Alpe so v nevarnosti, da se razpadejo
Kot pišejo pri nemški tiskovni agenciji, ostaja njihova najvišja gora postaja laboratorij podnebnih in talnih sprememb. Ugotavljajo, da se permafrost na Zugspitze tali hitreje kot kadarkoli v zgodovini meritev, raziskovalci pa pospešeno razvijajo sisteme za zgodnje opozarjanje pred podori. Kar se dogaja pod vrhom Bavarske, ni le lokalna zanimivost, temveč napoved sprememb, ki čakajo velik del Alp.
Ko govorimo o izginjanju ledenikov, si večina predstavlja umik led(e)nih površin. Manj opazna, a pogosto nevarnejša sprememba poteka znotraj gora samih. V razpokah in pod meljo visokogorskih sten se že tisočletja nahaja permafrost, trajno zamrznjena podlaga, ki deluje kot neke vrste naravno lepilo. Led povezuje bloke kamnine in grušča, zapolnjuje razpoke in pomembno prispeva k stabilnosti strmih gorskih sten ter njihovih podnožij. Ko se zadeva tali, skala in kamenje izgubijp notranjo oporo.
Prav to danes opazujejo na Zugspitze (2962 m) v Wettersteinskem pogorju. Geolog Michael Krautblatter s Tehniške univerze v Münchnu opozarja, da se Alpe segrevajo hitreje od svetovnega povprečja in sodijo med podnebno najbolj izpostavljena gorska območja na svetu. Po njegovih ocenah naj bi na višini okoli 2800 metrov permafrost izginil že v naslednjem desetletju, na samem vrhu pa bi se lahko ohranil še dve ali tri desetletja.
Septembra letos se je na tirolski strani Zugspitze sprožil velik podor. Iz približno sto metrov visoke in štirideset metrov široke odlomne niše se je odtrgalo okoli 13.800 kubičnih metrov kamnine, podor pa je spremljal oblak prahu, viden daleč po dolini. Raziskovalci so dogodek analizirali s pomočjo dronov in seizmičnih meritev. Odlom se je zgodil na približno 2800 metrih nadmorske višine, prav v območju tako imenovanega »toplega permafrosta«, kjer temperature v kamnini le še malenkost ostajajo pod lediščem.
Skrita mreža meritev v notranjosti gore
Dogajanje na Zugspitze raziskovalci spremljajo že skoraj dve desetletji. Bavarski deželni urad za okolje je leta 2007 pod vrhom izvrtal več kot 43 metrov globoko vrtino, opremljeno z več deset temperaturnimi senzorji. Hkrati raziskovalci merijo stanje permafrosta v predoru, izkopanem že leta 1926 v severni steni gore. Tam uporabljajo električno uporovnostno tomografijo, seizmične meritve in temperaturne senzorje za spremljanje zamrznjenih območij v kamnini.
Zanimivo je, da raziskovalci ne spremljajo le sten, temveč tudi melišča in gruščnata pobočja pod njimi. Bavarski program PermaNet-BY posebej opozarja, da lahko taljenje permafrosta v nevezanem gradivu poveča verjetnost proženja mur in gruščnatih tokov. Zato se spremljanje ne osredotoča zgolj na spektakularne stenske podore, temveč tudi na počasne spremembe v meliščih, kjer lahko zadržana voda in taljenje ledu sprožita obsežne premike materiala.
Na številnih alpskih območjih raziskovalci uporabljajo kombinacijo vrtin, temperaturnih tipal, geofizikalnih meritev, dronov, laserskega skeniranja in seizmičnih senzorjev. Podobni sistemi delujejo na Hochvoglu, v Höllentalklammu in Partnachklammu, kjer spremljajo premikanje kamnine z natančnostjo nekaj milimetrov.
Laserski nadzor severne stene
Kot odgovor na zadnji podor bo severna stena Zugspitze dobila nov sistem zgodnjega opozarjanja. Laserski skener bo redno meril približno štiri kilometre dolg pas stene nad višino 2800 metrov in zaznaval najmanjše spremembe v reliefu. Raziskovalci upajo, da bodo tako pravočasno prepoznali območja, kjer se kamnina pospešeno razpira in pripravlja na odlom.
Takšni sistemi sicer ne morejo preprečiti podorov. Lahko pa pomagajo razumeti procese in predvsem pravočasno zapreti poti, zavarovati infrastrukturo ali opozoriti obiskovalce.
Alpe v obdobju prilagajanja
Dogajanje na Zugspitze ni osamljen primer. V Allgäuskih Alpah že več kot desetletje spremljajo razpoke na vrhu Hochvogel (2592 m), kjer je v premikanju do 400.000 kubičnih metrov kamnine. Gora je opremljena z več kot tridesetimi senzorji, laserskimi skenerji in droni, ki beležijo spremembe skoraj v realnem času.
Za planince in alpiniste takšne novice pomenijo spremembo tradicionalnega razumevanja gora. Tistih, ki bi se pri nas ukvarjali s temi problematikami, nismo našli v izobilju, kljub »raziskavam«. Je pa Blaž posredoval: »Najbližje temu so raziskave Andreja Šmuca in sodelavcev v Tamarju. Tam so delali na meliščih – Andrej Novak: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=88971&lang=slv članek https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/17445647.2018.1480975, Zorn & Triglav Čekada: https://tc.copernicus.org/preprints/tc-2016-86/ …«
Če smo nevarnost nekoč povezovali predvsem z vremenom, snežnimi razmerami ali ledeniškimi razpokami, danes vse pogosteje vstopa v ospredje še ena nevarnost: spreminjajoča se stabilnost samih gora.
Melišča pod stenami, ki so se nekoč zdela skoraj nespremenljiva kulisa alpskih tur in jih danes vsake vsaj malo močnejše padavine hitro preselijo še nižje, postajajo dragoceni pokazatelji dogajanja v globini gore. Zato ni naključje, da raziskovalci ponekod vse več pozornosti namenjajo prav meritvam v grušču, podornih vršajih in prehodnemu območju med skalo in meliščem. Tam se pogosto najprej pokažejo posledice taljenja permafrosta.
Ledeniki pri nas so vsaj za nekaj časa preteklost. Za razumevanje prihodnosti med gorami bi se že nekaj časa morali aktivno ukvarjati s talnimi procesi, pa še izpustov nočemo omejiti, ker bi potem pomenilo zaustavljanje gospodarske rasti … Vsaj v nečem je politika, ki drvi v prepad, enotna na zunaj in sploh navznoter. Ste že kdaj opazili, da bi se najbolj znan alpinist med politiki kdaj v stenah in med gorami razgledal še za kakšnim drugim križem in težavo?
PN
