Delo, 23. avgust 2002
Oskrbnica koče na Doliču na 2151 metrih
Ivanka Jalen (69 let) že dobrih dvajset let preživi vsako poletje v visokogorju – Dela za skoraj ves dan
Noč je že zatemnila vršace v Triglavskem pogorju. Zlovešči oblaki, ki so se zgrinjali nad njimi vse popoldne, so se zlagoma redčili in spuščali na plano blede zvezdice. Bil je mlaj in tako se je zdel nebesni svod še temnejši kot običajno. Zrak je bil vlažen, v njem je bilo še zaznati vonj po pozni popoldanski moči. Pred planinsko kočo, ugnezdeno na sedlu med mogočnimi hribi, je postajala le peščica planincev; večerni hlad je večino pregnal v toplo prostorno izbo ali v posteljo. “Jutri bo lep dan,” nas bodri oskrbnica koče Ivanka, ko na lesenih klopeh v izbi sušimo premočeno obleko in grejemo premrzle ude. Navzlic razmeroma pozni uri in celodnevnem delu je videti sveža, skoraj spočita. Posmeje se, ko ji polaskamo. “Verjemite, konec meseca bom precej slabšega videza!”
Ivanka Jalen je že dve desetletji oskrbnica Tržaške koče na Doliču, 2151 metrov visoko, približno poltretjo uro hoje proč od Triglava. Prihodnje leto jih bo dopolnila sedemdeset. Že od začetka osemdesetih let jo helikopter vsako leto v začetku poletja odloži v hribih in jo odpelje nazaj v dolino običajno v začetku oktobra. Tri mesece na leto preživi med slikovitimi visokogorskimi pejsaži. Povečini si da opraviti v koči in okoli nje: z gosti, v kuhinji, s pospravljanjem sob, z obračuni, raztovarjanjem blaga, ki ga občasno pripelje helikopter … “Letos bomo bržkone še popravili streho pa rezervoar; že dalj časa smo brez vode …” razlaga. Sicer ji v koči zmeraj dela družbo in pomaga pri delu peščica (večinoma) študentov – letos šest.
Ko takole klepetamo, pristopi mladenič, ki se vrti za točilnim pultom, in ji nekaj pošepne v uho. Opraviči se in odhiti. Čez čas se vrne. Eden od planincev, ki se je še pred četrt ure klecavo majal po izbi, očitno oslabljen od preveč alkohola, je zašel v napačno sobo in legel v posteljo k ženski srednjih let, ki je z možem spala v eni od sob s štirimi ležišči. Zakonca nepovabljenega gosta nista zmogla odgnati, zato sta ga “prijavila” oskrbnici. “Zagrabila sem ga in odvlekla čez hodnik v njegovo sobo. Medtem je nenehno momljal, čemu mu sledim, pa sem mu dejala, ja, zato, ker si tako fajn!” se gromko zasmeje. Bistre svetlomodre oči ji nagajivo poblisnejo. Ne vzbuja vtisa, da bi jo vleka negibnega možakarja nekje sredi tridesetih in zagotovo višjega in težjega od nje kaj prida utrudila.
Planinci polagoma zapuščajo izbo in se odpravljajo v postelje. Precej jih je, glede na to, da je četrtek in da je vreme boljkone kilavo. “Še obračun današnjega dne naredim, potem grem tudi jaz počasi spat.” Običajno leže ob tej uri, med deseto in pol enajsto, zjutraj pa prehiti zoro – okoli četrte je že pokonci. “Pristavim čaj, pričakam kuharico, se lotim pregledovanja sob … Večidel dneva kaj počnem.” Tako je zmeraj v koči ali ob njej. Pa jo kdaj mahne po okoliških planinah? “Ne. Pa saj nisem bila nikoli kdove kako velika ljubiteljica planinarjenja.”
Na jesen se vrne domov, v Žirovnico, kjer živi sama. Mož ji je umrl pred več kot dvajsetimi leti, hčeri, vnuki in pravnuki ne živijo v Žirovnici. Pripoveduje, da jo je v planine pognal predvsem … dolgčas. “Dolga leta sem bila zaposlena v Suknu v Zapužah. Približno obenem z moževo smrtjo sem se upokojila. Obsedela sem doma, sama, in se kmalu naveličala brezdelja.” Prijavila se je na zavod za zaposlovanje in nedolgo zatem jo je obiskala gospodarica Planinskega društva Gorje Marica Okršlar ter jo povabila za oskrbnico na Dom Planika pod Triglavom. Delo je sprva odklonila. Visokogorje ji je bilo neznano, prav tako se ji ni niti sanjalo, kaj bi počela kot oskrbnica doma. Pa se je le pustila pregovoriti. Dve poletji je skrbela za dom in planince štiristo metrov pod slovenskim očakom. Potlej pa se je preselila v Tržaško kočo na bližnji Dolič. (Mimogrede: v Domu Planika je odtlej oskrbnica danes 72-letna Anica Frelih. Nasploh, pravijo poznavalci, je v planinah čedalje več oskrbnic in čedalje manj oskrbnikov.) Med pogovorom nič ne namigne, da bi ga utegnila kmalu zapustiti. “Skoraj vse leto sem sama doma in komaj čakam, da pridem sem gor.”
Prihodnje jutro je bilo zlatorogovo kraljestvo ovito v gosto meglo in prekrito z oblaki. “Pa saj so napovedali sonce,” se huduje Ivanka. “Veste kaj, ko pridete s Triglava, vas pa pogrejem s polnjeno papriko!” nas pospremi na pot. Ko se čez približno sedem ur vrnemo, se v koči gnete ljudi; dež že dobro uro trmasto naliva. Nič ne bomo počili, povemo, hitimo v dolino, smo premočeni in radi bi čim prej sestopili. “Čakajte, čakajte, pa vsaj borovničke, da vas pogreje,” odhiti v kočo in se vrne s steklenico in kozarčki ter vešče nalije gosto sladko žganje vsakemu od nas. Ostane še toliko časa, da si oprtamo težke nahrbtnike, potisnemo kapuce na glavo, potem pa nam čvrsto stisne roko in pomaha za popotnico.
Tržaška koča stoji na sedlu Dolič (med Šmarjetno glavo in Kanjavcem) na višini 2151 metrov. Nanj smo se vzpeli po zložni mulatjeri iz doline Zadnjice (Trenta), sicer vodi do tod še vrsta poti od drugod. Prvo, leseno kočo so na sedlu postavili italijanski planinci leta 1930. Po drugi svetovni vojni jo je prevzelo pod okrilje Planinsko društvo Gorje in jo obnovilo skupaj s Tržačani. Odprli so jo na veliki šmaren leta 1948, a le poldrugo leto zatem jo je podrl sneg. Novo kočo so tako postavili na varnejšem kraju, malce višje. Odprli so jo julija 1953 in poimenovali Tržaška koča – tržaški planinci so si namreč dolgo želeli imeti kočo v Triglavskem pogorju. Pred tremi desetletji so jo zaradi preobljudenosti povečali s prizidkom. V koči (z zimsko sobo v sosednji zgradbi) je okoli 150 ležišč. Če je gostov več – letos jih še ni bilo -, jim postiljejo klopi ali jogije v izbi.
Mateja Gruden
