Domen Zupan: Ogromno tipkovnic je bilo že namatranih na to temo, povedano je bilo vse, dorečenega ni bilo nič. V predpisih je zadeva nekako za silo regulirana, v praksi pa vlada totalna anarhija.
In zakaj menim, da jaz tu lahko še karkoli dodam? Ker je to pogled iz prve roke, iz prve frontne linije, bi se tudi lahko reklo. Tega pa je na spletu zelo malo, povsem druga zgodba je namreč javno teoretiziranje, kot javno se izpostaviti!
Do zaključka zgodbe se namenoma nisem želel vpletati v javne polemike, saj človek nikoli ne ve, kdaj se mu to lahko obrne v škodo. Primer je zelo podrobno (morda celo preveč) opisal že Bojan in tu ne želim ničesar dodajati. Prišel je račun z MORS, ki sva ga zavrnila. Nato so začeli deževati opomini. Kljub jasni zavrnitvi računa, so na MORS to enostavno ignorirali, kot da midva na račun ne bi reagirala. Ko pisni opomini niso dosegli željenega učinka, se je na zadnjem pojavila s kulijem nakracana grožnja s tožbo (seveda je bilo že na vseh prejšnjih na kultiviran način navedeno, kaj sledi v primeru neplačila). Da bi se zadeva reševala na sodišču, seveda ni bilo v interesu nobeni strani, a ker se je očitno znašla na zadnji stopnici pred njim, sem nekoliko bolj stopil v akcijo, poslal podkrepljen dopis direktno na ministrico in v 14 dneh sem dobil dobropis, nekakšno oprostilno sodbo torej. Po “ponovni preučitvi strokovnih služb” je pisalo … No, te njihove strokovne službe bi pa resnično rad spoznal … Komunikacije na drugi strani kljub mojim dopisom ni bilo prav nobene, nobene utemeljitve izdaje računa, ki je bil odločno in argumentirano zavrnjen. Kaj je bilo tisto, kar je v tistih 14 dneh obrnilo voz v drugo smer, si danes tako lahko samo mislim. Ali je njihova totalna ignoranca zgolj uveljavljen postopek komunikacije državne službe z davkoplačevalci, ali pač niso našli niti enega argumenta, ki bi ga lahko uporabili sebi v prid, ali pa je to zmes obojega, si lahko predstavlja vsak sam pri sebi. Moji dopisi so romali tudi na PZS in GRZS. Prav tako nobenega odgovora, s pomembno razliko, da je pri PZS tudi ostalo pri popolnem distanciranju od primera, medtem ko sem bil po zaslugi poznanstev med fanti v GRS s te strani deležen kar nekaj pomoči. Povsem neformalne, v obliki informacij, ki pa so lahko tudi zelo koristne. Prav tako so mi koristne informacije posredovali tudi znanci v vrstah odvetnikov, celo sodnikov. Ključnega pomena je bila po mojem mnenju tudi pomoč enega izmed udeležencev “primera Špik”. Brez vse te podpore bi verjetno zelo težko speljal zadevo brez sodišča, a po drugi strani, ko se medijski prah poleže, na koncu nekako ostaneš sam. Sam – v boju z mlini na veter. Predvsem pa moraš imeti zelo debelo kožo – v nasprotnem primeru je račun ne glede na argumenta najbolje plačati in si s tem plačati svoj duševni mir. Danes o izdaji računa nepoškodovanim reševancem namreč odločajo ljudje, ki nimajo najmanjšega pojma o zadevi, o kateri odločajo! Burlesk bi lahko navedel za novo zgodbo o Butalah, a naj ostane to za debato ob pivu, tu pa se bom omejil le na eno cvetko, izjavo pravnika MORS – da je bila najina huda malomarnost izkazana s tem, da se pred turo nisva zavarovala za primer reševanja!?
