Slovenski alpinizem 2016
Domen Kastelic (1982-2016)
»V Pireneje grem, od Atlantika do Mediterana, a imaš kakšno idejo za fotoaparat?« mi pravi Domen. Kaj, pa človek je zmešan, 600 kilometrov za prehodit, kaj boš jedel, kje boš spal, on pa sprašuje o fotoaparatu? Pa očitno je precej razgledan, da dobiva takšne ideje. Original. No, prepričan sem, da mu tega ne bo uspelo prehoditi v enem kosu nekje tam v neznanem gorstvu, zamisel se pa zdi zanimiva.
Domna sem spoznal kako leto prej kot tečajnika v Paklenici. Nezgrešljivi naglas je nakazoval rodni kraj in takoj sva se začela pogovarjati o Mestu in Metliki, prepričana drug za drugega, da prihajava z napačne strani Gorjancev, in pa klasična podgorsko-belokranjska debata, ali je cviček vino ali ne, ki jo je umirilo šele skupno razmišljanje o gorah in smereh in plezanju. Takrat sem mislil, da je starejši, kot je bil v resnici, vendar je bil potem ves čas našega poznanstva enak, kot da se ga čas ne bi dotaknil. Le močnejši je postajal vsako leto bolj in gore, kamor se je odpravljal, so postajale boj oddaljene in višje. In tako kot s Pireneji, s katerimi je seveda opravil v enem kosu (tudi po fotoaparatu ni kar tako spraševal, saj je znal poiskati motive in njegove fotografije so res dobre), so izvirni cilji postali vodilo Domnove alpinistične poti. V vsakem ostenju pri nas je kakšna smer, ki se je drži sloves kot težke, redko plezane, in lahko ste prepričani, da je ena izmed ponovitev Domnova. Bil je univerzalen, odličen športni plezalec ali pa je dajal vtis, da se je rodil s cepini v rokah. Postal je gorski vodnik, naš odsek je postal premajhen, plezal je s soplezalci iz drugih slovenskih društev in z alpinisti iz tujine. Tako včasih cel mesec nismo nič slišali o njem, kakšne bežne govorice, da je v Chamonixu ali v Dolomitih ali kje, potem pa ga srečaš, vprašaš, kje je kaj bil, pa zamahne z roko, da nič posebnega, pa da je bil v Švici in da je drago tam, ti se pa pohvališ, kako si bil celo dvakrat v Črnem Kalu ali Ospu, on pa navrže, da je preplezal severno steno Matterhorna. In ti imaš še daljši nos kot sicer. To je postala stalnica; za skoraj vse Domnove vzpone se je izvedelo tako, mimogrede, iz poročil soplezalcev ali pa ko je imel predavanje na našem sedežu Pri Žabcu. In teh kvalitetnih vzponov je neverjetno število, ni čudno, da je imel toliko različnih soplezalcev, saj mu stalni očitno ne bi mogel slediti. Le odkar je bil s Katarino, smo bili bolj redno obveščeni o podvigih, še posebej ob njenih klicih, ali gremo kam, ker je Domen spet v luknji v Begunjah z Miškotom ali Ružotom.
Vedno se je pripravil na turo, sistematično treniral in ničesar ni prepuščal naključju. Tako kot ob slučajnem srečanju pod Tofano, ko sva s soplezalko obupala na polovici smeri zaradi dežja, potem pa se pod goro pojavi Kastelic (pri Akademcih se v glavnem naslavljamo s priimki) in pravi, da je bilo samo par kapelj in ali nisem preštudiral vremenske napovedi. Ja, njemu se ne bi smelo nič zgoditi. In tako še kar misliš, da boš sedel za omizjem četrtkovega srečanja in bo nekdo rekel, a ste slišali, Kastelic pa Ružo sta zlezla res težko smer.
