Slovenski alpinizem 1996
Bojan Počkar (17.03.63 – 04.10.96)
Rodil se je v Postojni, diplomiral in magistriral pa na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer gozdarstvo, kjer je bil nekaj let mladi raziskovalec, nato pa zaposlen v podjetju Oikos. Po aktivnem ukvarjanju z nogometom in atletiko je s prihodom na študij v Ljubljano leta 1982 začel plezati pri Alpinističnem odseku Železničar.
Poleg vzponov v domačih gorah, kjer je preplezal nekaj zahtevnih zimskih smeri in prvih prostih ponovitev, je leta 1987 obiskal bolivijsko Cordillero Real, kjer je preplezal še nepreplezani steni Mururate in Nevado Cotane (Pico Schulze). Leto kasneje je vodil mini odpravo AO Železničarja v Kanadsko Skalno gorovje, kjer je preplezal dve prvenstveni smeri v Yamnuski in v Mount Templu. Ameriško celino je obiskal še dve leti kasneje, ko je s Simono Škarja preplezal novo smer na Mt. Robson.
Velikokrat je obiskal Centralne Alpe, kjer je v stenah Monte Rose, Breithorna, Nadelhorna in Weisshorna z različnimi soplezalci preplezal kar nekaj novih smeri.
Ukvarjal se je tudi s športnim plezanjem in plezal deveto stopnjo. Med drugim je na neuradnem državnem prvenstvu v Zagrebu leta ’89 v hitrostnem plezanju zasedel drugo mesto.
Jeseni ’89 sta z Vanjo Furlanom v še nepreplezani severozahodni steni Ama Dablama dosegla greben na višini 6030 m, potem pa zaradi slabih snežnih razmer sestopila. Leta 1995 je svoje dotlej neuspešne poskuse v Himalaji kronal s prvenstveno Perunovo smerjo, katero sta z Žigo Petričem preplezala na Singučuli.
– – – –
Spomin in opomin gora(kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah)
4. oktobra 1996 sta izginila 25-letni Žiga Petrič, študent Fakultete za šport iz Ljubljane in pripravnik postaje GRS Ljubljana, in 33-letni Bojan Počkar, magister gozdarstva iz Ljubljane, oba vrhunska alpinista AO Železničar iz Ljubljane in člana slovenske himalajske odprave v še nepreplezano, 1950 metrov visoko vzhodno steno še neosvojenega vzhodnega vrha Kumbakarne (Džanu, 7468 m). V tej steni je prvi od njiju v prejšnjih poskusih že dvakrat prišel več kot 7000 metrov visoko. Tisti dan sta zgodaj zjutraj odšla iz baznega tabora (5200 m) na drugi aklimatizacijski pohod proti pobočju Kabrujev. Vsako popoldne je po nekaj ur snežilo, na pobočju Kabrujev pa so bili le ostanki manjših plazov, zato sta ocenila, da ni velike nevarnosti plazov. S seboj sta vzela najnujnejšo opremo za plezanje in bivakiranje. Kmalu po odhodu ju je zakrila megla. Popoldne se je pooblačilo, ponoči in naslednja dva dni je snežilo. Zdravnica, ki je bila z njima na odpravi, ju je z dvema Šerpama 12 dni zaman iskala in našla le sledove plazov. 17. oktobra so brez njiju pospravili in zapustili bazni tabor.
