Peru 2002

Slovenski alpinizem 2002

Cordillera Blanca

Trajanje: 26.06.2002 – 18.8.2002

Člana: Urban Ažman in Rok Zalokar

– Jirishanca Chico (5485 m), JV stena SWEET CHILD OF MINE, 23. 7. 2002, Urban Ažman, Rok Zalokar, V, M5, 500 m, 5 ur.

– Chorup, južna stena, DIREKTNA, 02. 7. 2002, Urban Ažman, Rok Zalokar, V, M4, 450 m, 4h.

– Artensonraju (6025 m), SLOVENSKA, 12. 7. 2002, Urban Ažman, Rok Zalokar, IV, M4, 900 m, 7 ur.

– Ranrapalca (6100 m), SEVERNI RAZ, 06. 8. 2002, Urban Ažman, IV, 3, skala IV, 900m , 4 ure.

Na pot sta odšla 26. 6. iz Trsta, 27. 6. sta zvečer prispela v Huaraz, po dveh dneh pa sta se odločila za vzpon do lagune Churup. Odločila sta se za vzpon v Chorupu. V štirih urah sta 02. 7. preplezala smer v južni steni ter se po vrveh spustila pod vznožje. To je bila prva aklimatizacijska tura.

V naslednjih dneh je Rok zbolel, Urban pa se je v Churupu z ameriškim soplezalcem povzpel do lagune pod steno. Zaradi poslabšanja vremena in pokvarjenega gorilnika sta naslednji dan sestopila v Huaraz.

Roku se je v tednu dni stanje popravilo, 11. 7. sta odšla do lagune Paron in se povzpela do baznega tabora na moreni pod steno Artensonraja. Celo noč je rahlo snežilo, zato sta se pod steno odpravila šele ob pol sedmi uri zjutraj. Slovensko smer sta plezala v slabem vremenu in precejšni količini novega snega, vendar sta se do pol pete popoldne le prebila do vrha ter po normalki sestopila do tabora na moreni. Dobro aklimatizirana sta se vrnila v Huaraz in se odpravila v Cordillero Huayhuash, kjer sta poskusila v steni Jirishance.

V gorah je v dveh tednih slabega vremena zapadlo precej snega, kljub temu pa sta se podala v steno. Najprej sta postavila šotor ob vznožju, naslednji dan pa začela s plezanjem. Zaradi talečega snega in ogromnih sveč na serakih nad skalnim delom je bilo plezanje precej nevarno. Do večera sta preplezala sedem raztežajev skalnega in kombiniranega plezanja (do VI, A1). Roka je med plezanjem previsa zalila voda, med bivakiranjem ni čutil prstov na nogah, zato sta sestopila. Po dveh dneh počitka sta se 23.7. podala v steno male Jirishance. Dve ure in pol sta porabila za dostop, pet ur pa za plezanje smeri. Zaradi težavnega grebena sta sestopila na drugo stran, nekaj časa sta plezala vzvratno, nato pa sta se spuščala po vrvi preko petstometrske stene. Še dve uri in pol sta porabila za dolgo pot okrog gore nazaj do baznega tabora.

Iz Cordillere Huayhuash sta se vrnila v Huaraz, nato pa se je Urban 05. 8. sam odpravil po dolini proti laguni Ischince ter po osmih urah hoje prispel pod severno steno Ranrapalce. Naslednji dan je ob tretji uri zjutraj pričel s plezanjem smeri Severni raz. V ne najboljših razmerah je po štirih urah izplezal na greben na višini 6100 metrov. Sestopil je po JZ steni, se opoldne vrnil do bivaka ter se še isti dan vrnil v Huaraz.

18. 8. sta se vrnila domov.

– – – –

Cordillera Huayhuash

Trajanje: 20.06.2002 – 10.07.2002

Cordillera Huayhuash, Siula Grande (6334 m)

– LOS RAPIDOS 04. 7. 2002, Marjan Kovač, Pavle Kozjek, Aritza Monasterio, VI, 6, 1000 m, 8 ur.

Siula Grande: Los Rápidos

Marjan Kovač in Pavle Kozjek sta od 20. junija do 10. julija plezala v perujskih Andih. Po aklimatizaciji v pogorju Cordillera Blanca sta 30. 6. z Aritzo Monasterio odšla v Cordillera Huayhuash in 04. 7. v severovzhodni steni vrha Siula Grande preplezala prvenstveno smer Los Rapidos. To je bil prvi vzpon v osrednjem delu težko dostopne stene. Dva dni so dostopali od baznega tabora pri jezeru Carhuacocha. S plezanjem so pričeli okrog četrte ure ponoči in v dobrih lednih razmerah do jutra preplezali približno tretjino stene. Plezali so nenavezani, razen zadnjih 150 metrov, kjer so naleteli na večje težave in slabe razmere (pršič, črni led). Ključno mesto smeri je zadnji raztežaj. Sestopili so po steni v območju smeri. V bazni tabor so se vrnili zvečer, kjer so našli v vetru uničen šotor.

– – – –

Cordillera Blanca

Člani: Aleksandra Voglar, Tjaša Zakšek, Mojca Žerjav, Tadej Bernik, Martin Bedrač, Gorazd in Nejc Pozvek

– Ranrapalca (6162m), SEVERNI RAZ, 24. 6. 2002, Mojca Žerjav, Aleksandra Voglar, IV, 3, skala IV, 900 m, 8 ur.

