Tedenska tribuna, 2. avgust 1972
Bernarda Rakovec
O tragični triglavski nesreči pripoveduje dr. Andrej Robič iz Tržiča, ki je nudil preživelim ponesrečencem prvo pomoč.
Bil je še truden. Izmučil ga je žalostni triglavski konec tedna, potem ko je v soboto dopoldne strela med Velikim in Malim Triglavom tragično razredčila skupino planincev, ki so se z osvojenega vršaca vračali v kočo na Kredarici. Kot že mnogo nedelj in delavnikov pred tem je bil dr. Andrej Robič, obratni zdravnik Bombažne predilnice in tkalnice v Tržiču, znani slovenski alpinist in gorski reševalec, tudi to soboto dežurni. Na stalni službi v Kranju so morali natanko vedeti, kje ga bodo za vsak primer našli.
V soboto je bil, kot ob vseh koncih tedna, z družino v Martuljku.
Ob enajstih je nenadoma zazvonil telefon.
»Hujša nesreča.«
Tudi v Martuljku je bila zjutraj huda nevihta. Pojenjalo je šele po deseti uri. Tedaj ob enajstih pa je spet sijalo sonce. Na oni strani žice so bili miličniki s postaje v Kranjski Gori: »Za hudo nesrečo nekje pod Triglavom gre,« so povedali razburjeno. »Natančnega še nič ne vemo. Vzemi vso opremo, pote pride helikopter.«
»Če gre za hujšo nesrečo, mi prinesi še nekaj sanitetnega materiala,« sem naročil dežurnemu. Pozneje, ko mi ga je prinesel, je že vedel povedati, da gre menda za tri mrtve in enega huje ranjenega. In da je vanje treščilo.«
Kdaj ste potem odleteli?
»Helikopter z Brnika je prišel okoli dveh. Žal novega tedaj ni bilo mogoče dobiti, pilot je priletel s starim …«
V čem je razlika?
»Stari helikopter lahko poleti le do višine 1.700 metrov, potem mu zmanjka sape. Poleg pilota lahko prevzame le še enega potnika. Včasih smo mu že vrata ven pobrali, da se je lahko dvignil še nekaj metrov višje. Novi helikopter lahko prepelje poleg pilota še štiri potnike in precej opreme, dvigne pa se na dobrih 6.000 metrov. In tako sva šla pač s starim. Najprej sva pristala v reševalni bazi pri Kovinarski koči v Krmi. Tudi tam so vedeli šele o treh mrtvih. enem hudo ranjenem. Tam so bili zbrani tudi že reševalci. Čakali so naju, računali so, da bova priletela z novim helikopterjem, nas bo ponesel prav na Kredarico. Potem s tem seveda ni bilo nič. Reševalci so jo morali ubrati Kredarico peš, midva pa sva pobrala največ opreme, kar sva mogla. Medtem je začelo spet deževati.«
Če vate trešči
»Poskusila sva priti čim višje. Najprej sva pristala v Zgornji Krmi slabi polovici poti. Na polju sva odložila opremo, potem pa me potegnil pilot še okoli sto metrov višje. Tam sva se dogovorila da me bo čakal do sedmih zvečer, in naprej sem jo mahnil peš. S seboj sem imel sanitarni komplet, injekcije, obveze, opornice…«
Če vas, zdravnika, obvestijo, da gre za strelo, potem najbrž že naprej veste, kakšne bodo poškodbe in katerega zdravniškega materiala boste največ potrebovali?
»Na splošno so poškodbe pri streli strahovito različne. Električni tok povzroči v prvi vrsti najrazličnejše opekline, pogost pa prizadene tudi srce in možgane, to pomeni živčevje. Tem se pridružijo še poškodbe zaradi padca: ko steče skozi telo to povzroči osebne krče mišičja in te vrže po tleh.«
V kakšnem smislu je prizadeto srce?
»Predvsem gre za nehotno in nepravilno krčenje srčne miši zastoj srca. Neredko se primeri, da srce še nekaj časa na vid v redu deluje in odpove šele pozneje. Temu se utegnejo pridružiti tudi različne poznejše prizadetosti živčevja, ki se pojavijo tu bele čez nekaj dni, odvisno od tega, kako močan je bil elektri udarec. Navadno se pokažejo vse posledice po dveh, treh dneh, pri najhujših primerih pa je treba čakati na »piko na i« včasih tudi po ves teden. Omenjenim poškodbam se pogosto pridruži še nezavest, zmedenost, pretresenost, šok.«
Povejte nam še kaj o opeklinah, ki jih povzroči strela.
»Opekline pri streli so precej svojevrstne, takšne vrste, ki jih drugje ne vidite. Globoke so, toda celo pri najhujših primerih pride le zelo redko do sežganin. Na najbolj prizadetih mestih se naredi krasta. Vse opečeno meso je zateklo in rdeče, tako da ga je na prvi pogled moči zamenjati z zlomom. Tudi pri ponesrečenem Janezu Žumru je bilo tako. Opečeno nogo so mu tisti, ki so mu prvi priskočili na pomoč, ročno strpali v opornico, misleč, da je zlomljena…«
Prva pomoč na Kredarici
Pojdiva spet na pot. Kdaj ste prišli na Kredarico?
»Bilo je pet minut čez tri, ko sem odšel od helikopterja, na Kredarico sem prisopihal 20 minut čez štiri. Spotoma sem srečal nekaj planincev, ki so ob vračanju v dolino zašli s poti. Ti so mi povedali, da so v resnici štirje mrtvi in nekaj ranjencev. Nova resnica me je potem še bolj priganjala…«
Kako je bilo na Kredarici? So bili ob vašem prihodu že vsi mrtvi in ranjeni v koči?
V koči je bilo vse navzkriž. Ljudi se je trlo po veži in po drugih prostorih, tako da sem se komaj prebil skozi gnečo do kuhinje. Tja so bili že prinesli prvo hudo ponesrečenko, Angležinjo Mary. Okoli nje se je motalo nekaj gorskih reševalcev, ki so zvedeli za nesrečo v Vratih, in jo ročno mahnili na Kredarico. Sprva, ko sem prišel, Mary ni bila videti kaj posebno slaba. Ko sem jo obvezal in so prinesli v kočo tudi že Žumra, pa je nenadoma kar skupaj sedla. Žumer je bil popolnoma zmeden. Bila je posledica strele. Ves čas je govoril o nekih avtobusih, ves se je tresel, bil je docela premražen… Pri Žumru je bila najbolj prizadeta strahovito opečena noga. Ker pa je bila že obvezana in v opornici (omenil sem že, da so reševalci pomislili najprej na zlom), sem jo pustil pri miru in se posvetil glavi. Tudi po glavi je bil namreč precej potolčen, čeprav je v bistvu pri njem dosti nevarnejša poškodba na nogi… Dobil je še injekcijo za ublažitev bolečin.«
Pri prvi pomoči opeklino navadno samo rahlo prevežejo, je tudi pri streli tako?
»Tudi.«
Pa ostali ponesrečenci?
»Medtem ko sem se posvetil Žumru, so prinesli h koči tudi že prva dva mrtveca, ostali ranjenci pa so s pomočjo reševalcev prišli drug za drugim počasi sami do Kredarice. Jaz sem hitel kot nor. Imel sem strahovito malo časa, saj sem se s pilotom dogovoril, da se bom vrnil k helikopterju najpozneje do sedmih zvečer. Imel sem vsega 40 minut časa… Naposled mi je uspelo najti kurirja, z lističem sem ga poslal dol in prosil pilota, naj za božjo voljo počaka še nekaj minut.
Za Žumrom sem se lotil Oberča. Trinajstletni Peter je bil zgoraj, v sobi. Po čelu in po desni strani lica je bil strahovito otečen, pa za opeklino na glavi še vedel ni! Ali te kaj boli glava, sem ga vprašal. Nič, je rekel. Seveda je bil šokiran. Na desni nogi se mu je vlekla od sredine meč do podplata okoli pet centimetrov široka temna proga, sled strele …«
Opeklina?
