To že veste, dragi čitatelji »Slovenca«, da je g. svetnik Aljaž v ponedeljek dne 6. julija izpolnil 80 let. Ob tej priliki je prejel vse polno čestitk od vseh strani — pismenih in brzojavnih. Tega pa še gotovo ne veste, da je hotel g. svetnik svojo osemdesetletnico na poseben način proslaviti. Kako, menite? Hotel je na vsak način pogledati v Vratih svoj »Aljažev dom«. Toda kdaj in kako, ali peš ali z vozom, sam ali v družbi? Na ta vprašanja je bilo težko odgovoriti. Vreme to leto ni posebno prijazno, vsak dan kolikor toliko dežuje; ravno v ponedeljek, ko je praznoval svojo osemdesetletnico in si naložil deveti križ, je prav pošteno padalo. Peš je za stare noge nekoliko predaleč in pretežko, z vozom je pa tudi nerodno, ko jo tako slaba pot. Prave družbe tudi ni, ko deževje odvrača. Pa si zmisli bistra glava: v torek dne 7. julija pojdem, naročil bom voz — nekaj bom šel peš, nekaj pa z vozom, za družbo pa vzamem svojega kaplana, kranjskogorskega župnika, potem pa še sodnika Kalana in dr. Mateliča, ki sta v Mojstrani na dopustu. In zgodilo se je tako.
V torek je bilo še dovolj lepo vreme. G. Aljaž je seveda doma napolnil svoj nahrbtnik z raznimi potrebnimi predmeti in ga naložil na voz, vzel je seboj tudi nekaj dobrot za svojega prijatelja dr. Šlajmerja, ki letuje v Vratih. Tako opremljeni in oskrbljeni smo se napravili na pot. Trije smo se peljali, dva sla šla peš. Semtertja, kjer je bilo bolj nevarno ali navkreber, sva dva zlezla z voza, Aljaž sam je le na prav kočljivih mestih to storil. Ko so so začele nekakšne megle dvigati izza gora in hribov in smo se bali, da bi ne pričelo deževali, nas je g. svetnik potolažil: Le pogumno naprej, kar ga bo danes padlo, jaz vsega spijem! Med potjo, ko smo se peljali, oziroma hodili ob šumeči Bistrici, je opomnil: Najlepša dolina so Vrata, nato pride Pišenca in nazadnje Planica. Seveda ima vsaka dolina še svojo posebno lepoto. To so izjavili tudi drugi možje, n. pr. dvorni svetnik Kaltenegger. Med potjo smo tudi botanizirali, ornitologirali in filozofirali.
Pravo veselje se je šele pričelo, ko smo prišli do Aljaževega doma. Vrhovi gora so bili jasni, Aljažev stolp vrh Triglava se še ni videl iz snega. Pred dr. Šlajmerjevo vilo sta nas pozdravila gospa in gospod. Povabila sta nas na kozarček črnine, Aljaža samega pa na obed. Vabilu smo se vsi voljno odzvali. Mi štirje razen Aljaža smo šli nato v Dom, kjer smo deloma uživali Aljaževe dobrote, ki jih je seboj pripeljal, deloma pa dobrote SPD. Po kosilu smo šli občudovat severno triglavsko steno, na kateri se jih je že toliko ponesrečilo, in k izviru Bistrice.
Pogled na severno steno je res nekaj veličastnega, da kar človeka prevzame. Ravno ta dan je bil v Vratih tudi akademik de Reggi, Slovenec, ki je prišel z dvema tovarišema s Škrlatice, kjer so napravili nove markacijo. Ta akademik je vodil svoj čas ponesrečenega Vladimirja Topolovca po severni steni na Triglav.
Takole ob 16. uri smo se pa vsi zbrali v Aljaževem domu. Aljaž je pripeljal seboj dr. Šlajmerja, svojega prijatelja, ki mu je pred 20. leti rešil življenje, ko ga je tako srečno operiral. Zdaj se je pa pričela prosta zabava: nekaj napitnic, vsak je stresel iz svojega rokava, kar je vedel dovtipov in šal ter ugank, najbolj vesel in razigrane volje je bil pa Aljaž sam. Tako da smo so ta dan vsi temeljito nasmejali! Za slovo nam je gospa dr. Šlajmerjeva napravila še kavo, Aljaž se je pa v zahvalo dvignil in je še ženskemu spolu primerno napil. Tako smo praznovali Aljaževo osemdesetletnico v Vratih. Aljaž se je pokazal še popolnoma čilega na duhu in telesu, tudi za vse sodobne zadeve se zanima — 12., 13. in 14. julija n. pr. gre v Ljubljano na kongres za proučevanje vzhodnega bogoslovja.
Ko je prišel zvečer ob 21. uri domov na Dovje, je vzkliknil: »Več kot petstokrat sem bil na Vratih, pa nikoli tako vesel, kakor danes!«
Slovenec, 14. julija 1925 – dLib.si
