Ko ledni slap postane odlagališče plastike: ogorčenje Emanuela Andreozzija in poziv
V italijanski »družabni« lednoplezalni skupnosti je v zadnjih dneh februarja završalo. Emanuele Andreozzi, izkušen alpinist in poznavalec zimskih razmer, je po obisku znamenitega lednega slapu Hruschka objavil zapis, kako plezalci ravnajo z naravo. Slap je bil v odličnih razmerah, led kompakten, dostop prehoden s krpljami ali smučmi. A Andreozzija ni navdušila lepa linija — temveč prizor pod njo.
Na vznožju smeri je našel pravo zbirko odvrženih pomožnih vrvic, ostankov Abalakovih sidrišč, ki so jih plezalci pustili v ledu. Ko se slap spomladi stopi, vse to konča na tleh kot kup smeti. »Ali se vam to zdi normalno?« je zapisal. »Res mislite, da bi med sprehodom polivinilno vrečo kar tako vrgli v naravo? Seveda ne. A točno to naredite, ko pustite vrvice v ledu.«
Zakaj je to problem?
Andreozzi opozarja na nekaj, kar mnogi plezalci sicer vedo, a pogosto prezrejo: pomožne vrvice so tudi odpadek, ki ne sodi v naravo, sploh pa ne v vodo. Ko jih pustiš v ledu, jih pustiš v naravi.
Ko se led stopi, ostanejo tam — v travi, med skalami, v potokih.
Njegov zapis je bil oster, a jasen: »Pustiti vrvico v Abalakovem sidrišču pomeni vzeti smeti in jih vreči v naravo.«
Poudarja tudi, da je strah pred tem, da bi se vrv pri spuščanju »zamrznila« in zataknila v Abalakov, mit. »To je urbana legenda, popolna neumnost,« pravi. »Prosim, nehajmo širiti neresnice.«
Abalakov brez smeti: kako in zakaj
Andreozzi poziva plezalce, naj pri izdelavi Abalakovih sidrišč uporabljajo kar vrv za spust, ne pa pomožnih vrvic.
To je standardna tehnika, ki: ne pušča odpadkov, je varna, je preverjena, in je v mnogih državah že dolgo del dobre prakse.
Njegova fotografija kupčka vrvic pod slapom je bila dovolj zgovorna, da sproži val pomislekov — od podpore do zadrege.
»Smo res tako nevzgojeni?«
Najbolj boleč del njegovega zapisa je bil namenjen italijanski plezalski skupnosti, a sporočilo je univerzalno: »Je mogoče, da smo v Italiji res tako nevzgojeni, da gore polnimo s smetmi? Če je smer pogosto obiskana, bi morali zanjo skrbeti še bolj, ne manj.« Kljub temu, da se Andreozzi z besedami in pozivom prav nič ne dotakne tujih plezalcev, ki morda še bolj vztrajno pikajo po tamkajšnjih slapovih, je to mišljeno precej širše …
To ni le kritika, temveč poziv k odgovornosti. Plezalci so pogosto prvi, ki opazijo spremembe v naravi, prvi, ki vidijo posledice podnebnih sprememb, in prvi, ki lahko pokažejo zgled. »Včeraj sem čistil. Upam, da ne bom moral spet.«
Andreozzi priznava, da je del smeti pobral sam. A dodaja, da ne želi, da bi to postala navada. Njegov zapis je bil namenjen temu, da se skupnost zamisli — in spremeni navade.
Zakaj je ta tema pomembna tudi za nas?
Ledni slapovi v Sloveniji — od Logarske doline do Tamarja — se soočajo z enakim problemom. Ko se slapovi stopijo, ostanejo: vrvice, trakovi, ostanki opreme, celo deli rokavic ali embalaže.
V času, ko so zime vse krajše, led vse bolj občutljiv in narava vse bolj obremenjena, je odgovornost plezalcev še toliko večja. Ena od osnovnih nalog alpinističnih šol je, da ima vključena vsa okoljska opozorila in vzgoji resnično dober odnos do narave. Če že gorska straža nič ne dela, bodimo (bodite) vsaj alpinisti zgled …
Sklep: etika je del opreme
Andreozzijev zapis ni napad, ampak opomin. Ledno plezanje je čudovita dejavnost, a zahteva spoštovanje — do razmer, do varnosti in do okolja. Če lahko splezamo 300 metrov ledu, lahko tudi poberemo vrvico. Če lahko naredimo Abalakov, lahko tudi poskrbimo, da za nami ne ostane nič.
Gora si zasluži, da jo zapustimo takšno, kot smo jo našli. Morda še bolj čisto.
PN
