turni smuk iz Vrat
Snežak – Špel Ca: Objavljam opis mojega očeta, Silva Baznika, ki je vrsto let (do menjave vodstva in spremenjenih zahtev) objavljal tudi na Gore-ljudje.si. Sedaj pošilja lepe zapise samo še domačim in prijateljem. Zame je legenda. Velik navdušenec nad gorami, za katere je ‘okužil’ tudi mene. Pri 73. letih je smučal s Križa.
Silvo pravi: Vsak človek nosi svoj križ, pravijo in koliko desetletij imaš, toliko jih imaš. Običajno se za zaključek sezone povzpnemo na Križ in odsmučamo v dolino. Bo letos drugače?
Letos zima ni bila radodarna s snegom in v gorah je sneg ostal le v višavah. Ob sedmih se zberemo pri prijatelju in odpeljemo v dolino Vrat, kjer na začetku ceste po prejemu parkirnega listka se odpre zapornica in peljemo naprej. Asfalt nas spremlja vso dolino do parkirišča, kjer smuči in smučarske čevlje pričvrstimo na nahrbtnike in stopimo proti ravnici pred obema domovoma.
Kje imaš smučarske čevlje, me pobara prijatelj. Na nahrbtniku so le smuči. Čevlji so ostali za sedežom v avtomobilu. Ni čudno, da je moj nahrbtnik lažji od ostalih in hitro gremo nazaj do avtomobila. Pritrdim čevlje na smuči in malce težje sedaj oprtam nahrbtnik na svoja ramena. Dober začetek ture, kaj ne?
Gremo mimo Šlajmerjevega doma s pogledom na Aljažev dom in Triglav v ozadju. Z ravnice, kjer cvetejo nunke gremo v gozd in prične se vzpon. Oblaki že prekrivajo nebo in sonce le sem ter tja pokuka na plano. Ko stopimo iz gozda, smo se že dodobra ogreli svoja telesa in topla oblačila romajo v nahrbtnike, ki postanejo še težji, vzpon pa tudi. Dosežemo naslednje pobočje strmega gozda, ki ga v okukih premagujemo in dosežemo strme stene Dolkove glave. Iz gozda se nekoliko spustimo pod steno, kjer je rastišče lepega jegliča, ki nas v aprilu razveseljuje. Postanemo pod steno, občudujemo kopico rumenih cvetov, naredimo nekaj fotografij in nadaljujemo pot proti zatrebu doline, kjer na prvem snegu naredimo premor in se preobujemo v smučarske čevlje. V ozek žleb stopimo s smučmi še na nahrbtnikih in se po stopinjah predhodnikov povzpnemo na vrh žleba, kjer se odpre zasneženo pobočje pod Stenarjem. Snega ni ravno v obilju, a ga je dovolj za hojo na smučeh. Prijatelja stopita na smuči in prečita proti severu, jaz pa nadaljujem peš naravnost navzgor in višje z nekaj koraki navzdol se pridružim prijateljem. Povzpnemo se do kopnine pod Češko ploščo, kjer naredimo odmor za okrepčilo iz nahrbtnikov.
Sonca ni in kljub temu, da pihlja sapica, nas malce mrazi in odločimo, da gremo dalje. Tokrat vsi trije na smučeh se počasi vzpenjamo po pomladanskem snegu, čigar površina je posuta z drobnim puščavskim prahom. Povzpnemo se na prvi plato, vidimo smučarje, ki vijugajo po snegu in za seboj puščajo belino snega, potem ko so odrinili zgornjo umazano plast. Kdor prej pride, prej melje, pravi pregovor. Ko se vzpenjamo na drugi višji plato, za seboj slišimo govorico in kmalu vidimo naslednje smučarje na vzponu. Hodim počasi in prijatelja prilagodita svoj tempo mojemu in zato nas smučarji prehite. Nič za to, časa imamo dovolj. Dosežemo zatreb doline pod Stenarskimi vratci, se obrnemo proti severu in že korakamo po dolini pod stenami Križa. Že lep čas nas spremlja senca in tudi tu ni nič drugače. Ker sem že utrujen, naredimo odmor na kopnini in po nekaj minutah nadaljujemo vzpon po širnem pobočju doline, ki se izteče na robu Kriške stene med Križem in Gubnom. Z robu se pokaže pod nami dolina Krnice. Pogled seže na bližnji Razor, za katerim je Prisojnik in na Dobrač. Pred nami so hrvaški turni smučarji, za katerimi se vzpnemo mimo Bovških vratic na vršnji greben Križa. Snega je komaj za vzorec, sonca ni in zato se pridružimo turašem, ki so prav tako tu zaključili vzpon. Ker le ti preveč govorijo, se kmalu odpravimo nazaj. Naredimo nekaj posnetkov okoliških vrhov, pogledamo na Kriške pode in Pogačnikov dom, pospravimo kože s smuči, zategnemo smučarske čevlje, oprtamo nahrbtnike in odsmučamo. Smučanje je skoraj odlično. No prijatelj pravi, da bolj tako tako in dal bi oceno dve zvezdici, jaz pa vsaj eno več. Res pa je, da ker ni sonca, sneg pa dobro ojužen, povrhu umazan od prahu, da vse to vpliva na skupno oceno. Smo pa letos smučali že bolje.
Spustimo se po robu Kriške stene in obrnemo proti jugu. Lepo drsijo smuči, le sem ter tja malce bremza, a se ne damo. Za seboj puščamo lepe zavoje, jih povezujemo v osmice neskončnosti in prismučamo v dolino pod Stenarskimi vratci. Noge so že utrujene, zato sledi nekaj več postankov, ki pa ne zmanjšajo naše navdušenje nad smučanjem v aprilu. Počasi dosežemo Češko ploščo in čas je za še en odmor. Sestopimo s smuči, poiščemo dobrote v nahrbtniku in zabava se sprične. Nadomestimo potrošene kalorije, dobro poplaknemo grla in ponovno smo na smučah. Smučamo in potem. No, rado se zgodi, če ne gremo po poti vzpona temveč malce drugod, že ne vemo točno, kje je tisti žleb, po katerem smo se vzpenjali. Z nekaj telovadbe najdemo letno pot, kjer pa tudi zmanjka snega. Sestopimo s smuči, si ogledamo teren okoli sebe in glej ga zlomka, žleb je pred nami. Juhuhu, skoraj zavriskam. No, pa kdaj drugič. Smuči romajo na nahrbtnike, ti na naša ramena in pričnemo hojo navzdol po stopinjah vzpona. Dosežemo mesto, kjer smo pustili pohodne čevlje, se preobujemo in spustimo pod steno, kjer še enkrat uzremo prelepe jegliče. Naredim še nekaj posnetkov in nato stopim za prijateljema v gozd. Spuščamo se v okukih skozi gozd. Pod čevlji šelesti suho listje in sem ter tja zdrsimo po listju in drobnem kamenju ter dosežemo grapo ter nižje ponovno stopimo v gozd, ki se konča na ravnici v dolini pred obema domovoma. Še nekaj korakov naredimo in smo pri avtu, kjer se smučarska tura konča.
Kot vedno sledi preobuvanje, pakiranje opreme in vožnja. Prvič se ustavimo pri Peričniku. Naredimo nekaj posnetkov spodnjega slapu in nato nadaljujemo vožnjo. Drugič ustavimo pri piceriji Kot, kjer si privoščimo slastni pici in hmeljske napitke ob pogovoru o današnji turi in ugibanju ali nam bo vreme naslednji konec tedna naklonjeno še za kakšno turo…