»Opeklina. Drugo, levo nogo je imel močno zatečeno in mehurčasto v gležnju. Naj pripomnim, da so pri opeklinah, ki jih povzroči strela, sicer tako tipični mehurčki mnogo redkejši in pogosto jih na opečenem mestu sploh ni opaziti.
Za Obrčem je prišel na vrsto Terlikar. Imel je opeklinsko rano za ušesom. Sedemnajstletnik iz Srednje Dobrave je bil zelo slab, srce mu je strašno utripalo. Pulz je imel 110 (pri drugih tega na srečo ni bilo), kar je kazalo na prizadetost srca.
Košnik iz Kranja, ki je hodil skupaj s Krčem, enim tistih, ki so bili na mestu mrtvi, je skupil le malenkostno, centimeter dolgo opeklino pod kolenom. Vidičeve pa tedaj sploh videl nisem! Zanjo mi ni nihče povedal. Sicer ni bila telesno poškodovana, toda bila je močno šokirana. Stanje se ji je naslednji dan, ko sem se končno lotil tudi nje, še precej poslabšalo. V nedeljo zjutraj sem jo našel modrih ustnic, vso hladno, zmedeno.
Oba najtežje poškodovana, Angležinjo in Žumra, smo naglo naložili na gorska nosila in ju še zvečer odnesli do helikopterja. Vsakega posebej je prepeljal v dolino do Kovinarske koče, kjer so ju že pričakovali rešilni avtomobili in odpeljali v bolnišnico.
Potem smo z miličniki in drugimi strokovnjaki v Krmi do enajstih zvečer pretresali načrt reševanja za nedeljo. Drugi dan je na srečo priletel novi helikopter. Z njim smo pristali na Kredarici in odpeljali v dolino še preostale ranjence in mrtve.«
Mrtvi
»So bili tisti, ki so umrli, že na prvi pogled močno prizadeti?
Sploh ne! Vsi, razen enega, so bili na zunaj nepoškodovani nepoškodovana je ostala tudi njihova obleka. Le zadrg na vetrovkah ti bilo mogoče pri nobenem odpeti, treba jih je bilo raztrgati.
Najmanj je bilo videti na Janezu Krču. Našel sem le drobno ranico pod brado, s kapljico strjene krvi. Še zlata verižica, ki jo je nosil okoli vratu, se ni stopila. Ostala je popolnoma nepoškodovana.«
Od česa so v bistvu umrli?
»Elektrošok. Pokojni Krč je hodil okoli 20 metrov za drugim s Košnikom. Košnik pa je ostal nepoškodovan…
Drugi mrtvec je imel le ožgane lase in dve tako imenovan električni znački: pol kvadratnega centimetra veliki opeklinski rdeči lisi na licu in na čelu. Električni znački sta jasno znamenje da je ponesrečenca oplazila strela.
Le tretji mrtvec je bil precej ožgan po obrazu in po prsih. Zadnji je imel spete nekoliko osmojene lase, rano na glavi in štiri kvadratne centimetre veliko povsem črno opeklinasto krasto na goltancu, kjer je verjetno izstopila strela.«
Je med ranjenimi danes še kdo v smrtni nevarnosti?
»Upam, da bo Žumer srečno okreval, za druge pa najbrž ni več nevarnosti. Toda nekaj dni bodo morali še ostati v bolnišnici.«
Kaj storiti?
Povejte nam za slovo še, kaj storiti, da bi se kdaj drugič ne pripetilo tako še nam drugim?
»Najprej seveda velja, naj bi v nevihti ne hodili naokoli. Če pa nas že ujame na prostem, si ne smemo privoščiti, da delujemo kot strelovodi, da »štrlimo« nad okolico na izpostavljenem kraju. Najbolje je poiskati zaslon, votlino ali kaj podobnega in poskrbeti, da ne bomo stali na mokrem ali se naslanjali na vlažno steno, kajti voda, kot vemo, je odličen prevodnik elektrike. Vedeti moramo namreč, da te strela lahko prizadene tudi še potem, ko se je že dotaknila zemlje!«
