Železar, 15. julij 1975
Nekje na vrhèh
v bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd
nekdo
s pobožno roko
sega po nedotaknjenih
stvareh ..
(Oton Župančič v pesmi Na vrheh — Jožu Čopu v spominsko knjigo)
Takrat sem kot »zelenec« v gorah kar požiral planinsko literaturo. Dr. Julij Kugy, dr. Klement Jug in Čopov Joža so mi postali in ostali vzorniki in učitelji za vse življenje …
Osebno sem se z Jožem Čopom spoznal šele v svobodni domovini. S svojimi bogatimi izkušnjami, dobrimi nasveti, odkritostjo, poštenostjo, drznimi, vendar premišljenimi dejanji v kamnitih robeh me je navdušil in osvojil. Postala sva si iskrena prijatelja.
Ko sem s prijatelji ponavljal njegov steber v triglavski steni, smo bili po težkem vzponu vsi enotnega mnenja: Pred Jožem klobuk z glave! Plezalni vzpon, ki še danes šteje med najtežje pri nas je Jože zmogel prvenstveno leta 1945 s Pavlo Jesihovo. Speljati tako smer pri dvainpetdesetih letih starosti, brez prave kondicije (alpinistični premor zaradi okupacije) z netrenirano žensko, v neznanem, previsnem svetu in zadnje ključne težave izplezati sam, brez varovanja — zmore res le mojster. Iskreno sem mu čestital. V očeh so se mu zalesketale solze ganjenosti. Tako mehko srce v tako kleni osebnosti.
In leta 1956, ko smo jeseniški alpinisti preplezali v Durmitorju dvajset prvenstvenih smeri, je bil Jože naš taborni vodja in svetovalec, ki je s skrbjo spremljal vse naše podvige, se z nami veselil uspehov in s ponosom govoril o »svojih fantih«. Tak je bil vedno in povsod naš mentor Jože.
Jože Čop se je kot sedmi od dvanajstih otrok rodil marca 1893. Mladosti ni imel rožnate, zelo zgodaj je okušal kako trda in neizprosna je bila takrat borba za življenjski obstoj, za vsakdanji kruh … Trdo življenje ga je kovalo, oblikovalo, da je »postal tak fant, da bi gore premikat«. Kot delavec v valjarni žice jeseniške železarne, kjer so se vijugale žareče jeklene kače, je živel v stalni nevarnosti. Postal je spreten in zelo dober delavec.
Še zelo mlad se je zapisal goram, katerim se ni izneveril do smrti. S svojo jekleno voljo, spretnostjo, telesno močjo, resničnim navdušenjem in zdravim, prirojenim humorjem, je igraje premagoval vse težje preizkušnje v skalnatih stenah in grebenih naših gora. Plezal je s takratnimi najvidnejšimi Skalaši: Kvedrom, Jugom, Volkarjem in drugimi. Pozneje pa je s stalnima partnerjama dr. Mihom Potočnikom in dr. Stanetom Tominškom opravil največ težkih in novih plezalnih vzponov v Julijcih. Niso jih imenovali zastonj »zlata naveza«, saj so vsi trije za svojo dejavnost v gorah zasluženo prejeli zlate častne znake Planinske zveze Jugoslavije in Slovenije. Večino teh vzponov je doživeto opisal dr. Potočnik v Planinskem vestniku.
Simbolu slovenstva Triglav pa je posvetil Jože največ časa in dejavnosti. Prek njegove severne stene se je v svojem petdesetletnem udejstvovanju povzel v vseh smereh okoli tristokrat. Kdo od alpinistov ne pozna njegovih najlepših smeri v Triglavu: Gorenjske smeri, Jugove grape. Zlatorogovih steza, ter najlepše in najtežje — Čopovega stebra? Nove smeri pa je začrtal tudi v Široki peči, Severozahodno in Centralno smer v Škrlatici, v severni steni Mojstrovke, Direktno v Jalovcu in druge. Vsega okoli 25 prvenstvenih! Slovenci smo majhen narod, ki je posebno med drugo svetovno vojno zelo težko- zbral potrebna finančna sredstva za svoje najboljše gornike, da bi se uveljavili tudi v tujih gorah. S skromnimi sredstvi pa je bil Jože s prijatelji uspešen na Matterhornu, Weisshornu, Domu, Zinalrothornu, Mont Blancu, La Meije, v Dolomitih, v Wiesbachornu, Dachsteinu, Grossglocknerju, da, celo v albanskih gorah. Žal takrat ni bilo denarja, da bi Jože preizkusil svoje sposobnosti v najvišjih gorah sveta — v Himalaji …
Jože je sodeloval v obeh skalaških filmih V kraljestvu zlatoroga in Triglavskih strminah. Vse od začetkov svojega alpinističnega udejstvovanja pa do visoke starosti je bil aktiven in zelo požrtvovalen gorski reševalec, ki je uspešno sodeloval pri neštetih reševalnih akcijah. Najbolj pa se je izkazal prav pri svojem najtežjem vzponu v osrednjem triglavskem stebru, ko je po štirih težkih bivakih izplezal sam, šel po pomoč v Vrata in pomagal do skrajnosti izčrpan reševati svojo partnerico Pavlo Jesihovo. Višek tovarištva in požrtvovalnosti. Udeležil, sodeloval in vodil je mnogo alpinističnih in reševalnih tečajev in taborov. Že prileten je z ženo Mojco v Vratih vrsto let skrbel za uspešno izvedbo alpinističnih taborov. Svoje znanje in bogate izkušnje je prenašal na mladi rod alpinistov in gorskih reševalcev.
Čopov Joža je bil vse življenje zaveden Slovenec, nikoli hlapec tujcu. Že po prvi svetovni vojni je bil med koroškimi borci, ki so se borili za našo severno mejo. Že v aprilu leta 1941 ga je nemški okupator zaprl v Begunjah in Šentvidu. Okupacijska leta je preživel v Ljubljani v ilegalnem delu tesno povezan z osvobodilno fronto.
Za svoje velike zasluge tako v družbenopolitičnem udejstvovanju, predvsem pa za svojo izredno alpinistično in reševalno aktivnost je prejel Jože številna odlikovanja Planinske zveze Slovenije, Jugoslavije, Bloudkovo nagrado, red zaslug za narod in druga odličja. O Jožu je mnogo pisal dr. Potočnik, Lovšin pa v knjigi V Triglavu in njegovi soseščini in Gorskih vodnikih v Julijskih Alpah. Kot roman pa je obdelal njegovo življenje Tone Svetina v knjigi Stena.
Vso širšo slovensko javnost je 28. junija letos pretresla žalostna vest, da je po daljšem bolovanju v 82 letu starosti Joževo zlato srce prenehalo biti. Številni njegovi prijatelji iz vseh krajev naše ožje domovine, tudi najvišji predstavniki družbenopolitičnega življenja in planinskih organizacij so se poslavljali od umrlega, nepozabnega sina našega naroda.
Ko smo Joža spremljali k zadnjemu počitku je nenehno deževalo, mrzel veter je ječal, gore so se ovijale v turoben megleni plašč. Tudi narava je žalovala z vsemi njegovimi prijatelji. Na tihem gorskem pokopališču v Planini po Golico, v naročju ljubljenih gora je njegov zadnji počitek.
Pokojnemu vzorniku, učitelju in prijatelji, pa obljubljamo vsi, da ga bomo ohranili v trajnem spominu!
Janez Krušic
