Josef Čihula, Liberec, ČSSR
Zima…
Prvič sem videl Julijske Alpe meseca marca leta 1965. Osrednja alpinistična sekcija je pripravila prvi češkoslovaški zimski pohod v Jugoslavijo. Med petnajstčlansko skupino so bili tudi dobri alpinisti. Mi, ki smo prvič prišli sem in zagledali Julijske Alpe v vsej zimski lepoti, smo bili presenečeni; to je presegalo naša pričakovanja. Navdušila nas je predvsem mogočnost sten, ki v zimskih razmerah v ničemer ne zaostajajo za najtežjimi problemi Alp. Še več, to je deviški teren, saj večina težkih sten pozimi še ni bila preplezana. Imeli smo velike načrte in goreli smo od nestrpnosti. Zal je ostalo le pri načrtih. Vreme je sicer bilo obetajoče, snežne razmere pa so bile zelo slabe. V dolinah je zapadlo mnogo novega snega, gazili smo ga do pasu in skoro nemogoče je bilo priti do vstopov v stene. V takih razmerah smo toliko bolj cenili prijetno bivanje v koči v Martuljku, ki so nam ga omogočili naši dragi jugoslovanski prijatelji.
Že prvi načrt — prvenstveni zimski vzpon po Radovi smeri v severozapadnem Špikovem stebru se je razblinil v nič. Ko sem s svojim soplezalcem prišel pod steno, je bila pred nama v steni že ena naveza. Šla sva za njima na Orlovo glavo. Tam pa sva morala čakati celo dopoldne, ker se je prva dvojica v skrajno neugodnih razmerah povzpela le za raztežaj, nakar se je odločila za povratek. V takih okoliščinah in tako pozno bi bilo nesmiselno nadaljevati s plezanjem, zato sva tudi midva sklenila, da se vrneva. Podobno se je dogajalo tudi z drugimi navezami in uvideli smo, da moramo prvotne načrte opustiti in se zadovoljiti z lažjimi vzponi.
Izbrali smo severovzhodno steno Jalovca — Čopovo smer. V družbi sta bili dve navezi, prva Olda Zeman in jaz in druga Jarda Budin-Miloš Matras.
Iz koče v Tamarju smo odšli še v temi. Opremljeni smo bili le z najnujnejšim, ker smo hoteli sestopiti še isti dan. Ze na poti k vstopu smo zaradi globokega snega zgubili precej časa. Razmere v steni pa so bile tako neugodne, da smo bili prisiljeni brez opreme bivakirati približno 40 m pod Galerijo. To je bil bivak, ki ga ne pozabiš. Ponoči se je nenadoma razbesnel snežni vihar. Ozračje je bilo nabito z elektriko. Z vponk in klinov so sršele iskre. V bližini, nekoliko metrov od nas, so se pojavljale ognjene krogle (Elijin ogenj). V teh trenutkih smo bili res kakor na trnu. Veter je za čas pojenjal, vendar se je znova vračal z vso silo. Pričakovanje odrešilnega jutra se je vleklo kakor večnost. Zjutraj je bilo mrzlo in megleno. Neprespani, prezebli in zameteni z novim snegom čakamo na sončni vzhod. Sonce ni vzšlo, toda zavest, da pot pelje edino le navzgor, znova okrepi naše moči. Čaka nas ključni del, težka prečnica v poledeneli skali. Vodstvo pripade meni. Zelo težka plezarija, pri kateri ni mogoče zabijati klinov. Šele po večurnem boju premagam ta del z velikim naporom. In nato stojim s svojimi soplezalci na Galeriji. Pot proti vrhu je odprta. Vendar moramo biti oprezni zaradi velike nevarnosti kamnitih plazov. Kmalu po poldnevu stojimo končno na vrhu. Okoliški vrhovi so zavili v meglo. Zadržimo se le trenutek in že sestopamo nazaj h koči v Tamarju.
