Bohinjske novice, avgust 2020
Najprej pregled tega leta. V letu 2020 smo do 22. 7. posredovali dvajsetkrat:
– reševali več kot 25 ljudi in v enem primeru živali,
– ženske: moški, 14:11,
– reševani Slovenci: ostali, 21:4,
– reševani turisti: 5,
– člani PD: 15,
– drugo: 5,
– nepoškodovani: 10 (če bi imeli vodnike, ne bi bilo intervencij),
– neprimerna osebna oprema: 21,
– pomanjkljiva oprema: 12,
– nepoznavanje terena: 7,
– padalec.
Visokogorje:
Priprava na pohod na Triglav ali katerega od dvatisočakov, nekaj napotkov in dejstev:
– Za daljši pohod, ki terja več kot dve uri hoda, je potrebna tako fizična kot psihična vzdržljivost.
– Opremo prilagodimo vremenskim razmeram in razmeram na poti (glede na podlago poti), sestavlja jo: zemljevid, svetilka, primerna oblačila, obutev, pijača (ne alkohol), hrana, mobilni telefon. Bolj kot sama oprema pa je pomembno, da jo znamo pravilno uporabljati.
– Za pohod je vedno pravi čas, samo cilje si izbiramo glede na vremenske razmere in naše psihofizično stanje.
– Pohode je treba stopnjevati od lažjih, krajših do daljših in težjih. Kdaj imamo dobro kondicijo, običajno kar občutimo. Lahko si pomagamo s časovnicami, ki so objavljene pri opisih poti ali na usmerjevalnih tablah. To so časi, ki so v povprečju potrebni za določeno pot. Ko prehodimo nekaj takih poti, vidimo, kam sodimo glede na čas, ki smo ga potrebovali, in tako lažje načrtujemo naslednje pohode. Tega bi se morali naučiti v planinskih društvih, alpinističnih šolah, oziroma najeti vodnika.
– Metoda 3X3: razmere, teren, človek.
In še nekaj Bohinjskih:
Zakaj ne z Japonkami na Vogel?
– Zakaj pa ne, z gondolo, seveda, na kavo in nazaj.
Je dovolj, če gremo prvič v hribe samo z Googlovim zemljevidom na telefonu?
– Nikakor, dokler nimamo potrebnih znanj in izkušenj, gremo z vodnikom oziroma nekom, ki zadeve pozna.
Katere pohode bi priporočili tistim, ki nimajo izkušenj in se prvič srečujejo z alpskim svetom?
– Priporočil bi jim organizirane oziroma vodene pohode. Če pa se podajajo na pot sami, naj pridobijo ustrezne informacije, držijo naj se označenih markiranih planinskih poti.
Kdaj poklicati GRS za pomoč in kako je sploh s telefonskim signalom?
– Na št. 112 pokličemo GRS v primeru, ko pride do poškodb, bolezni oziroma zaradi kakšnega drugega razloga ne moremo varno sami sestopiti oziroma nadaljevati poti. Na pokritost s signalom se ne moremo zanašati povsod.
Kaj storiti, če se izgubimo? Takoj poklicati pomoč ali …
– Če se držimo označenih poti, se ne moremo izgubiti, če pa s poti zaidemo zaradi različnih vzrokov, se poskušamo vrniti na markirano pot.
– Pomoč je treba poklicati pravočasno. Če se držimo časovnice, lahko predvidimo prihod na cilj. Noč nas lahko preseneti samo ob 14.00 po kosilu, zvečer, ko smo še več ur od cilja, pa žal ne, to je rezultat slabe priprave na turo.
Intervencij je vsako leto več:
– do 22. 7. smo v letu 2020 posredovali dvajsetkrat.
– v letu 2019: 98 intervencij,
– v letu 2018: 86 intervencij,
– v letu 2017: 72 intervencij,
– v letu 2016: 69 intervencij,
– v letu 2015: 51 intervencij,
– v letu 2014: 59 intervencij,
– v letu 2013: 66 intervencij,
– v letu 2012: 46 intervencij,
– v letu 2011: 48 intervencij,
– v letu 2010: 46 intervencij,
– v letu 2009: 61 intervencij,
– v letu 2008: 41 intervencij,
– v letu 2007: 53 intervencij,
– v letu 2006: 40 intervencij.
Koliko gorskih reševalcev je na postaji GRS Bohinj?
V društvu je 53 članov, ki so usposobljeni za uspešno izvedbo intervencij. V svojih vrstah imamo inštruktorje, inštruktorja letalskega reševanja, zdravnike, medicinske delavce, reševalce letalce, vodnike reševalnih psov. Področje reševalnega dela obsega območje občine Bohinj, ki po površini meri 333 km2. Dve tretjini oz. 66 % teritorija leži znotraj Triglavskega narodnega parka. Skrajna zahodna točka sega do Lanževice, skrajna vzhodna je planina Pečana. Skrajna severna in hkrati najvišja točka je Triglav in skrajna južna točka je Matajurski vrh v verigi Spodnjih bohinjskih gora.
Kako smo organizirani? Ali nas je dovolj? Kako dežuramo?
V poletni sezoni smo razdeljeni v pet skupin. Ob vikendih in praznikih dežura ena skupina, ki je pripravljena za čim hitrejše posredovanje, če pa potrebujemo večje število reševalcev, aktiviramo celotno moštvo. Trenutno še obvladujemo situacijo, čeprav imajo nekateri člani težave z delodajalci, ki jih neradi spuščajo na akcije ali usposabljanja. V veliko pomoč pa nam je dežurna ekipa na Brniku. Seveda pa je vedno treba pomlajevati moštvo, pri čemer smo kar uspešni.
Veliko prostega časa pa nam vzamejo tudi razna predavanja na temo preventive, spremljanje pohodov in dežurstva na raznih prireditvah.
Ali je med ljudmi, ki jih rešujemo, veliko nespametnih, ki podcenjujejo nevarnosti?
Raje bi rekel, da nevarnosti v gorah veliko ljudi ne pozna, ko pa se jih zavejo, je običajno rešitev samo še klic na 112.
Katera je bila letos najbolj nenavadna akcija?
Reševanje krave, na družbenih omrežjih je bilo prek 30.000 ogledov, komentarji so bili vsi pozitivni. Ko rešujemo ljudi, je vsaj 3/4 negativnih komentarjev.
Kako smo opremljeni Slovenci, ko se podajamo v gore, in kako tujci?
Planinci so povečini dobro opremljeni, ne glede na to, od kje prihajajo. Večji problem je pravilna uporaba te opreme in psihofizično stanje. Poseben problem pa so turisti, »ljudje posebne vrste, ki se na dopustih lotevajo raznoraznih neumnosti, skozi Sotesko vozijo s polovično hitrostjo, mislijo, da imajo povsod prednost, no, saj so na dopustu«. Take pa lahko srečaš v Komarči v salonarjih ali sandalih s torbico prek rame, saj grejo samo do jezera. Katerega pa? Črnega, seveda.
Miha Arh, GRS Bohinj
