45 let (enega) alpinističnega dvoma
Dvom je v gorah star kot skala. Ni šibkost, ni napaka, ni senca, ki bi jo bilo treba odgnati. Je tisti droben, skoraj neopazen premik v mislih, ki človeka prisili, da se ustavi, pogleda, preveri — in šele nato stopi naprej. Tri generacije slovenskega alpinizma — Luka Karničar (1956 – 1997), Franček Knez (1955 – 2017) in mladi Feliks Matoh Brelih — dvom razumejo vsaka po svoje. Vsaka ga razprede drugače, vsaka ga nosi v drugem žepu, vsaka ga pusti na drugi polici v Steni.
Dvom ob odpravi
Luka Karničar je leta 1981 dvomil v tisto, kar je zunaj gore. V merila, v pričakovanja, v vprašanja, ki jih množice postavljajo odpravam, kot da bi bilo mogoče dva meseca življenja na Lotseju stisniti v preprost odgovor: »Ali ste uspeli?«
Karničarjev dvom je bil dvom v jezik, ki ga družba uporablja za opis alpinizma. Kako naj razložiš: plaz, ki te zasuje, ledeno luknjo, ki postane dom, sanje o topli senci, vztrajanje tam, kjer bi bilo lažje odnehati?
Karničar dvom razprede tako, da ga obrne navzven. Dvom ni v tem, ali je odprava uspela. Dvom je v tem, ali je sploh mogoče razložiti, kaj odprava je.
Njegov dvom je dvom v svet, ki gleda na gore od daleč. Gora sama dvoma ne pozna. Človek pa ga mora — da preživi.
Knezov dvom: dvom kot ustvarjalni ogenj
Franček Knez je (v istem obdobju) dvomil drugače. Njegov dvom ni bil filozofski, ni bil družbeni, ni bil usmerjen navzven. Bil je dvom, ki se rodi v steni, v razpoki, v prehodu, ki ni jasen.
Ko sta z Jožetom Zupanom leta 1981 prečila spodnji del Prusik–Szalay, je dvom postal smer. Dvomljivka.
Knezov dvom je bil dvom v linijo. V klin, ki visi nazaj. V prehod, ki je morda tam, morda pa ni. V logiko stene, ki se razkriva le tistim, ki jo berejo z rokami, ne z očmi.
Knez dvom razprede tako, da ga prepleza. Dvom je zanj motor, ne ovira. Če linija ni jasna, jo ustvari. Če klin ni zanesljiv, ga zamenja. Če smer ni napisana, jo napiše.
Knezov dvom je dvom ustvarjalca, ne opazovalca.
Brelihov dvom: dvom kot branje sledi
Mladi Feliks (in soplezalec Žiga Žebaljec, ki vstopata po)dvomi drugače kot oba pred njim. Njegov dvom ni dvom v svet kot pri Karničarju. Ni dvom v linijo kot pri Knezu. Je »samo« dvom v zgodbo, ki jo smer nosi.
Ko se leta 2026 odpravi v Steno ponovit Dvomljivko, najde: klin »v trojki, ki visi nazaj«, dva nova polprofilca, razpoke, ki govorijo, prehode, ki so težji od originalne ocene.
Smer, ki naj bi bila »še neponovljena«, je v resnici že živela svoje življenje. Brelih dvomi v to, kar je zapisano — in zato preveri, prepleza, razišče.
Njegov dvom je dvom »bralca«, ki se zaveda, da je Stena arhiv. Da je vsaka smer besedilo. Da je vsak klin opomba. Da je vsaka ponovitev branje zgodovine.
Brelih dvom razprede tako, da ga prebere. Dvom je zanj način razumevanja preteklosti.
Dvom kot skupni imenovalec
Tri generacije, trije dvomi: Karničar je dvomil v merila sveta. Knez je dvomil v prvenstvo linije a jo vseeno (so)ustvari. Brelih dvomi v zgodbo in jo zato razišče.
Trije dvomi, tri poti: dvom kot obramba, dvom kot motor, dvom kot branje.
In vse tri povezuje (ogromna) Stena — kot prostor, kjer dvom ni negotovost, temveč orodje. Kjer dvom ni konec, temveč začetek. Kjer dvom ni slabost, temveč pot do razumevanja.
Dvomljivka ni le ime smeri. Je ime generacijskega toka, ki se preliva skozi alpinizem. Je ime za tisto, kar ostane, ko človek stopi v steno — in se tam sreča sam s sabo. Alpinizem zaradi marsičesa ni (zgolj) šport, ne more biti utemeljen prav na kratko, …
UNESCO: Alpinizem kot nesnovna kulturna dediščina človeštva (2019)
Nomination file No. 01471 — Inscribed in 2019 (14.COM)
Alpinizem je način vzpenjanja na vrhove in stene visokih gora, v vseh letnih časih, po skalnatem ali ledenem terenu. Zahteva fizične, tehnične in intelektualne sposobnosti, uporabo ustreznih tehnik, opreme in zelo specializiranih orodij.
Gre za tradicionalno, fizično prakso, ki jo določa skupna kultura znanja o visokogorskem okolju, zgodovini alpinizma, njegovih vrednotah in posebnih veščinah. Ključnega pomena je poznavanje naravnega okolja, spreminjajočih se vremenskih razmer in naravnih nevarnosti.
Alpinizem temelji tudi na estetskih vidikih: alpinisti stremijo k elegantnim gibom, k kontemplaciji pokrajine in k harmoniji z naravnim okoljem.
Praksa vključuje etična načela, ki izhajajo iz osebne zavezanosti posameznika: – da v gorah ne pušča trajnih sledi, – da prevzame dolžnost medsebojne pomoči med alpinisti.
Bistveni del alpinističnega načina razmišljanja je tudi duh naveze, ki ga simbolizira vrv, ki povezuje alpiniste.
Večina pripadnikov skupnosti je včlanjena v alpinistične klube, ki širijo alpinistično prakso po svetu. Klubi organizirajo skupne ture, posredujejo praktične informacije in prispevajo k številnim publikacijam, s čimer delujejo kot gonilna sila alpinistične kulture.
