OD USTANOVITVE DO DANES
Rešilne ekspedicije
Uradni dokument o ustanovitvi postaje gorske reševalne službe na Jesenicah ni ohranjen. Po vsej verjetnosti tudi nikdar ni obstajal. Začetki reševanja ljudi, ki so se ponesrečili v gorah, kot organizirana dejavnost planinske organizacije, niso bili takšni, kakršno poznamo danes. Dejavnost alpinistov, kot reševalcev se je porajala spontano, iz potrebe, ne pa kot sad premišljenega hotenja skupine gornikov o nekakšni formalni, organizirani obliki dejavnosti. Reševati so začeli iz nuje, ker drugih za tako delo zadosti usposobljenih ni bilo. V začetku dvajsetih let se je pri nas močno razmahnilo planinstvo. Vedno več ljudi je začelo zahajati v gore, alpinizem je takrat prerasel stopnjo vodništva, ki so ga lahko gojili le bogati posamezniki. Ljudje, ki so ponesrečenim v nepristopnih stenah sploh lahko priskočili na pomoč, so bili ravno najboljši alpinisti. Teh pa je bilo takrat na Jesenicah veliko.
Dr. Miha Potočnik, član “Zlate naveze”, ki sta jo tvorila še Joža Čop in dr. Stanko Tominšek in e predstavljala kvalitetni vrh takratnega slovenskega alpinizma je v kroniko postaje GRS Jesenice zapisal:
“Na že večkrat objavljeni fotografiji iz avgusta 1924, po reševanju dr. Klementa Juga, ob lojtrskem vozu Prckinovega Šimla, ki je bila posneta za Aljaževim domom v Vratih, so pretežno jeseniški skalaši: Matevž Frelih, Joža Čop, Miha Potočnik, Rado Poženel, Karel Čop in Miha Čop. Jeseniški skalaši smo bili takrat vključeni v tako imenovano rešilno ekspedicijo, ki je delovala v okviru osrednjega odbora. Na Jesenicah je bil poverjenik tega odbora dr. Aleš Stanovnik. Ekspedicija je reševala tako, da so jeseniški reševalci, predvsem člani TK Skala hodili reševat v stene in brezpotja, od tam spravljali ponesrečene do planinskih steza, od tu naprej pa so prenos po voznih poteh v dolino nadaljevali gorski vodniki in nosači iz Mojstrane, Kranjske Gore in Rateč na severni strani Julijcev, na južni strani pa iz Bohinja.”
Dalje je iz njegovega zapisa razvidno še, da so se leta 1924 v severni steni Triglava in njegovi bližnji okolici zgodile štiri smrtne nesreče.
“V vseh štirih rešilnih ekspedicijah so sodelovali jeseniški alpinisti in od tu naprej upravičeno lahko govorimo o začetku organizirane gorsko reševalne dejavnosti, zato leto 1924 z vso pravico štejemo kot rojstno leto postaje Gorske reševalne službe Jesenice.”
Reševanje iz snežnih plazov z lavinskimi psi
V oktobru 1951 je bil sklican na pobudo Uroša Župančiča ustanovni občni zbor odseka za lavinske pse. Z Jesenic so bili prisotni Koblar, More, Medja, Hrovat in Bernard, iz Tržiča Perko, kot zastopnik Kinološke zveze in LM Klemenčič, iz Ljubljkane pa dr. Vauken. Začetek z zelo malo izkušnjami in brez literature je bil težak. V marcu 1952 je bil v Tamarju prvi slovenski tečaj za vodnike lavinskih psov. Udeležilo se ga je 13 tečajnikov. Leta 1953 pa je bil tečaj pod Storžičem. Vodila sta ga Joža Čop in Marjan Perko. Prva uspešna akcija z lavinskimi psi je bila 25.februarja 1957 na Korošici. Od treh zasutih sta se dva sama izkopala, tretjega pa nista našla. Celodnevno iskanje reševalcev s sondami je bilo neuspešno. Poklicali so vodnike lavinskih psov z Jesenic, prišla sta Hrovat Nac s Črtom in Franci Krajner z Lesijem in našla zasutega. S to akcijo je postal upravičen obstoj vodnikov lavinskih psov v GRS.