– Alpamayo (5947 m), SZ stena FERRARIJEVA SMER, 24. 6. 2002, Gorazd in Nejc Pozvek, D, 350 m

04. julij: na pot preko Trsta, Milana, Carakasa in Lime je odšlo prvih pet članov odprave.
06. in 07. julij: odhod na prvo aklimatizacijsko turo do jezera Churup (4466 m) in kratki vzponi nad dolino.
08. julij: odhod na prvo turo – Aleksandra Voglar, Tjaša Zakšek, Tadej Bernik in Martin Bedrač se namenijo proti Piscu (5752m). Mojca je ostala v Huarazu, ker je zbolela.
09. julij: vsi štirje člani so se povzpeli na Pisco, isti dan pa na pot preko Munchna, Madrida in Lime kreneta še zadnja dva člana odprave Gorazd in Nejc Pozvek.
10. julij: Nejc in Gorazd Pozvek sta se podala na prvo aklimatizacijo s kolesom – na Pitek in v dolino Qaillcayhuanca.
11. junij: Nejc, Mojca in Gorazd odidejo na prvo turo na Vallunarachu (5686m) in postavijo šotor na višini 5000 metrov.
12. julij: vsi trije se povzpnejo na vrh gore.
15. julij: vsi člani odprave odidejo v dolino Ischince.
16. julij: Sandra, Mojca, Nejc, Martin in Gorazd se povzpnejo na vrh Ishince (5530 m), Tedi in Tjaša se še zdravita.
17. julij: vsi člani odprave so se povzpeli na tabor 1 pod Tocllaraju, na višini 5200 metrov.
18. julij: osvojijo Tocllaraju (6034 m). Vrh je bil za najmlajše tri člane odprave (Nejc – 15 let, Tjaša -17 let in Tadej – 19) njihov prvi šesttisočak.
22. julij: Martin, Tjaša in Tadej so se poslovili od visokih hribov, Nejc in Gorazd pa sta odšla proti svojemu glavnemu cilju odprave, SZ steni Alpamaya. Po triurni vožnji in sedemurnem vzponu sta malo pred mrakom prišla v bazo na višino 4300 m.
23. julij: Mojca in Aleksandra dostopita pod severno steno Ranrapalce. Nejc in Gorazd postavita šotor na T1, na višini 5300 m.
24. julij: Mojca in Aleksandra v severni steni Ranrapalce preplezata Severni raz. Gorazd in Nejc Pozvek pa v SZ steni Alpamaya (5947 m) Ferrarijevo smer.
25. julij: povratek obeh navez v Huaraz
29. in 30 julij: Nejc in Gorazd Pozvek odideta proti domu, Aleksandra in Mojca pa načrtujeta še vzpon po Slovenski smeri v Artesonraju. Vzpon jima prepreči Aleksandrina bolezen.
06. avgust: v domovino se vrnejo še vsi ostali člani odprave.

– – – –

Cordillera Blanca

– Huasacaran Norte, FRANCOSKA SMER, 14. – 15. 7. 2002, Matija Klanjšček, Tine Cuder, V, sneg 50-60 st., skala V+, A2, 1300 m, 19 ur.

Takoj po prihodu v Huaraz sta odšla na prvo aklimatizacijo pod steno Churupa. Po dnevu počitka sta odšla v dolino Ishince. Za boljšo aklimatizacijo sta se povzpela na Ishinco (5530 m) in Tocclaraju (6034 m). Potem sta se vrnila v Huaraz, si privoščila dan počitka, zatem pa v dolino Llanganuco in še isti dan do tabora na koncu morene pod Chopicalquijem (4900 m). Naslednje jutro sta zgodaj vstala in se mimo tabora 1 povzpela na vrh (6354 m). V vsega desetih urah sta se vrnila nazaj na moreno.

Po dnevu počitka v Huarazu sta se odločila, da za dva dni odideta pod Oshapalco (5888 m). Prvi dan sta se vzpela do ledenika in tam prespala.
Naslednje jutro sta že navsezgodaj prečila ledenik. Želela sta ponoviti Slovensko smer v levem delu stene (Ludix-el gato blanco) iz leta 1996. Zaradi slabih razmer na vstopu sta se vrnila v Huaraz. Po dnevu počitka sta 13. julija ponovno odšla v dolino Llanganuco, pod severno stran Huascarana.

Prvi dan sta s težkimi nahrbtniki dosegla vznožje stene pod ledenikom, 5000 metrov visoko. Tam sta postavila šotor.
Zjutraj sta potrebovala eno uro, da sta po levi strani obšla precej razbit ledenik. Smer se začne s tisoč metri uživaškega plezanja (50-60 stopinj) po široki snežni plošči. Zaradi nočnega tavanja po ledeniku sta prišla pod skalno stopnjo šele ob 11. uri dopoldan. Po uri počitka in nekaj popite pijače sta se lotila skalne zapore. Sledila sta si dva raztežaja napete plezarije( V+, A2). V temi sta na višini 6400 metrov v pobočje skopala bivak. Naslednje jutro sta nadaljevala proti vrhu. Globok sneg ju je po dveh urah ustavil petdeset metrov pod vrhom. Bila sta brez šotora in kuhalnika ter na koncu s pijačo, zato sta zavila proti normalki. Pet ur sta gazila, iskala prehode med strmimi seraki in se prebijala navzdol do Gargante, tabora na višini 5900 metrov na južnem pobočju Huascarana. Naslednji dan sta sestopila v dolino.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja