V južni steni Punte Grohmann v skupini Sassolungo se je v soboto, 18. aprila 2026, zgodila nesreča s tragičnim izidom. Po padcu v klasični smeri Harrer–Wallenfels je umrl devetnajstletni alpinist David Domanegg iz Avigne, zaselka v občini San Genesio Atesino nad Bolzanom. V steni je plezal v navezi s prijateljem, vrstnikom, kot prvi v navezi.
Kot pišejo in poročajo številni italijanski mediji se je nesreča zgodila dopoldne, okoli 10.20, na južni strani Punte Grohmann, znane tudi kot Sasso Levante, na naravni meji med Val Gardeno in Val di Fasso. Po doslej zbranih podatkih je šlo za približno tridesetmetrski padec; njegov soplezalec je ostal nepoškodovan in so ga z zračnim plovilom prepeljali v dolino, v Canazei. Na kraju so posredovali reševalci z reševalnim helikopterjem Pelikan 2 ter ekipe gorskih reševalcev iz Val Gardene in fasaške strani. Preiskavo vodi karabinjerska enota iz Canazeija.
Že v prvih urah po nesreči je prišlo do zmede glede identitete žrtve. V medijih se je sprva pojavila informacija, da je umrl dvajsetletni Bolzančan. Kasnejše preverjanje je pokazalo, da gre za Davida Domanegga, starega devetnajst let, doma iz Avigne. Ta popravek so potrdili regionalni časniki L’Adige in Alto Adige ter zapis v Lo Scarpone, glasilu CAI. Ključni elementi nesreče – kraj, smer, naveza, potek reševanja – se ujemajo tudi z informacijami, ki so jih objavili ANSA in RaiNews. Jedro dogodka je torej jasno, demografski podatek pa je moral biti popravljen.
Naveza je plezala v klasičnem alpinističnem terenu. Domanegg je plezal kot prvi v navezi, nad soplezalcem in sproti nameščal varovanje. V takšni konfiguraciji vsak meter, ki ga prvi v navezi pridobi nad zadnjo dobro varovano točko, neposredno vpliva na potencialno dolžino padca. Če popusti varovanje ali pa del skale, v katerega je varovanje nameščeno, lahko vrv sicer zadrži padec, a udarci ob steno, police in razčlembe ostanejo odločilen dejavnik poškodb. V tem okviru je treba brati tudi tehnično razlago dogodka: smrt je povezana s hudimi travmami, ki jih je povzročil udarec v ostenje med padcem.
V prvih poročilih se je pojavila formulacija, da je prišlo do »odpovedi sidrišča«. V alpinističnem jeziku je to širok pojem: lahko pomeni izpuljen klin, odpoved premične varovalne opreme, pretrgan naravni varovalni element ali pa odlom skale, ki je del varovalnega zaporedja. Prav zato bo eden ključnih korakov preiskave razločiti, ali je odpovedalo varovanje samo ali pa se je odlomil del skale, na katerem je to varovanje delovalo. Ta razlika ni zgolj tehnična niansa – v prvem primeru se pozornost usmeri na opremo in njeno namestitev, v drugem na kakovost skale v točno tistem odseku, kjer je prvi v navezi plezal.
V novejših tehničnih okvirih se kot možen kraj nesreče omenja šesti raztežaj smeri, torej del v spodnjem ali srednjem delu stene, pred priključkom na Dimaijevo smer. Če se ta umestitev potrdi, bi šlo za odsek, ki ni med najtežjimi v smislu plezalnega težavnostnega razreda. Prav ta navidezna »neproblematičnost« je poučna: klasična dolomitska smer lahko v odsekih z nižjim številčnim težavnostnim razredom hkrati prinese veliko izpostavljenost, slabše možnosti za varovanje, večje tveganje bočnih udarcev ob steno in zelo različno kakovost stopov in oprimkov.
Smer Harrer–Wallenfels v južni steni Punte Grohmann je zgodovinska. Leta 1936 sta jo preplezala Heinrich Harrer in Kurt Wallenfels. Vodniki, kot so Orme Verticali, Alpinwiki in zgodovinski zapisi na Dolomiti.it, jo umeščajo v jedro klasičnega alpinističnega sveta Sassolunga: dolga smer, z zgoščenimi težavami v posameznih odsekih, z orientacijo, ki zahteva izkušnje iz prave stene. Podatki o dolžini in višini smeri se razlikujejo – od približno 550 do 750 metrov, odvisno od tega, kje štejemo vstop in izstop – a v bistvu se vsi viri strinjajo: gre za klasičen alpinistični teren, kjer mora biti naveza popolnoma samostojna.
Linija poteka skozi osrednji del južne stene. Prvi del je bolj razčlenjen in vodi proti polici, s katere se je mogoče priključiti smeri Dimai; zgornji del vstopi v bolj enovit teren in se dviga proti vrhnjim skalam. Ta struktura pojasni, zakaj je natančna lokacija padca tako pomembna. Nesreča v območju polic ima drugačne posledice kot padec v kompaktnem, navpičnem delu stene: drugačna je trajektorija (krivulja, ki jo opiše telo pri gibanju), drugačna verjetnost udarcev ob izbokline in police, drugače deluje vrv, če smer ne poteka po čisti, ravni liniji.
Težavnostni razred sam po sebi tu ne pove veliko. Opisi govorijo o težavah med III in IV stopnjo, z mesti do V ali V+ po lestvici UIAA, odvisno od vodnika in interpretacije. V dolomitskem kontekstu to pomeni teren, kjer izkušnje štejejo več kot številka v vodniku. Potrebno je znati varovati, brati skalo, voditi navezo več ur v steni. Tudi sestop ni zgolj formalnost, temveč ostaja alpinističen: vključuje spuste po vrvi, odseke v plezanju in krušljiv, gruščnat teren.
Reševalna akcija je bila organizacijsko hitra. Helikopter Pelikan 2 je dosegel območje nesreče, reševalci so vstopili v steno iz zračnega plovila s pomočjo vitle. Zdravnik je lahko le ugotovil smrt. Telo so dvignili iz stene, soplezalca, ki je ostal fizično nepoškodovan, pa so prepeljali v dolino. Ta prizor je žal značilen za številne padce v skalnem terenu: kadar so poškodbe takoj usodne, hitrost helikopterskega posredovanja ne more spremeniti izida, lahko pa omogoči varen umik, zavarovanje kraja in zbiranje podatkov za preiskavo.
Soplezalec je po nesreči sam sprožil alarm. Ta podatek je pomemben, ker potrjuje, da je bila veriga reševanja aktivirana takoj. Hkrati pa pokaže tudi mejo, ki jo v navpičnem terenu postavlja sama narava: med klicem, natančno lokalizacijo, vstopom v steno in medicinsko oceno vedno mine določena, neizogibna tehnična sekvenca. V steni, kot je južna stran Punte Grohmann, helikopter sicer drastično skrajša čas dostopa, a posledice padca, ki se je že zgodil, ostanejo odločilne.
Preiskava karabinjerjev iz Canazeija bo morala natančno rekonstruirati točko padca, položaj soplezalca, uporabljeno opremo in razdaljo med zadnjo učinkovito varovalno točko in prvim v navezi. Pri takšni nesreči je fizični detajl ključen. Izpuljen klin, staro varovalo, slabo nameščen metulj ali odlomljena luska skale vodijo v različne razlage. Pomembna je tudi smer obremenitve: varovanje, ki dobro drži pri obremenitvi navzdol, se lahko ob bočnem sunku obnaša povsem drugače.
Za zdaj ni javno objavljenega dokončnega tehničnega zaključka o neposrednem vzroku padca. Najbolj zadržana in hkrati najpoštenejša razlaga, ki jo dopuščajo potrjena dejstva, je ta: varovanje se je pretrgalo nad ali v neposredni bližini prvega v navezi in običajno napredovanje se je v trenutku spremenilo v dolg padec z udarci ob steno. Vse, kar presega to, sodi v strokovne zapisnike. Trditi že danes, da je bil vzrok en sam klin, ena sama napaka ali en sam kos skale, bi pomenilo preseči mejo preverjenih informacij.
David Domanegg je živel v Avigni, majhni skupnosti nad Bolzanom. Delal je kot mizar in bil vpet v lokalno okolje tudi prek prostovoljstva pri tamkajšnjih gasilcih. Ta osebni okvir je treba obravnavati z zadržanostjo, ker spada v intimni prostor žalovanja, a pomaga razumeti, zakaj je novica tako hitro in močno odjeknila v Južni Tirolski. Gora zanj ni bila le športni poligon, temveč del vsakdana v pokrajini, kjer se prostovoljstvo, reševanje in življenje v hribih pogosto prepletajo.
Njegova smrt je prišla v dnevu, ko so se v gorah zgodile še druge nesreče, z drugačnimi okoliščinami in na drugih krajih. Povezava, ki je za bralca lahko smiselna, ni v iskanju senzacionalizma, temveč v načinu, kako takšne dogodke beremo. Najprej je treba natančno zarisati potrjeno zaporedje, šele nato ločevati med okoljem, odločitvami in tehničnimi robovi. Punta Grohmann zahteva enak pristop: brez poenostavljanja, brez prehitrih sodb …
