Jutro, 14. julij 1925 – dLib.si
Letos oživljeno «Društvo za raziskavanje jam» je napravilo 11. in 12. t. m. svoji prvi dve ekspediciji. Za objekt si je društvo izbralo obe bohinjski jami. Zlatico in Govic, jami, ki sta bili med našimi prijatelji narave že tekom vse minule zime predmet mnogega govora in pisanja. Prva ekspedicija je veljala bajeslovni Zlatici; iz nič so po ljudskem pripovedovanju pred stoletji Lahi tovorili zlato preko Bogatina v Italijo, kakor ga še dandanes iz naših gozdov. Leži blizu planine Uševnika v stenah, ki se vlečejo od Ovčarijskega Studora nad Črnim jezerom proti imenovani planini.
Do druge jame. Govica, ni bilo treba kakor do Zlatice komarati po Komarči. Njen vhod je namreč na samem strmem severnem gorskem obrobju Bohinjskega jezera. Vendar pa je do njega dostop mnogo težavnejši, v njegovi notranjosti pa je poleg na mnogih mestih stoječe in tekoče vode (6.3° C) treba predvsem omeniti prepad, ki deli jamo v dva dela in so ga morali drzni naši jamarji premagati s pomočjo 12 metrov dolge žične lestve.
Težavnega podjetja se je udeleževalo sedmero jamarjev iz Ljubljane, gg. Adlešič. dr. Kenk, Kramar, Mihler, Novikov, dr. Rus in Tavčar in oba najditelja teh jam. gg. Dobravec, oskrbnik «Zlatoroga» in Janez Žvan iz Podstudora št. 39. Drugi dan se jim je pridružilo še četvero skavtov, ki šotorijo na južnem jezerskem bregu prav nasproti Govica in pogumna Angležinja, gospa Copeland, ki je vztrajala vseh šest ur jamskega raziskavama v Govicu.
Ko z veliko nestrpnostjo pričakujemo objav znanstvenih in praktičnih rezultatov te ekspedicije, naj znova priporočimo javnosti, da podpre jamsko društvo v njegovem požrtvovalnem stremljenju z denarnimi doneski. Naši geometri, inženjerji itd. pa naj bi stopili v maloštevilno falango aktivnih članov, da ne bo treba hoditi po dvakrat v isto jamo. Iz vse dosedanje hladnokrvnosti do jamarstva izgleda pač, ko da Slovenci jamskih, kraških lepot sploh nismo vredni.
