izgubljena, a nekoč ključna gorniška veščina
Preden so se v gorništvu uveljavile dereze (in derezice), je bil edini varen način premikanja po strmih zasneženih ali led(e)nih pobočjih prav klesanje stopov s cepinom. To je bila temeljna spretnost vseh gorskih vodnikov, alpinistov in tudi nekaterih smučarjev poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja.
Zakaj je bilo klesanje stopov tako pomembno?
– dereze so bile redke, drage ali še neobstoječe,
– sneg je bil pogosto trd kot beton,
– led(e)ne vesine so bile neprehodne brez izklesanih stopnic,
– vodnik je moral narediti varno pot za vse člane naveze,
– v primeru okvare opreme (tudi danes) je to še vedno reševalna tehnika.
Tudi sodobni alpinisti jo poznajo kot cutting steps — veščino, ki lahko pride prav, ko se znajdeš na trdem snegu brez zanesljive opore.
Kako je potekalo klesanje stopov
Nekoč so vodniki uporabljali težke lesene cepine z dolgim ročajem, ki so omogočali močan zamah. Klesanje je bilo ritmično, naporno in počasno delo.
1. Vodnik je stal nekoliko bočno
Tako je lahko z zgornjo roko zamahoval, spodnja pa je držala ravnotežje.
2. Z ostrim krivcem cepina je izsekal stopnico
Stopnica je morala biti: dovolj globoka, dovolj široka, rahlo nagnjena navznoter, da je stopalo sedlo vanjo.
3. Korak, zamah, korak, zamah
To je bil počasen ples, ki je lahko trajal ure.
Včasih je vodnik izklesal več sto stopov v enem dnevu.
4. Leva in desna roka
Stari vodniki so učili, da moraš znati klesati z obema rokama.
Angleži temu pravijo »tomatoes left and right hand« — ker moraš »rezati« enako dobro na obe strani, kot bi rezal paradižnik.
5. Vrvica (leash)
Pri dolgotrajnem klesanju je bila vrvica na cepinu pomembna, da ga vodnik ni izgubil, če mu je zdrsnil iz roke.
Zakaj to znanje tudi danes?
Čeprav danes uporabljamo dereze, se lahko zgodi: da dereza poči, da zmanjka zob, da je treba prečiti kratek led(e)ni odsek, da je član skupine negotov in potrebuje večje »šalce«, da je sneg pretrd za varno hojo. Današnji »moderni« cepini (orodja tudi) niso prav primerni za kaj takšnega …
