Delo, 13. junij 1988
Za Marijo Ciuha in Marijo Jurše ter avstrijskega planinca ni bilo pomoči – Nevarna pot po severni strani
LJUBELJ, 12. junija 1988
Dve mrtvi Ljubljančanki, mrtev Avstrijec, dva poškodovana planinca, poškodovan helikopter avstrijske žandarmerije, to je tragični konec sobotnega izleta Planinskega društva Ljubljana Matica.
Pod vodstvom Milana Kralja in Sonje Vilfan so se planinci po avstrijski strani (od Trklja – 859 m) na koncu Selške doline napotili proti Košutnikovemu turnu (2134 m) najvišjemu vrhu v masivu Košute. Popoldne pa je prišlo pod ostenji te gore zaradi obilice snega do prvega zdrsa. V rušju se je s polomljenimi rebri in odrgninami ustavil 75-letni Leopold Vičič. Kmalu zatem sta na snegu zdrseli 63- letna Marija Ciuha in 50-letna Marija Jurše. Tristo metrov nižje sta obležali mrtvi. Obe je hotela ustaviti 50-letna Olga Lokar, ki je tudi sama zdrsela in se ranila. Njej je priskočil na pomoč vodnik Milan Kralj. Približno deset minut pozneje je na istem mestu spodrsnilo tudi avstrijskemu planincu, ki je tudi podlegel poškodbam. Ljubljanskim planincem so na pomoč priskočili člani avstrijske gorske reševalne službe, zdravnik in helikopter. Po besedah udeležencev pa se je helikopter že na prvi vožnji med poletom proti ponesrečencem verjetno nekje poškodoval, zato so morali Avstrijci na pomoč poklicati drug helikopter.
Po besedah Sonje Vilfan ima večina udeležencev včerajšnjega izleta precej planinskih izkušenj, vendar pa niso imeli s seboj nobene dodatne opreme za zimske vzpone.
Nekoliko neverjetno se sliši, da so ljubljanski planinci šele po tragediji izvedeli od krajanov Sel, da je to letos že četrti primer planinskega izleta na Košuto, ki se je za nekatere udeležence tako tragično končal. Kot nam je povedala ena izmed udeleženk planinskega izleta, prebivalci Sel pravijo, da pomeni v tem času izlet na Košuto po severni strani »programirano smrt«.
MIRKO KUNŠIČ
Niso poslušali vodnika
Kljub opozorilom vodnika Milana Kralja so planinci brez smučarskih palic nadaljevali pot na vrh Košute – Potrebovali bi čelade
LJUBLJANA, 12. junija 1988
»Že ob prihodu na zbirno mesto sem udeležencem izleta povedala, da se z njimi ne bom mogla povzpeti na vrh Košutnikovega turna, zato sva se z Milanom Kraljem dogovorila, da bi on kot izkušen planinec vodil izletnike po dogovorjeni poti, je rekla Sonja Vilfan, vodja sobotnega planinskega izleta planinskega društva Ljubljana Matica.
Približno ob šesti uri so odšli iz Ljubljane. Okoli osme ure so se ustavili na boroveljski železniški postaji, kjer se jim je pridružil neki avstrijski planinec, ki je popoldne tudi tragično preminul. Odpeljali so se do Sel, od tam naprej pa odšli peš proti koči pod Košuto (1279 m). Nekateri so se vrnili nazaj v Sele, kjer jih je čakal avtobus, in jih okoli 13. ure odpeljal proti Trklju. Druga skupina je odšla po manj zahtevni planinski poti proti Trklju. Z njimi je šla tudi Sonja Vilfan. Tretja skupina pa se je podala proti vrhu.
Okoli 15. ure je skupina z Vilfanovo prispela v Trkelj. Kmalu je za njimi prihitela neka planinka in povedala, da se je zgodila nesreča. Poklicali so pomoč. Šele pozneje je Vilfanova zvedela, da se je ponesrečil Leopold Vičič. Čez nekaj časa so opazili helikopter, ki se je že vračal s ponesrečencem. Ugotovili pa so da je pripeljal mrtvega avstrijskega planinca, za katerega do takrat Vilfanova še ni vedela, da se je tudi ponesrečil. Pozneje pa so izvedeli, da so se ponesrečile še tri udeleženke. S kraja dogodkov so jim najprej sporočili, da so žive, pozneje pa, da sta dve planinki mrtvi. V Sela so ju pripeljali pred mrakom. Po tem pa so se do 23. ure mudili na žandarmerijski postaji v Selah, kjer so morali podrobno poročati o dogodkih. V Ljubljano so se vrnili okoli tretje ure zjutraj.
Po besedah Dragice Krnec je Milan Kralj že na začetku težavne poti planince opozoril, naj tisti, ki nimajo palic, ne hodijo na vrh. Njegovih opozoril ni nihče upošteval.
Med udeleženci sobotnega planinskega izleta je bila tudi Dragica Krnec. Povedala nam je, da so se vzpenjali po dobro zavarovani plezalni poti. Na poti proti vrhu so srečali tudi avstrijske alpiniste, ki se niso mogli načuditi, da so naši planinci brez čelad, saj so skale zelo krušljive.
Okoli 13. ure je prišla nesrečna skupina na vrh. Ob 14. uri so začeli sestopati po ozki, gladki in strmi grapi. Po besedah naše sogovornice je bila pot čisto plezalna, ni pa bila zavarovana.
Po približno eni uri so prišli do snežišča. Milan Kralj je pred tem vse udeležence opozoril, naj uporabljajo palice in pazijo pri sestopu. Dragica Krnec je nenadoma pred seboj zagledala Marijo Ciuha, ko ji je spodrsnilo. Pred seboj je podrla tudi Marijo Jerše in Olgo Lokar. Zakričala je, naj zgrabijo za palice. Medtem je Lokarjeva hotela obe zaustaviti, a ji ni uspelo. Videla je le, kako sta se obe zgrabili in oddrveli navzdol. S precejšnjo hitrostjo sta drseli med dvema skalama, po tem pa ju ni več videla. Lokarjevi sta med tem z nekim planincem pomagala in jo prenesla na varno. Med nudenjem pomoči pa so se zaslišali kriki. Krnčeva je vstala in videla, kako po isti poti drsi še en planinec (Avstrijec).
FRANCI DOVČ