Vse se na koncu namreč zavrti ravno okoli tega famoznega termina “huda malomarnost”. Pravna formulacija pravi, da je to vsako dejanje, ki (negativno) odstopa od ravnanja povprečno skrbnega človeka v enaki situaciji. Precej ostra regulacija torej, ki lahko pomeni, da le eno stvar pozabimo vtakniti pred turo v nahrbtnik in že se lahko prepoznamo v njej. A pri nama niti tega ni bilo. Seveda bi se dalo z zakonskimi ali podzakonskimi akti precej natančno definirati, kaj pomeni huda malomarnost v primeru ravnanja gornika, a tega do danes ni storil še nihče. Prav tako še nihče ni resno razmišljal o tem, da bi se ustanovila komisija, v kateri bi kompetentni ljudje odločali o posameznih konkretnih primerih. Tako danes MORS, če želi izdati račun za stroške helikopterskega poleta, izda račun za celotno akcijo, torej tudi za prav vse stroške GRS in ko GRS vprašaš, s čim utemeljujejo plačilo njihovega reševanja, ugotoviš, da o teh zaračunanih stroških nimajo pojma … Od tega, da bi kdo uredil primerno zavarovanje za primer reševanja gornikov, pa smo po mojem občutku oddaljeni še nekaj svetlobnih let. PZS pravi, da to zavarovanje ni potrebno, saj je reševanje vendar brezplačno, računi pa dežujejo in z leta v leto jih je več, odgovorni na PZS pa se na to dejstvo “delajo Tošeta”. Pri vsem tem velja omeniti, da vse napisano velja za reševanje gornikov, ne glede na to, ali so ti poškodovani ali ne. Stanje pri nas je pa tako, da stroške poškodovanih krije ZZRS in to povsem nekritično, saj praktično nikoli ne ugotavljajo vzrokov, zakaj je do nesreče prišlo. V praksi to pomeni, da če si poškodovan, te iz stene lahko potegnejo v kopalkah in papučah, pa ti ne bo potrebno plačati ničesar, če pa pokličeš GRS, preden pride do poškodbe, pa plačnika ni in obesijo ti “hudo malomarnost”, edino opcijo, na podlagi katere ti lahko izdajo račun. V medijih pa te označijo kot zablodelega turista, s katerimi se mora ukvarjati GRS (slednje se je zgodilo nama). In zaradi tovrstne anarhije danes po slovenskih gorah umirajo gorniki! Znani so konkretni primeri (Repov kot) in še mnogo primerov, kjer lahko samo ugibamo, zakaj niso gorniki pravočasno klicali GRS (1 teden za najinim primerom je umrla nepoškodovana gornica na Mlinarskem sedlu). Marsikak “kmet” bi s svojo logiko verjetno ugotovil, da je gornik, ki pokliče GRS, še preden pride do resnih poškodb, bolj odgovoren od tistega, ki jo pokliče (šele) takrat, ko do teh poškodb že pride (in mu kaj drugega res več ne preostane), a v praksi se danes dejansko tretira ravno obratno.
Ob tem velja omeniti tudi to, da danes v Sloveniji ne potrebujemo prav nobenega izpita, če želimo hoditi ali pa tudi plezati po gorah (interna pravila po AO tega dejstva prav nič ne spreminjajo). A ko se na sodišču ugotavlja stopnja vaše malomarnosti, se tistemu, ki ima denimo narejen izpit za alpinista, to šteje v oteževalno okoliščino (ta bi pa že moral vedeti), napram nekomu, ki je v gorah tri krat na leto. Sama po sebi se ponuja primerjava z vozniškim izpitom, a v cestnem prometu je to na srečo nekoliko bolj logično urejeno.
Seveda bi bilo več kot neumno razpravljati o tem, ali je zaradi 3000 evrov, kolikor stane danes ura helikopterskega poleta, vredno v resno nevarnost spravljati lastno življenje. A vemo, da med gorniki (vsaj med tistimi, ki se imajo za kolikor toliko resne), že tako ali tako vlada neka zakoreninjena miselnost, da se GRS kliče le v primeru, ko sami res ne vidimo prav nobenega izhoda več in finančna grožnja, ki visi nam nami, ko nas helikoptersko rešujejo takrat, ko nam nič ni, je lahko ravno tisti dodatni kamenček v mozaiku, ki premakne tehtnico v usodno smer …
Za konec pa še nekaj razmišljanj, ki morda komu kdaj znajo priti prav in so plod izkušenj in informacij zadnjega tričetrt leta, kolikor je minilo od najinega reševanja pa do epiloga:
• da naša krovna planinska organizacija očitno ni sposobna poskrbeti za zavarovanje svojih članov med aktivnostmi gorah, tuje pa, čivkajo že vrabci na vejah …
• če vas bodo helikoptersko reševali nepoškodovanega, se splača razmisliti o tem, da se zahlini kaka nevidna poškodba (ali pa se kresne s kamnom po roki). Poskušajte doseči, da vas bodo odpeljali v bolnišnico in ne “domov”. Če vas ne bodo konkretno označili za prevaranta (malo verjetno), računa verjetno ne boste nikoli dobili in tudi če ga boste, bo papir, da ste bili bolnišnično obravnavani, imel na sodišču ogromno vlogo. Ne vem sicer točno zakaj, a tako dejansko je. Tam bodo namreč o številki na vašem TRR odločali ljudje, ki morda niti tega ne vedo, da je Slovenija hribovita dežela – oni gledajo (v glavnem) le papirje.
