Glas, 18. julij 1975
Neprevidnost nemške turistke v triglavskem pogorju — Mojstranški reševalci takoj nudili pomoč — Učinkovito reševanje s helikopterjem je ponesrečenko rešilo trajnih posledic
»Nesreča … Nad Sovatno v Skoku … Zberi druge … Pokliči UJV … Naroči helikopter … Zelo nesrečen padec nemške turistke…«
Tak o nekako so minuli ponedeljek sporočili načelniku Gorske reševalne službe Mojstrana Francetu Lakoti v jeseniško železarno, kjer je zaposlen. Kot že tolikokrat doslej se je kar se da hitro zbralo osem mojstranških reševalcev — čeprav reševalci še vedno čakajo na napeljavo telefonske žice v svoje domove! — in se odpeljalo v dolino Vrat. Skupina nemških turistov, ki preživlja svoj dopust na Dovjem, se je v lepem jutru podala iz Vrat proti Pogačnikovemu domu, od tod pa so nameravali nadaljevati pot proti Razorju. Sonce je vse močneje pripekalo, kosi obleke so romali v nahrbtnike, vročina je zmanjševala pazljivost turistov. Pot na tem kraju sicer ni preveč nevarna, vendar je potrebna previdna hoja. Ko so izletniki brezskrbno hodili proti Pogačnikovemu domu, je nad Sovatno, v Skoku, kakor imenujejo kraj alpinisti, nemški turistki, 32-letni Kristiani Schultze nenadoma spodrsnilo, ko je šla prek snežnega plazu. Ni se mogla obdržati, drsela je navzdol in po 30 metrih z levo nogo močno zadela ob skalo.
Reševalci niso odlašali, še posebno, ker so sporočili, da je turistka hudo ranjena. Iz Kranja je priletel helikopter RSNZ in pilot Hanžel se je skupaj z ostalimi reševalci požrtvovalno vključil v akcijo. S helikopterjem se je ponesrečenki približal na 100 metrov, medtem ko so ji reševalci že nudili prvo pomoč. Bila pa jo je zelo potrebna, saj je bila po vsem telesu precej potolčena, najhuje pa je bilo z levo nogo, s katero je zadela ob skalo. Poškodovanka je močno krvavela, sicer pa pravijo reševalci, da je kar se da potrpežljivo prenašala neznosne bolečine in mraz, saj je tičala med snegom in jo je nekaj ur hudo mrazilo. Reševalci so s helikopterjem prispeli do turistke ob 17. uri, kmalu zatem pa jo je helikopter odpeljal v jeseniško bolnišnico, kjer so bili že obveščeni o nesreči v gorah in so takoj začeli s kirurškim posegom.
Tekma s časom, ki v takih trenutkih pomeni tudi življenje, je neizprosna, zato reševalni helikopter pristaja kar pred jeseniško bolnišnico, pred tem pa ustavijo promet na cesti. Gorski reševalci bi za prenos ponesrečenke v dolino potrebovali okoli osem ur, to pa bi bilo za ponesrečenko lahko usodno, posebno za njeno zelo poškodovano nogo. V jeseniški bolnišnici pravi dr. Pažur, ki jo je takoj operiral, da bi prav lahko ob poznejši intervenciji bile posledice hude. Skratka, hitra intervencija, izredno dobro medsebojno sodelovanje reševalcev in organov notranjih zadev ter učinkovito reševanje s helikopterjem so zagotovili popoln uspeh akcije.
D. S.