Naše bivanje se približuje koncu, snežne razmere pa še vedno onemogočajo uresničenje pomembnega vzpona. Še v dolino Vrat gremo. Žal tudi tu naše oči otožno zro proti strminam severne triglavske stene. Mogoče se še vrnemo in bomo imeli več sreče. In poleti…
Julijske Alpe so me očarale. Poleti omahujem med možnostjo odhoda na Kavkaz v Bezenge in med Julijskimi Alpami. Končno so zmagale Julijske Alpe. Udeležujem se pohoda osrednje alpinistične sekcije, v katerem bodo razni alpinisti iz vse Češkoslovaške. Zopet bomo v dolini Martuljek. Z zimskega obiska so se mi v mislih porajali novi načrti. Na pot se pripravljam s prijateljem Erikom, odličnim alpinistom, in vse dobro kaže, toda dva dni pred odhodom se prično nevšečnosti. Naši so Eriku zavrnili dovoljenje za potovanje. Nerazpoložen odpotujem sam in poiskati moram soplezalca med alpinisti, ki jih ne poznam. Smola se me drži naprej. Takoj po prihodu v Gozd sem si na kolodvora poškodoval nogo in ne morem hoditi. Za ves teden sem izločen. Naredil sem si bergle, poskakujem okoli šotorov, razgledujem se naokoli in snujem nove načrte. Po preteku enega tedna že kar dobro hodim brez opore. Nisem več potrpežljiv; toliko časa je že preteklo, noben moj načrt pa se še ni uresničil.
Prvi cilj je Široka Peč. Njena sredina, ki razumljivo vabi, doslej še ni bila preplezana. Moj soplezalec bo Slavek Stehlik, o katerem gre glas, da je odličen alpinist v peščencu.
Iz tabora odidemo 24. julija. Vreme je stanovitno, zato ne hitimo. Okoli 10. ure stojimo pod vstopom. Smola se me drži naprej. Pod steno, kjer sem zajemal sneg, ugotovim, da je Slavek pozabil svojo čutaro, imava torej samo eno posodo za vodo. Pričnem plezati, po prvem raztežaju pa zagledam, da je Slavku padlo kladivo v snežno poč. Zopet je videti vse brezuspešno, no, končno se nama je posrečilo izvleči ga s pomočjo palice, na katero sem se opiral po poti. Ali je to dobro znamenje? Mogoče bova imela več sreče kot naši predhodniki. Po prvih dveh raztežajih najdemo kline s prejšnjih poskusov, naprej jih
ni več. Teren je težak in krušljiv, morava plezati zelo previdno. Približno po sedmih raztežajih bivakirava prvič. Voda je neizmerno dragocena, pije samo Slavek, ki jo bolj potrebuje. Ostanek prihraniva za naslednji dan. Toda gorje, zamašek najine steklenice ni dober. Ko hoče naslednji dan Slavek piti, ugotoviva, da je vsa voda iztekla. Situacija lahko postane kritična. Žeja je neznosna, plezanje pa je naslednji dan še težje.
Ves dan sva preplezala le pet raztežajev. Pričenja se mračiti. Priplezava do ozke jame, kjer bivakirava drugič. Strop v jami je porasel z mahom. Ideja! Vso noč ožemam vlažni mah, da bi po kapljicah napolnil čutaro. Ko ovlaživa izsušena usta, lahko zopet malo jeva. Približuje se tretji dan in plezalne težave še vedno trajajo, zdijo se nama neskončne. Slavek je že izčrpan, kar se odraža v apatičnosti; slutim nesrečo. V bližini vrha so Slavku popustili živci… Kamenje pada in na vrh prilezem s poškodovanim obrazom. Skrajni čas je že! Prihrumel je veter. Prične padati pšeno in v trenutku sva premočena do kože. Na sestop ni več mislili. Noč prebijeva na grebenu. Ponoči se je ohladilo in snežiti prične; ne smeva zaspati! Poraja se neveselo jutro. Slavkovo zdravstveno stanje se je poslabšalo in čim hitreje morava sestopiti. V takšnem stanju je tudi sestop dramatičen, tovariš se ne obvlada več. Ko končno kasno dopoldne doseževa dolino, čutim prijetno olajšanje.