• poskušajte prikazati vašo situacijo kot dejansko povsem neizhodno.
• obstaja še kar nekaj “lovskih” strategij, ki so odvisne od vaše domišljije in iznajdljivosti, glede na situacijo, v kateri se nahajate. Če se nahajate denimo na mejnem območju, lahko kličete tujo GRS (zato boste verjetno morali sprva malo “prirediti” vašo lokacijo) in poskušate doseči, da po vas pride tuja GRS. Kot član PZS ste namreč zavarovani za primer reševanja v tujini in že B članarina pokrije stroške enega enostavnega reševanja. Vem, absurden predlog, a plačilu se boste ognili …
• na vsak način od tistega, ki vam je izdal račun, poskušajte doseči uradno utemeljitev, zakaj vam je bil račun izdan.
• neplačilo računa ne pomeni, da se s tem obsodite na 4-letno pravdanje po sodiščih, kar sta denimo doživljala fanta iz “primera Špik”, ampak lahko račun v kateremkoli trenutku plačate in s tem prekinete zgodbo.
• za postopek pred sodiščem si najemite odvetnika, ki mu popolnoma zaupate in ki naj vam okvirno oceni stroške, ki jih boste tam imeli in oceno, v kolikšni meri boste dobili te stroške povrnjene v primeru pozitivne sodbe za vas. (povsem breezplačno namreč sodišče ne bo). Precedenčni primer v tovrstnih primerih je pri nas “primer Špik”, ki bo na sodišču zagotovo igral ogromno, verjetno tudi povsem odločilno vlogo.
Prav nič ne kaže na to, da bi se v bližnji prihodnosti na tem področju karkoli bistveno spremenilo. Ko se pojavi kaka zadeva v medijih, psi namreč malce zalajajo, karavana pa gre naprej. Pa srečno!
KOMENTAR:
Marjeta Štrukelj, 3. 07. 2011
Hvala, Domen, da si nas seznanil z dejstvi, pomembnimi za ravnanje v podobnih primerih. Zares vredno branja. Kdor pazljivo prebere, odgovorno in upravičeno išče naslov OeAV. Grenka resnica, kot kaže, v naši deželi posamezniku na vseh področjih jemlje upanje in nas vrača pod tuje gospostvo. Sami ne zmoremo ali ne znamo.
Na jasno postavljeno vprašanje oz. razgrnjeno problematiko zavarovanja za primer reševanja nepoškodovanih gornikov, ki se znajdejo v življenjski nevarnosti, me predsednik skuša prepričati, da je (moje/posameznikovo) mnenje o kakovosti zavarovanja subjektivno in v tem kontekstu tudi nudi primerjavo zavarovanj med PZS in OeAV. Skratka, zmanjšuje pomembnost vprašanja oz. nekako »naokrog« skuša predstaviti zavarovanje pri PZS kot povsem zadovoljivo. Verjamem, da tisočim ustreza, a brez posebnih raziskav si upam trditi, da aktivnim gornikom zagotovo ni po meri, zato iščejo rešitev v tujini.
Nič o načrtih za prihodnost. Če me spomin ne vara, sem razbrala zgolj eno veliko inovacijo okrog trajanja zavarovanja od-do, ki ne bo več vezano na koledarsko leto. Ta pridobitev tistim, ki redno zahajamo v gore…, fantje bi rekli: »dol visi«. Skratka, spet nič na levi, ne na desni. Seveda bodo bogato profitirali »gorniki«, ki jo bodo mahnili prvo leto na Triglav avgusta in naslednje leto julija – z enoletno članarino bodo pokrili vso svojo gorniško dejavnost v razdobju dveh let – to pa je pol ceneje kot doslej. Živela PZS!
Glede na »aktivnost« umirajočega hišnega foruma utegne biti tale pripomba proglašena zgolj za subjektivno malenkost, a upam, da bomo Domnov epilog zgodbe lahko brali tudi na Gore Ljudje.
Stéphane Hessel v svoji knjigi poziva k jezi in uporu in pravi: »Dvignite se!« Pri triindevetdesetih vztraja in ne vrže puške v koruzo. Zgledujem se, zato še kar pričakujem možnost ustreznega zavarovanja pri svoji matični organizaciji – vse do njenega ali mojega konca.
Pomanjkanje trme in vztrajnosti med gorniki? Nemogoča kombinacija, na katero predsednik PZS ne more računati. Lep pozdrav
Marjeta Štrukelj