Med dokumentarnimi filmi, ki so letos zaznamovali mednarodno festivalsko prizorišče, posebno pozornost vzbuja Planina (mednarodni naslov To Hold a Mountain), delo režiserjev Petra Glomazića in Biljane Tutorov. Film gledalca popelje na visokogorsko planoto Sinjajevina v Črni gori, kjer spremlja pastirico Garo in njeno hčer Nado v boju za ohranitev načina življenja, ki se je v teh gorah ohranil stoletja.
Na prvi pogled gre za intimno pripoved o družini, naravi in odraščanju. V resnici pa je film dokument časa, v katerem postajajo tudi najbolj odmaknjeni gorski prostori vse pogosteje predmet strateških načrtov držav, vojska in velikih političnih interesov.
Sinjajevina ni bila izmišljena zgodba
Dogajanje v filmu temelji na resničnem konfliktu. Sinjajevina je največje gorsko pašno območje na Balkanu, kjer že generacije živijo in poleti pasejo živino številne nomadske družine tako imenovanih katunarjev. Območje leži v zaledju biosfernega rezervata reke Tare in predstavlja eno najbolje ohranjenih tradicionalnih gorskih krajin jugovzhodne Evrope.
Leta 2019 je črnogorska vlada del planote določila za vojaško vadbišče. Odločitev je med domačini sprožila močan odpor, saj so jo razumeli kot neposredno grožnjo pašništvu, vodnim virom in tradicionalni rabi prostora. Nasprotniki projekta so opozarjali, da gre za območje, od katerega je odvisen obstoj številnih družin, država pa je vztrajala, da vojska potrebuje primeren poligon za urjenje.
Ko so leta 2020 na območju napovedali vojaške aktivnosti, so domačini, okoljevarstveniki in številni podporniki oblikovali gibanje »Ohranimo Sinjajevino«. Več tednov so vztrajali na planini ter s svojo prisotnostjo preprečevali izvedbo vojaških vaj. Med najbolj prepoznavnimi obrazi gibanja je bila prav Mileva Gara Jovanović, ki jo srečamo tudi v filmu.
Po večletnem pritisku domače in mednarodne javnosti je črnogorska vlada leta 2024 napovedala opustitev načrtovanega vojaškega poligona. V tem smislu dokumentarec ne pripoveduje le o odporu, ampak tudi o redkem primeru, ko je lokalni skupnosti uspelo obraniti svoj prostor.
Več kot film o eni gori
Film bi bilo prelahko razumeti zgolj kot okoljevarstveni dokumentarec. Njegova vrednost je širša. Hote ali nehote odpira vprašanje, ki (v bližnji prihodnosti) zadeva številne gorske in podgorske pokrajine po svetu: koliko prostora bodo v prihodnje zahtevale vojske in varnostni sistemi?
Evropa vstopa v obdobje obsežnih vlaganj v obrambo, oboroževanje in vojaško infrastrukturo. Z novimi programi prihajajo tudi potrebe po poligonih, logističnih centrih, prometnih koridorjih in območjih za usposabljanje. Na oblasti so obramboslovci. V takšnih razmerah se pogosto izkaže, da so redko poseljene gorske pokrajine za načrtovalce privlačne predvsem zato, ker se zdijo prazne.
Toda film jasno pokaže, da prostor ni prazen zato, ker v njem ni mest. Sinjajevina ni neobljudena planota, ampak tudi življenjski prostor ljudi, njihovih čred, zgodb, navad in spominov. Prav v tem je univerzalno sporočilo filma. Konflikt ni nastal med naravo in človekom, temveč med dvema različnima pogledoma na isto goro.
Za ene je bila strateška lokacija.
Za druge dom.
Zakaj bi moral film zanimati tudi planince
Planinci, alpinisti in hribovci smo pogosto občudovalci pacifističnih območij divjih gorskih pokrajin, redkeje pa (ne)odgovorni pomislijo, da v teh krajih živimo in kako nam ta ljubi svet spreminjajo. Tudi »Planina« nas opomni, da gore niso samo kulisa za ture, vzpone in fotografije. So tudi kulturna krajina, ki jo že stoletja oblikujejo ljudje.
Morda največja vrednost filma in odporništva ni v prikazu spora, temveč v spoznanju, da se bitke za gorski svet danes vedno manj bijejo na stenah in vrhovih, vse bolj pa v sejnih sobah, na ministrstvih in v razvojnih strategijah. Tam se pogosto odloča, kakšna bo podoba gora prihodnjih generacij.
In prav zato je zgodba Sinjajevine pomembna daleč zunaj Črne gore. Če nam dokumentarec ne govori le o eni planini, temveč o vprašanju, s katerim se bo slej ko prej srečal marsikateri hribovski svet: kdo bo odločal o njegovi prihodnosti in koliko prostora bo še ostalo za ljudi, ki s(m)o v hribih (še) doma …
Helikopterji nas že kar nizko preletavajo, odurne »malinastosive« Toyote brzijo po civilnih cestah, stare Puche pritiskajo kot butal… Kot da nam ni že dovolj gostih črnih oblakov, ki jih povsem nekontrolirano s sivo ekonomijo zganjajo dolinski kmetje s svojimi iztrošenimi traktorji, masovnega turizma …
PN
