Prva odprava celjskih alpinistov v andskem gorovju — Zvečine domača oprema — Dragocene izkušnje za naprej
Delo, 31. julij 1978
Prva odprava celjskih alpinistov v Ande, kjer so se za uvod borili s velikimi carinskimi težavami in s tem izgubili dragocen čas, pa že izredno neugodno vreme s pogostim sneženjem, ki je prav tako zavrlo delo odprave, je bila vendarle kronana z velikim uspehom. Pri analizi pod predsedstvom izkušenega alpinista Cica Debeljaka, smo na posebnem sestanku vseh udeležencev odprave med drugim zvedeli zanimivosti, ki podrobneje osvetljujejo to naporno alpinistično akcijo.
»24 maja smo prišli v Limo, kjer smo porabili kar sedem, nato pa še štiri dni za carinsko urejanje, nakup hrane in drugega materiala, 4. junija pa krenili proti goram. Kar sedem dni je nato trajal vožnja z avtobusom do višine 3.850 m. kjer je bila pri dveh jezerih naša osnovna baza in izhodišče za aklimatizacijo. Napravili smo nekaj tur po kopnem do višine 4400 m nato turo (enodnevno) na Kakča, do višine 5 300 m, potem smo nekaj dni bili celo na višini 6.000 m pod južno areno Chacrarajuja (Chakrarahu). Na višini 5.000 m smo pod ledenik z nosači znosili opremo in si uredili zadnjo višinsko bazo. Ko smo si ogledovali stene, smo zaradi objektivnih nevarnosti in zaprtosti vzhodne strani stene, kjer so bile na grebenu opasti — snežne strehe, skleniti, da odložimo vzpon za nekaj dni. Nismo želeli tvegati. Na višini 5.000 smo izvedli poizkus, da bi dva plezalca (Lesjak — Čulk) le načela smer, vendar sta zaradi obilice snega in snežnih streh morala prekiniti plezanje in se vrniti.«
Po enodnevnem počitku se je odprava podala pod severno steno Huascarana. Prva naveza Knez — Lesjak — Čulk se je nato lotila vzpona na severni vrh Huascarana z višino 6.655 m. Uspelo ji ga te osvojiti po kombinirani italijansko-ameriški smeri. Po enotedenskem plezanju s sestopom, kjer so štirikrat bivakirali, so se vrnili v bazo vsi lažje poškodovani (ozebline, oči). Dva od članov odprave so nato napotili nazaj v domovino, ostali štirje pa so se pripravili za naslednji vzpon (Čanžek — Zupan — Črepinšek — Pepelnik). Tri dni so porabili za prenos opreme pod severno-vzhodno steno, kar šest dni pa so zaradi stalnega sneženja in slabega vremena, prelagali načrtovani vzpon. Šele 24. junija so se štirje lotili druge smeri na Huacaran. Na poti proti vstopu v steno si je poškodoval hrbtenico Čanžek, da se je moral vrniti v bazo. Druga naveza se je lotila tehnično težje smeri, francoske, ki so jo l. 1973 premagali plezalci Bernard — Desoriviers — Narbant in Riconarde. Naveza Zupan — Pepevnik — Črepinšek je potrebovala za to smer štiri dni za plezanja, dva dni za sestop, skupno šest dni s petimi bivaki. Pri plezanju so našli ostanke treh bivakov na višinah 5.275. 5.800 in 8275 m, v skalnem delu pa še ostanke poledenele vrvi, s katero so si deloma pomagali z oprijemki pri plezanju.
V dveh navezah so se Celjani lotili dveh različnih smeri. Z obema so dosegli načrtovani vzpon na nižji vrh Huascaran 6.655 (glavni vrh meri 6768 m in ni alpinistično toliko zanimiv kot severni vrh!) m. Oba vzpona so opravili v zelo težkih vremenskih razmerah. Plezanje v Andih je izredno tvegano. Spoprijemali so se z velikimi temperaturnimi razlikami. Erozija je mnogo večja kot v Alpah in Himalaji. Močno sonce podnevi in izredno hladne noči povzročajo čez dan veliko nevarnost plazov, padanje ledenih sveč, čez noč pa se ostenje ob zmrzovanju prevleče z gladkim ledom.
Po dvakratni osvojitvi Huascarana, kjer je zlasti francoska smer tehnično ocenjena s 5—6 stopnjo in sodi v splošno oceno A1—A2, gre oceniti alpinistično odpravo Celja kot izredno uspešno.
Po vrnitvi iz francoske smeri so alpinisti osvojili še 5.890 m visoki Pisco. Pred odhodom domov pa so si ogledali še obe stari inkovski prestolnici, Cusco in Machu Picchu. Domačini so na vsej poti pokazali vse gostoljubje in prisrčnost.
Da bi ocenili oba vzpona celjskih alpinistov realno, velja še omeniti, da so se odločili za alpski slog plezanja, ki terja izreden napor, da so premagovali snežišča 50—80° nagiba in se spoprijemali z alpinističnim svetom 5—6 težavnostne stopnje. Končno oceno odprave pa bo možno dati po končani letošnji alpinistični sezoni v Andih, kjer bo jugoslovanska komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS dobila ustrezne podatke od mednarodne komisije, ki jo vodijo Švicarji in Francozi.
Celjani so se vrnili domov z bogatimi izkušnjami, ki jim bodo dragoceno napotilo za delo v prihodnje. Opremljeni so bili večinoma z domačo opremo. Po njihovih izjavah so bili čevlji Alpina zelo kvalitetni, pravtako pa tudi protektorji, vetrna oblačila, šotori, nahrbtniki in puhaste rokavice tovarne Toper iz Celje. Edine težave so imeli z aparaturo za zveze, ki večkrat ni delovala in so se tako le slabo sporazumevali. Tako velja vse priznanje tudi našim domačim podjetjem, ki s svojo kakovostjo izdelkov omogočajo alpinistom ustrezno varnost in dobro počutje pri tveganih vzponih in vremenskih nevšečnostih v visokogorskem svetu.
K. JUG
