Zdravnik, planinec, povezovatelj, ustanovitelj GRS v Kranjski Gori in pobudnik prve slovenske koče na Vršiču
Dr. Josip Tičar se je rodil 28. septembra (tudi 28. avgust) 1875 v Trbojah pri Smledniku v številni kmečki družini z osemnajstimi otroki. Osnovno šolo je obiskoval v Kranju, kjer je leta 1887 končal četrti razred s prav dobrim uspehom. Po želji matere se je vpisal v Alojzijevišče (Alojzijev zavod, vzgojni zavod, dijaško semenišče) v Ljubljani, vendar je bil zaradi incidenta z Darwinovo knjigo, ki je bila v zavodu prepovedana, izključen. Našel jo je profesor. Ker pa je Darwinova teorija nasprotovala učnim načrtom v zavodu, je gojenci niso smeli brati. Ker je Tičar knjigo energično zahteval nazaj, so ga izključili iz zavoda. Skupaj s sošolcem, ki je bil tudi izključen, poznejšim profesorjem Sušnikom, je ostal brez doma, dokler se ju ni usmilil čevljar Majeski in jima ponudil streho nad glavo. Tičar se je vpisal na ljubljansko gimnazijo, se preživljal z inštrukcijami in leta 1895 maturiral.
Odločil se je za študij medicine na Dunaju, kjer se je prav tako preživljal sam. Prvo štipendijo je prejel šele leta 1900. Poleti je potoval po Evropi, največ z jezikoslovcem dr. Pretnarjem, kasneje pa tudi z Otonom Župančičem. Obiskal je Francijo, severno Afriko, Grčijo, Turčijo in Bližnji vzhod. Dne 26. junija 1901 je promoviral in se zaposlil v ljubljanski bolnišnici.
Leta 1903 je bil imenovan za okrožnega zdravnika v Kranjski Gori, kjer je ostal več desetletij. Bil je tudi zdravnik tovarne verig v Beli Peči in zdravnik južne železnice. Kranjska Gora je postala njegovo življenjsko polje delovanja: leta 1904 je ustanovil prvo tujskoprometno društvo na Gorenjskem, ki mu je predsedoval vse do smrti. Poskrbel je za cestno razsvetljavo, uredil kopališče pod Babo (Tičarjeva Jasna) in bil pionir smučanja in sankanja v kraju — imel je prve smuči v Kranjski Gori (naj bi bile še danes ohranjene?).
Leta 1908 je postal predsednik podružnice SPD in se odločil, da mora podružnica dobiti lastno planinsko postojanko. Po številnih ogledih lokacij je vodil priprave za gradnjo koče na Vršiču. Z velikim osebnim angažmajem je organiziral odkup zemljišča, pripravo načrtov in gradnjo. Planinski dom na Vršiču je bil slovesno odprt 4. avgusta 1912, dogodek pa je postal simbol slovenskega planinstva in narodne samozavesti. Dne 16. junija 1912 (?) je na podlagi izkušenj in potreb v sodelovanju s Slovenskim planinskim društvom (so)ustanovil prvo gorsko reševalno službo v Sloveniji – GRS Kranjska Gora.
Med prvo svetovno vojno je služil kot vojaški lekarnar. Po razpadu Avstro-Ogrske je postal predsednik narodnega odbora v Kranjski Gori. Ko je italijanska vojska po vojni zasedla Vršič, se je odločno uprl prodaji doma Italijanom in s tem ohranil slovensko planinsko dediščino.
Leta 1920 je za gradnjo prosvetnega doma na Jesenicah podaril deset deležev po 100 kron. Leta 1921 se je zaradi službe preselil v Ljubljano, kjer je postal šef zdravnik pri železnici, a je še štiri leta en dan tedensko ordiniral v Kranjski Gori. Upokojil se je leta 1935, leto kasneje pa postal član Narodne galerije.
Dr. Josip Tičar je umrl 8. septembra 1946 zaradi kapi. V Kranjski Gori in slovenskem planinstvu je ostal zapisan kot zdravnik, vizionar, organizator, pionir smučanja in ustanovitelj prve GRS, predvsem pa kot človek, ki je s svojim delom odločilno zaznamoval razvoj planinstva na severnem Gorenjskem.