Naslednjega dne znova nimam miru. Odšel sem na pregled severne stene Frdamanih polic. Stena je videti strašna. To je kolos, ki se pri pogledu iz doline izgubi spričo mogočne Špikove piramide, poleg tega zakriva steno masiv Rušice. Šele pod steno spoznaš njeno veličino. To je ogromen kotel, ki ga označujejo gladke plošče, pretrgane s previsnimi strehami. Po temeljitem pregledu se mi dozdeva, da sem našel ključ za steno, vendar težave ne gre omalovaževati. Poskusim nekaj metrov. Skala je trda, vendar ima neugodno lego. Vrnem se in izdelam načrt. Slavek se je medtem že opomogel in naslednjega dne krenemo. Vstopava iz snega v strmec, po gladkih ploščah na desni strani kotla. Kotel je zbirni ozebnik kamenja iz gornjih krušljivih delov stene. Nimava kritja in si zato prizadevava, da bi čim hitreje prišla pod prvi previs. Pod previsom je dolga, ozka polica, ki se izgubi v nepreplezljivi steni. To so torej Frdamane police! Preidem na desno stran pod ogromno rumeno žrelo. V žrelu naju čakajo velike težave. Je krušljiv, deloma previsen, docela nezavarovan in klini se zelo slabo zabijajo. Z vrvjo se zopet spustiva v žleb, stopiva znova na polico in iščeva pot na levo, vendar je brezupno. Ugotovim, da je edina pot skozi žrelo, od koder sva se vrnila. Je zelo varljivo. Slavkovi živci so pri kraju in noče nadaljevati. Zato ugotovim, da je pametno sestopiti. Spustiva se navzdol, toda jaz vem, da se bom še vrnil. Frdamane police so me začarale, to je prekrasna plezarija, kakršne doslej v gorah ne pomnim.
Vrneva se v tabor, kjer so že vsi pripravljeni na odhod k morju. Jaz pa ostanem, ne morem se ločiti in nočem se tako hitro vdati. Obiskujem in pregovarjam prijatelje, da bi eden ostal z menoj. Vsi odklanjajo, končno pa sem vendarle našel novega partnerja. Znova se pripravljam na turo. Zjutraj vreme slabo kaže in zato raje ostaneva v taboru. Naslednje štiri dni je neprestano deževalo. Peti dan končno odideva do stene. Spotoma stalno gledam v steno, iz katere se vale megle. Tokrat je videti še bolj grozno. Čim bliže sva vstopu, toliko bolj upada pogum mojemu soplezalcu. V bližini vstopa odkloni nadaljevanje, njegov pogum je docela pošel. In tako se je dogodilo, da stojim ob vstopu zopet sam in stiskam pesti od jeze in žalosti, toda v mislih si obljubljam — še se bom vrnil.
Široka Peč — Češka varianta v severni steni (opis vzpona).
Prvenstveni vzpon: Josef Čihula—Slavek Stehlik, 24.—26. 7. 1965.
Nastop iz doline od bivaka III. na snežišče, ki sega do rdeče stene v vpadnici vrha — iz doline 1 V2 ure. Na koncu snežišča ima stena obliko pisane črke »V« (dobro vidna že iz doline) V sredini »V« po razčlenjeni steni navzgor do kamina in nato do širokega žleba ter po njem vse do krušljive stene. Po steni navzgor in dalje do prečnice, ki pripelje na trdnejši teren ter po steni do odprtega kamina, ki koteka na desno. Najprej nekaj metrov po kaminu, nato po traverzi 4 m na rob in znova po kaminu preko majhne police, vse do poševne plošče pod črnim previsom in na majhno poševno poličko. (Tu I. bivak; od vstopa 7 raztežajev, približno 10 ur plezanja, V. do VI. stopnja; naprej težavnost raste.) S poličke okoli do poči. dalje navzgor in prečnica na levo za rob. Dalje po zarezi na majhen izstop. Po navpični steni navzgor na njen desni rob in po kaminu pod mogočni previs. Navzgor čez previs in po zarezi zopet do kamina. Od tu po navpični steni do naslednjega zarastlega kamina. Po njem nadaljujemo na ploščad z zagozdenim bolvanom. S ploščadi po gladkem kaminu do odprte jame. (Tu II. bivak; od I. bivaka pet raztežajev, približno 12 ur plezanja, VI. stopnja, deloma slabe razmere za zabijanje klinov.) Iz jame odideva pod mogočno streho stene na desno, do lève, ki končuje v previsu. Nekaj metrov okoli njega, nato počez na levo do roba. Naprej deloma levo od roba in nato desno navzgor do stolpička. Od stolpička najprej zmerno desno, nato levo in po zarezi v navpično krušljivo steno navzgor. Nato desno na rob. Sedaj se težavnost zmanjšuje. Po kaminu desno na galerijo z bolvanom. Dalje po kaminu k velikemu skalnatemu bloku. Od tod desno po kaminu in dalje po žlebu desno do stolpička in desno na široki plato z velikim bolvanom. Naprej desno navzgor na rob in po steni na greben.
(Tu III. bivak, od II. bivaka 13 raztežajev.)
Glavni vrh je oddaljen samo še tri raztežaje po grebenu. Kvalifikacija vzpona: VI +, krušljivo: čas plezanja 34 ur.
