Delo, 11. oktober 1976
V steni Špika sta se smrtno ponesrečila alpinista Igor Marka in Damjan Mlekuš iz Ljubljane – Padec 300 m globoko – Očividci obvestili reševalce
GOZD MARTULJEK, 10. okt.
Včeraj sta v Špiku padla alpinista, študenta, 21-letni Damjan Mlekuš in 20-letni Igor Marka, ki sta plezala Direktno, najlepšo smer v 2472 metrov visokem Špiku. Iz neznanega vzroka je prišlo do nesreče. Padla sta in več kot 300 metrov niže obležala mrtva. Njun padec sta slučajno videla alpinista iz Ljubljane, ki sta plezala sosednjo Krušičevo smer veličastnega Špika.
Že dobro uro po nesreči so zanjo zvedeli miličniki, reševalci iz Martuljka in Mojstrane, ki so takoj sprožili reševalno akcijo. Tej se je pridružil helikopter RSNZ s pilotom Andrejem Andolškom, brez katerega akcije včeraj ne bi mogli uspešno zaključiti. Prvič pri nas so reševalci pod lebdeč helikopter v previsni steni Špika pripeli nesrečna fanta in pilot ju je z brezhibnim manevrom vzdignil in v loku poletel v dolino.
Med prijatelji obeh fantov in alpinisti je nesreča obeh fantov globoko odjeknila.
Zjutraj v steno
Damjan Mlekuš, študent biotehnične fakultete in Igor Marka, študent arhitekture, sta bila člana Soške alpinistične sekcije v AO Akademik Ljubljana. Po pripovedovanju kolegov sta bila dobra alpinista, popolnoma opremljena za vzpone, ki sta si jih izbirala. V petek po predavanjih sta se odpeljala do Martuljka in z vso potrebno alpinistično opremo odšla do bivaka pod Špikom (1300 metrov). Bivak je namreč idealno izhodišče za plezalne vzpone v Špiku. Je na gozdnatem griču zahodnega dela krnice Pod Srcem. Tu sta prespala. Jutranji svit je obetal čudovito jesensko vreme, kot nalašč za vzpon po Direktni smeri Špika. (Le-to sta pred 50 leti prvič premagala Mira Marko-Debelakova in Stane Tominšek.) Ob 5. uri zjutraj sta se podala Damjan, ki stanuje v Študentskem naselju 76 v Ljubljani in soplezalec Igor, doma iz Bovca 201, v steno. Smer, ki sta si jo izbrala, velja za eno najtežjih klasičnih smeri v Alpah. Skoraj vso je treba prosto preplezati. V vsej mogočni steni je treba delati le s tremi, štirimi klini.
Zgornji del je po pripovedovanju alpinistov bolj krušljiv, tam je tako imenovana »rumena skala«.
Nesreča v Direktni smeri
Alpinista sta seženj za sežnjem premagovala smer. Vreme je bilo idealno.
V Špik pa sta se to sobotno jutro odpravila tudi alpinista Andrej Graseli in Slavko Švegelj, člana AO Matica. Spoprijela sta se s Krušičevo smerjo v Špiku, ki ga uvrščamo med prvake Julijskih Alp. V krnico Pod Srcem pada njegova veličastna tisočmetrska skala, ki mami izkušene alpiniste. Okrog pol desete ure je eden od alpinistov slučajno pogledal proti Direktni in zaprepaden nemo spremljal padec obeh alpinistov, Damjana in Igorja. Navezana sta padla več sto metrov, treščila na skale, pri tem se jima je vrv pretrgala in obležala sta mrtva nad Zeleno glavo pod steno Špika. Graseli je imel pod steno brata, ki ni šel plezat. Poklical ga je in mu povedal o tragediji. Brat je takoj odhitel proti dolini po pomoč. Alpinista sta takoj prenehala s plezanjem in odhitela proti nesrečnima fantoma. Toda pomagati jima nista mogla več. Padec iz več kot polovice Direktne je bil usoden.
Ta nesreča med alpinisti je ena najhujših v zadnjih letih. Točen vzrok padca bo ostal skrivnost v steni Špika. Dejstvo pa je, da sta Damjan in Igor preplezala že več kot polovico zahtevne smeri. Morda ju je presenetil kakšen odlomljen padajoč kamen, lahko je prvemu zdrsnilo, omahnil je, potegnil drugega s stojišča. Ali pa je dopoldansko sonce že toliko otoplilo krušljivo skalo, da je del te presenetil oba fanta… Kdo ve?
Akcija steče brezhibno
Uro po nesreči so miličniki sprožili akcijo. Za reševanje se je pripravila posadka helikopterja RSNZ. Pilot in mehanik sta poletela nekaj po dvanajsti uri skupaj z zdravnikom Andrejem Robičem takoj v steno Špika. Načrtno, v krogih so pregledali steno, pristali na travniku pri hotelu Špik in z
reševalcem Tonetom Omanom, ki je akcijo Martuljčanov in Mojstrančanov vodil, poleteli še enkrat v steno Špika, kjer so našli alpinista. Trupli sta ležali približno trideset metrov drugo od drugega. Medtem so miličniki zbirali reševalce iz Mojstrane. Dva, ki sta pravkar prišla s Kredarice, plezala sta Nemško smer, sta takoj odhitela v akcijo. Pridružili so se jima še štirje reševalci. Helikopter jih je nato iz Martuljka z opremo vred odnesel pod steno Špika, kjer imajo urejeno pristajališče. Akcija je stekla bliskovito, brezhibno in usklajeno.
Pilot se odloči
Okrog petnajste ure so bili prvi reševalci že pri obeh alpinistih. Tam sta nemo in nemočno čakala tudi alpinista, ki sta padec videla. Treba je bilo fanta kar najhitreje spraviti v dolino. Po sedemnajsti uri je bil že tak mrak, da helikopter ne bi mogel več sodelovati v akciji. Reševalci, sedem iz Martuljka, ki spadajo pod GRS Kranjska Gora in šest iz Mojstrane, so imeli dovolj opreme za zahtevno reševanje obeh študentov. Ekipa v dolini se je s pomočjo sprejemno-oddajne postaje posvetovala z reševalci v steni o možnostih, da še pred nočjo spravijo oba v dolino. Reševalci v steni so predlagali, naj helikopter zalebdi na Srcu s spuščeno vrvjo, na katero bodo pripeli oba alpinista. Andrej Andolšek se je pozanimal še za podrobnosti in se odločil, da se spoprime s to nalogo. Reševalci so namreč našli 30 metrov nad Srcem skalno konico, toliko oddaljeno od tisočmetrske stene Špika, da ni bila ogrožena varnost helikopterja.
Zadnji polet pod Špik…
Reševalca na zvezi pri postaji Martuljek sta skupaj z mehanikom in pilotom pripravila petmetrske alpinistične vrvi in oponke. Ob 16.40 je pilot sam poletel. Vsi so napeto čakali, kaj bo. Andrej Andolšek je pregledal teren, zalebdel nad Srcem, tako da je bil »nos« helikopterja RSNZ obrnjen proti steni. Navezani reševalec je pripel nesrečna fanta na vrv, visečo pod helikopterjem. Sekunde so se vlekle kot ure. Toda pilot je brezhibno in popolnoma mirno dvignil alpinista (v vreči) in v loku poletel v dolino. Tak manever je bil pri nas izveden prvič. »Pilot zasluži zanj vso pohvalo,« so bili enoglasni reševalci iz Martuljka in Mojstrane.
Helikopter je pristal na travniku, kjer je zdravnik lahko ugotovil le to, da fantoma ni več pomoči.
…in slovo
V mraku se je helikopter zadnjič dvignil, naredil dva kroga, enega za Damjana, drugega za Igorja kot zadnji pozdrav in nato poletel v bazo. Domačini so alpinistoma prinesli šopke, reševalci macesnove vejice in jima prižgali sveče.
Reševalci so se z opremo vrnili v dolino že v trdi temi. Utrujeni so povedali, da sta fanta, ki sta videla padec, ostala v bivaku, kjer bosta prespala. Pohvalili so pilota, kajti brez njegove pomoči akcije ne bi mogli končati v enem dnevu.
MIRKO KUNŠIČ