Danes imamo na naši postaji štiri vodnike reševalnih psov, ki si uposobljeni za iskanje pogrešanih na vseh terenih sredogorja in zasutih v snežnem plazu.
Začetki helikopterskega reševanja
Z napredkom v alpinizmu in gorništvu nasploh se pojavi tudi modern, predvsem pa hitrejši in za ponesrečenca lažji način reševanja. Sprva je helikopter v glavnem nudil le hitrejši transport opreme in reševalcev v bližino nesreče. Prvi tečaj za reševalce letalce je bil organiziran leta 1974 na letališču Lesce. Med prisotnimi so bili tudi Miki Fenz, Kristel Langus, Joža Rožič, Silvester Jošt, Emil Herlec, Bauman, Andrej Kolenc, Andrej Žemva…. Kasneje so bili tečaji še na Mrzlem Studencu, na Brniku idr. Dandanes si brez helikopterja ne moremo predstavljati hitrega in učinkovitega iskanja, reševanja in transporta ponesrečenih.
NAČELNIKI
– JOŽA ČOP (načelnik 1924 – 1940)
Častno mesto prvega načelnika je zasedel šegavi Joža (27.03.1893). Zaradi vseh svojih človeških in alpinističnih dobrin je užival vedno in povsod velik ugled. Za časa Joža Čopa se prične doba, ko slovenski reševalci niso odpovedali v nobenem primeru.
– DRAGO KORENINI (načelnik 1945 – 1960)
To delo je ilegalno opravljal tudi med vojno. Bil je umirjen in dober organizator. Že pred vojno je spoznal nujnost gradnje bivakov in je to spodbujal tudi po njej saj so bili bivaki zelo koristni pri večdnevnih reševanjih. Izdelal je načrte vseh bivakov, organiziral njihovo izgradnjo in upravičeno nosi ime “Oče bivakov”.
– BERTI KRAPEŽ (načelnik 1960 – 1964, 1976 – 1979)
Koreninija je nasledil razmeroma mlad, kar priča o zaupanju, ki ga je užival med reševalci. V tem času so člani postaje zasnovali in izgradili zavetišče v Španovem Vrhu. Stal je na čelu odličnih alpinistov reševalcev kljub odhodu starejših in tistih iz nesporazuma ob akciji v Špiku. Drugo obdobje je značilno po tem, da so se posamezne postaje izurile za samostojno delo dobile vsa polnomočja za delo v svojem okolišu, kar je bila v precejšni meri zasluga jeseniških inštruktorjev.
– LUDVIK ZALOKAR (načelnik 1964 – 1972)
Dober alpinist in organizator. Vodil je več akcij z izjemnim številom reševalcev (zimska akcija 1968 v Triglavu, 1971 akcija v Martuljku). Vse bolj popolnemu tehničnemu reševanju se pridruži helikopter in vse to je zahtevalo stalno vajo. Zato je bilo v tem času več zimskih in letnih medpostajnih vaj.
– JOŽE MAKOVEC (načelnik 1972 – 1976)
Deloval je tudi kot zelo uspešen inštruktor. Nadvse prizadevno je uvajal novosti in predvsem skrbel za vzgojo mladih.
– PAVEL DIMITROV ( načelnik 1979 – 1983)
Svoje kvalitete je poleg reševalnega dela izkazal tudi na več odpravah. Uspešno je sodeloval na odpravah na Kangbačen in v Kavkaz. V njegovem mandatu mu je uspelo elektrificirati zavetišče in kot sam pravi je zanj še večji uspeh izdelava kronike od ustanovitve do danes. Njegova zagnanost in razgledanost ga je privedla na mesto predsednika PD Jesenice.
– MIRO ZAKRAJŠEK (načelnik 1983 – 1987)
Reševalec od leta 1968. V njegovem obdobju zopet pride do menjave generacij. Število tečajnikov je večje kot sicer.
– VLADO HLEDE (načelnik 1987 – 2002)
Postajo je uspešno vodil kar tri mandate. V teh letih se je obnovilo in posodobilo zavetišče, izšolalo se je pet inštruktorjev. Postaja je tesno začela sodelovati z 15. brigado VL.
