Pred stotimi leti je v krajih med Grintovci krokar veljal za izumrlega. Nekaj je k temu verjetno pripomogel človek, nekaj pa morda tudi naravna selekcija. Če se hočemo vsaj malo spomniti na tiste čase in jih primerjamo z današnjimi, ko imajo krokarji (zaenkrat) obilico hrane (ptice so se z gorskega sveta preselile tudi na smetišča), velja malo prebrati Režkove mojstrovine. Boris je bil poleg svojega alpinističnega udejstvovanja tudi lovec, ki je le malokrat ustrelil, raje je ure in ure preležal ter opazoval čudoviti živalski svet. Tako kot tudi mi danes (spet) opazujemo (z živalskim odpadki zelo dobro prekrmljene) krokarje, ki (pre)večkrat (za)krožijo nad sosedovimi ovcami, …
Boris Režek, Zabrisane stopinje, novela: Krokar (odlomek)
… Krokar ni bil vedno tako sam, kakor je menil Lenart. Potikal se je po vseh Grintovcih, nikdar pa se ni dvignil nad vrhove. Letal je le tesno ob stenah in obiral grape ter zakotja, posebno še na spomlad, ko so se iz snega pokazali gamsi, ki so jih pozimi pobrali plazovi. O tem času mu nikoli ni manjkalo hrane in se zaradi tega tudi ni pokazal na planinah, ki so bile tedaj še prazne in so večinoma še ležale v zametih. Komaj pa je sneg malo odlezel, da so iz njega zaštrlele strehe stanov in so trate v dolinah ozelenele, se je nekega dne sešel s samico, ki se je prav tako potikala po svojih potih.
Najprej sta se v zraku okavdrala in otepla, da je perje frlelo od njiju. Nikakor pa nista mogla narazen, ker ju je gnala neutešna sla po zbližanju. Letala sta skupaj in se preganjala, kateri bo hitrejši. Krokarji ne znajo nobenih letalnih umetnij, pa sta samo po vranje plahutala okrog, dokler nista sedla na kakšen viharnik in se prepirala s svojima sklanima glasovoma.
Vendar sta kmalu pričela znašati gnezdo na gosti smreki visoko od tal. V rogovilo sta povprek naložila nekaj suhih vej in malo dračja, da so se potem jajca svetila skozenj.
Gnezdila sta tu ali tam, kakor je že naneslo. Zdaj nad Kokro ali Jezerskim, v Belski Kočni, nad Logarsko dolino, v Robanovem kotu ali v Luški Beli. Le redkokdaj sta se prestavila na drugo stran gora, ker nista marala preleteti grebenov in so ju zaradi tega komaj kdaj videli skupaj ali vsakega zase tudi v Beli ali v Koncu.
Krokar pri valitvi ni imel opravka in se je od gnezda podajal na paberkovanje, vendar ne prav daleč. Samo še bolj previden je postal, skrival se je po goščah in se je le toliko dvigal nad vrhove drevja, da mu ni bilo treba letati med vejami, če se je podal na drugo stran doline.
Prav zaradi tega, ker enega ali drugega ali celo obeh skupaj skoraj ni bilo videti in se v nekaterih krajih dolga leta niso pokazali, so ljudje menili, da so krokarji že izumrli.
Samica je zvalila in zdaj sta morala oba skrbeti za troje ali celo petero nenasitnih goltov. Gamsi s plazov so bili že do kosti obrani. Ob tem času pa so tudi planine oživele in ovce so povrgle mladiče. Tedaj krokarjev ni mogla zadržati vrojena previdnost. Eden ali drug se je nenehno vrtel nad tropo, in brž ko je kakšna ovca povrgla, je planil nad posteljico in jo odnesel, včasih pa obenem tudi mladiča.
Ko so se potem jagnjeta dobro spravila na noge, da so se lahko skrivala pod materine trebuhe, sta krokarja pričela pleniti gnezda svojih črnih sorodnikov kavrov. Čeprav so ju ti napadali v gostih jatah, sta jim odnašala madiče iz gnezd po zijalkah v stenah …
