NeDelo, 08. oktober 2000
Karničar prvi na svetu prismučal z Everesta brez postanka – Osem ur gor, pet ur dol, na vrhu ob sedmih zjutraj – Peklenski mraz tudi pod šestimi plastmi oblačil
Bazni tabor, vznožje Everesta – Deset zvečer. “Odhajava. Mraz je kot satan, dolga noč bo!” V četrtem višinskem taboru si natakneta dereze, Davo na smučarske, Franc na višinske čevlje. Noč je jasna, luna riše sence odhajajoče četverice. V baznem taboru Mingma prižiga ogenj na daritvenem oltarju. Z veliko vnemo moli in meče riž v molilne zastavice. Dvigne glavo: “Vse bo v redu!” Čakanje. Slišali naj bi se ob štirih, ura pa je pol šestih zjutraj. Končno, postaja oživi. “Sem pod Hillaryjevo stopnjo. Preveč zebe. Se slišimo čez uro in pol.” Zbit glas. Petnajst minut pred sedmo. Radijska zveza je slaba. “Davo, Davo, ponovi, kje si rekel, da si?” “Na najvišji možni točki, kar sem sploh lahko!” “Madona, madona, na vrhu!”
Zgodovinski vzpon na goro sta Davo Karničar in Franc Oderlap začela v sredo zgodaj zjutraj, ko sta se odpravila iz baznega tabora, preplezala ledeni slap in zgodaj dopoldne dosegla drugi višinski tabor. Šerpe so ta dan krenili proti štirici, da bi postavili šotore, vendar je višinska bolezen enega od štirih višinskih nosačev prisilila k vrnitvi. Po dobrem spancu sta se v četrtek naša alpinista odpravila v tabor tri, kamor sta prenesla precej opreme. V petek ju je čakala nova višina. Preplezala sta Rumeni pas, najvišjo geološko prelomnico na svetu, prečkala Ženevski raz, zasneženo strmino, ob poldnevu pa sta že dosegla Južno sedlo, nad katerim se dviguje veličastna piramida iz skal in ledu, Južni vrh. Davo je bil izredno dobro razpoložen, vrh Everesta se mu je zdel na dosegu roke. Potem ko sta s šerpami postavila šotor, sta se kar dve uri prehranjevala. Čeprav ima na tej višini redkokdo apetit, je bil Davo nad seboj presenečen. Jelenova salama, sir in mešanica tsampe in skute, ki so jo pripravili šerpe. Ob petih sta se zavila v eno spalno vrečo, zaradi manjše teže dveh nista imela, in s kisikom odspala tri ure. Čas med osmo in deseto uro zvečer je bil namenjen oblačenju in pripravi opreme za naskok na vrh. Kar šest plasti obleke je nase navlekel Davo, Franc pa se je zavil v puh. Zaradi poledenelega pobočja in napihanega snega sta nataknila dereze. Pod Hillaryjevo stopnjo, največjo oviro za alpiniste, se je Davo javil po radijski vezi. Na najbolj zahtevnem odseku so bile razmere idealne, zato je bila četverica v pol ure od Južnega vrha do vrha. Na najvišji gori sveta je stal Davo kot deveti, Franc pa kot 10. Slovenec.
Vrh. Čudovito vreme. Razgled na Lhotse, Makalu in sosednje vrhove. Jasno, a peklensko mraz. Po uri priprav, slikanja in ogrevanja se Davo spusti z vrha s smučmi, Franc, Ang-Dorjee, ki je bil na vrhu že sedmič, in Pasang Tenzig so se navzdol odpravili peš. Po vrhnjem grebenu sledi Hillaryjeva stopnja, največja uganka smučarije. Zaradi ledenih valov, na katerih so smuči vibrirale, se je Davo s karabinom pripel na napeljano vrv in se spustil čez ta zlovešči, za marsikoga že usodni skalni skok. Psihično najzahtevnejši deli pa so šele prišli. S strmine Južnega vrha so grozili kložasti plazovi, ki jih smuči zlahka preprežejo. Čakalo ga je še nekaj strmin. Srečanje z drugimi alpinisti, ki se vzpenjajo na trojko. Tadej Golob, Matej Flis in Grega Lačen bodo jutri poskušali osvojiti vrh. Davove smučarske kalvarije še ni bilo konec.
Gora, vedno polna presenečenj – Ob spustu z najvišje gore sveta, Mount Everesta, je naš ekstremni smučar naletel tudi na zmrznjeno truplo neznanega ponesrečenega alpinista. »Ta gora je vedno polna presenečenj. Srečanje z mrtvim človekom je bila zame šokantna izkušnja,« je za tiskovno agencijo Reuters povedal Karničar. Ob prihodu v bazni tabor na višini 5.340 m je Karničar povedal, da je moral na nekaterih mestih smučati izjemno hitro zaradi padajočega ledu.
Ob pol dvanajstih naj bi se slišali. Dogovorjeni smo bili, da bo Dava nekdo usmerjal čez ledeni slap, če pod grozečimi seraki iz velikega LoLaja ne bo vedel, kam. Ura je dvanajst, še vedno tišina. Tudi čez petnajst minut čez dvanajsto postaja molči. “Glej ga,” Bitendra kaže s prstom proti vrhu ledenega slapu. Pika drsi po belem pobočju, pod turkiznimi ledenimi balkoni, črnimi skalami, se ustavi nad široko ledeniško razpoko, počije. Hitimo čez skale in led, proti koncu ledenega slapu. Ko se ozrem navzgor, Dava ni nikjer. “O, my God, o my God, ” vzklika Mingma. Čakamo. Kje zaboga je? Mučne minute. Končno. Šerpe, ki se vračajo iz ledenega slapu, strmijo v vijuganje pod LoLajem in ne morejo verjeti svojim očem. Prvič v živo vidijo, kaj je smučanje. Sama ga dobro poznam, a tokrat mižim. Držimo se za roke, stiskamo pesti, začnemo vpiti, vriskati, tako blizu je že in … in … mimo vseh nevarnosti. “Pa smo ga! Ne morem verjeti, ne morem dojeti …” vpije Davo.
Maja Roš