– KLEMEN VOLONTAR (načelnik 2002 – )
Reševalec od leta 1984. Kot inštruktor alpinizma in GRS deluje v Komisiji za alpinizem in je član izpitne komisije Podkomisije za vzgojo in tehniko pri GRSS. Kot vodnik reševalnega psa sodeluje na iskalnih in reševalnih akcijah.
ZAVETIŠČE
Lokacija:
Zavetišče stoji severno nad mestom Jesenice, na jugo zahodnem pobočju Črnega vrha cca 1350m visoko, na zgornjem robu manjše jase. Proti Julijcem se odpira čudovit razgled. V zavetišču lahko prenoči 10 – 12 oseb. V kuhinji je klasičen in plinski štedilnik, v predprostoru pa hladilnik in shramba. V dnevnem prostoru je kmečka peč, TV in radio. V neposredni bližini je še manjši objekt z kuriščem, primeren za pripravo hrane na prostem. Gospodar skrbi, da so prostori vedno urejeni in vzdrževani.
Dostop:
– iz Javorniških Rovt po cesti do Križovcev in od tam po gozdni poti preko Črnega vrha (1366m) do zavetišča – cca 25 min,
– s Planine pod Golico po cesti mimo Savskih jam do Križovcev in po gozdni poti do cilja,
– z sedežnico (če obratuje, sicer pod njo peš) do zgornje postaje in nato levo proti severu cca 10 min do cilja
Izleti:
– okolica je primerna za krajše in daljše sprehode, lahko obiščemo gostišče na srednji postaji žičnice (cca 30 min) ali planinski dom Dom Pristava – 1 ura.
– Golica; od zavetišča na Križovce, po cesti do Pustega rovta od tam pa ali mimo Kočne in po grebenu čez Ptičji vrh (1550m), Malo Golico (1646m), Krvavko (1785m) na Veliko Golico (1834m) – 2 uri in pol ali po spodnji poti pod grebenom do Koče na Golici in od tam na vrh – 2-3 ure.
– Veliki vrh, Vajnež, Stol; če na sedlu Kočna zavijemo desno proti vzhodu pridemo mimo Korenščice do Belske planine (Planina Svečica). Od tam pa poljubno nadaljujemo turo proti želenemu cilju – 2-5 ur.
– smučanje; žal so zadnje zime skope s snegom. Sicer pa je v neposredni bližini (10 min) sedežnica in dokaj strmo, razgibano smučišče (spodnja polovica primerna tudi za otroke).
Kratka zgodovina
Na Jesenicah je deloval močan lavinski odsek. Jeseni leta 1960 so člani prišli na idejo, da bi si nekje v bližini Jesenic postavili nekakšno zavetišče, ki bi služilo za treninge psov. Ideja je dozorela in na enem od sestankov so sprejeli sklep, da se poišče lokacija za izgradnjo. Postavili pa so naslednje zahteve: bližina, dovolj visoko, da sneg obstane dolgo in se trening podaljša oz. prej začne, primerna lokacija za vaje celotne postaje in ne nazadnje stroški. Pravzaprav se je vse začelo premikati ko je takratni Delavski svet Železarne Jesenice, leta 1961 odobril 250.000 din sredstev. Po izbiri lokacije, so se marca 1962 dela začela. V tem času se je gradila tudi sedežnica Španov vrh, kar je kasneje še olajšalo transport materiala in dostopnost. V gradbenem odboru so bili: načelnik Berti Krapež, Cveto Jakelj, Zvone Ažman in Stane Koblar. Seveda pa je pri izvedbi tako zahtevnega projekta sodelovalo celotno moštvo postaje. Veliko zaslug za realizacijo pa imata tudi jeep “kompaniola” in Jeričev vol.
Takratni načelnik Berti Krapež, ki je dela vodil in koordiniral, se spominja:
” Otvoritev se je zavlekla v jesen 1964. Večer pred otvoritvijo pa je zapadlo pol metra snega. Zavetišče je slovesno odprl načelnik Komisije GRS pri PZS dr. Miha Potočnik.”
Zavetišče še danes služi svojemu namenu. V preteklih letih smo ga posodobili in funkcionalno izboljšali. Dograjena je bila drvarnica, predprostor s shrambo, narejeno je bilo zajetje pitne vode, v zavetišču je elektrika, pred stavbo je tlakovana terasa z večjo mizo in klopmi.
