V steni Malega Koritniškega Mangarta še vedno čakata ponovitve spominska Johanova smer in Gildova Listje in veter …
Spominski tabor 2000 pod Mangartom
Vsakoletni tabor v spomin Pavla Podgornika in Tamare Likar je bil tistega avgusta nekaj posebnega. Po letih, ko je Mangart pogosto zakrival megleno vreme, se je dolina končno odprla v jasnino: tri dni modrine, mirnega zraka in svetlobe, ki je poudarila mogočno severno steno. V takšnih razmerah se je zbralo osemnajst plezalcev — prijateljev, soplezalcev, znancev, ljudi, ki so prišli zaradi spomina, a so ostali zaradi gora.
Vzdušje je bilo preprosto, skoraj domače. Zjutraj je bilo slišati šumenje šotorskih zadrg, kovino vponk, tiho dogovarjanje o ciljih. Stena nad jezeri je bila tisti konec tedna živ organizem: v njej so se premikale naveze, ki so se razpršile po različnih linijah, vsaka s svojo zgodbo.
Najbolj drzno dejanje je pripadlo Petru Podgorniku, Filipu Bencetu in Eriku Švabu, ki so se odločili za prečenje celotnega ostenja Malega Koritniškega Mangarta. Začeli so na vstopu Raza spominov, nato pa diagonalno sledili logičnim prehodom vse do izstopa Floraninija. Dvanajst ur neprekinjenega plezanja, trideset raztežajev, težave do VII, A0 — in občutek, da so se dotaknili samega bistva Mangarta. Za Benceta je bila ta linija že petdeseta prvenstvena smer v gorah nad jezeri, kar je v taboru sprožilo tiho občudovanje.
Drugje v steni so se odvijale svoje zgodbe. Pavle Kozjek in Aleš Dolenc sta ponovila Cozzolinovo smer, prav tako Klemen Mali in Aleš Koželj. Monika Kambič in Marko Prezelj sta se lotila Direttissime, medtem ko sta Zlatko Koren in Gregor Blažič plezala Raz spominov. Jelka in Mirko Kranjc sta se podala v Meč, elegantno linijo, ki se dviga 800 metrov nad dolino.
Vevnica, z nižjo, a še vedno mogočno steno, je nudila zavetje tistim, ki so iskali krajše, a nič manj intenzivne vzpone. Tudi od tam so se naveze vračale z nasmehi, utrujene, a zadovoljne.
Tabor ni bil tekmovanje. Bil je srečanje. Spomin. Poklon dvema človekoma, ki sta v teh stenah pustila del sebe. In bil je dokaz, da Mangart še vedno povezuje ljudi — s plezanjem, s tišino, s svetlobo, ki se popoldne ujame v raze in plošče.
Ko se je tabor končal, so se plezalci razšli počasi, kot da bi želeli še malo podaljšati občutek skupnosti. Stena je ostala tam, mogočna in mirna, kot vedno. A tisti konec tedna je bila nekaj več: prostor spomina, prijateljstva in plezanja, ki je bilo — tako kot Pavle in Tamara — iskreno, predano in tiho.
Na robu nad Belopeškimi jezeri se jutranja megla razgrne kot tančica.
V senčni steni, kamor sonce nikdar ne zaide, oprimki še vedno čakajo toplino človeške dlani.
Čakajo potrpežljivo, kot uvela gorska roža, ki jo vsako jutro prebudi rosa.
V njih je spomin na čas, ko so prsti poznali skalo bolj kot svet.
In v tišini stene še vedno živi upanje, da jih bo nekdo znova ogrel.
Mogočna severna stena Malega Koritniškega Mangarta (MKM) je ena tistih sten, ki se ne razkrijejo zlahka. Alpinist Peter Podgornik zanesenjaško opisuje »zid« nad izrazito lepo jezersko kuliso, kjer se odvija preplet uživanja v gibanju, drama(tika), ki vedno ostaja. Stena od bližnjih sosedov izstopa zaradi svoje posebne oblike, zaradi naravnih linij, ki se zlivajo v skoraj popolno arhitekturo: v levi polovici stene poteka pravilno oblikovana zajeda, ob njej se dviga drzen raz, na desni pa stoji monolitna plošča, prekinjena z ostrimi razčlembami, ki se v jutranji svetlobi rišejo kot relief izgubljenega sveta.
Na desni strani steno omejuje globoka grapa, ki se konča v veliki votlini, tik pod Hudo škrbino (2326 m) – najnižjo škrbino vršnega grebena. Še naprej desno se dviga Gamsov rob, naravna pregrada med Malim Koritniškim Mangartom in glavnim vrhom Mangarta, ki ponuja še višjo, a bolj razgibano steno. Ta stena ne pozna lahkih prehodov. Smeri so dolge, zahtevne, resne. Vsaka tura je celodnevna zgodba, ki se začne v hladni senci in konča v utrujenem popoldanskem vetru.
Plezalna zgodovina se je tu začela med obema vojnama, razcvet pa je prišel sredi prejšnjega stoletja. Generacije so uresničevale sanje predhodnikov, lovci na nove smeri so steno raziskali skoraj do zadnjega kotička. Ostale so le še najzahtevnejše možnosti, medtem ko se večina plezalcev še vedno najraje poda v klasike: Cozzolinovo zajedo, Severni raz, Meč, Lomastijevo smer, Severni steber, Floreanini/Kravanja …
In prav v tej steni sta leta 2000 nastali dve smeri, ki sta pod vrhom stkani vzporedno, a vendar vsak na svoji strani in še danes čakata na prve ponavljalce.
Johanova smer – prijateljstvo, ki ostane v skali
V levem delu stene MKM so se ob rojstvu dneva, 19. avgusta 2000 navezali na vrvi Erik Švab, Filip Bence (1950-2009) in Peter Podgornik. V dvanajstih urah in tridesetih raztežajih so prečili steno v dolgih diagonalnih prehodih, križali večino obstoječih smeri in se na desnem robu stene razvezali s tistim tihim, notranjim smehom, ki ga poznajo samo ljudje, ki so skupaj preživeli nekaj velikega.
Smer so posvetili Janezu Jegliču – Johanu, ki je tri leta prej z vetrom zdrsnil na vršnem grebenu Nuptseja. Za njim je ostala praznina, ki je še danes ni mogoče zapolniti. Smer je bila poklon, ne razlaga. In ostala je tam – še vedno neponovljena.
Le foglie e il vento – Gildova najtežja pesem v steni
Dan pred tem, 18. avgusta 2000 je v desni del stene MKM vstopil Gildo Zanderigo Maccarino (1953–2023), sam, nenavezan, kot je pogosto počel. Gildo je bil človek, ki je v stenah živel drugače: tiho, odločno, brez razkazovanja. V steno je vstopil je po smeri Gilda, ki jo je dve leti prej splezal z Riccardom Del Fabbrom, nato pa je pod vrhnjim delom zavil desno in splezal novo, krajšo, a najtežjo smer v celotni steni.
Le foglie e il vento – Listje in veter. Težavnost VIII / VI–VII, A3, višina 250 m. Smer, ki je bila takrat samo ena od mnogih njegovih izjemnih linij v Julijcih, Karniji in Dolomitih. Danes pa je del mitologije človeka, ki je v stenah pustil več kot sto prvenstvenih smeri.
Gildo Zanderigo Maccarino – življenje v stenah, življenje v tišini
Rojen 1953, eden od ustanoviteljev skupine Rocciatori Valcomelico I Rondi, prejemnik Pelma d’Oro (2001) za alpinistično dejavnost. Človek, ki je odprl stotine smeri po Julijcih, Karniji in Dolomitih. Človek, ki je plezal onsight znamenito Ribo na Marmoladi (1990). Človek, ki je v prostem solu preplezal Spigolo Gilberti–Soravito na Agnerju v dveh urah. Človek, ki je v steni deloval kot tisti Castanedov »stregone«, ki ga je omenjal Mario Di Gallo – lahkotno, tiho, skoraj lebdeče.
Gildo je bil nežne narave, z mehkim glasom, ki je skoraj šepetal. V plezališčih je prosil za varovanje, nato pa presenetil vse, ki so ga podcenjevali: z lahkotnim, neprekinjenim plezanjem v težavah, ki jih mladi komaj razumejo. V stenah je bil odločen, a nikoli glasen. V življenju skromen, skoraj preveč.
Umrl je 20. februarja 2023, v noči, ko je šel iz hiše iskat svež zrak. Zjutraj so ga našli v hudi hipotermiji. Gildo je odšel tako, kot je živel: tiho, sam, v stiku z naravo.
