Predstavitev pa četudi v video obliki, mora vsebovati neko zgodbo. Tokratna se začne v trgovini nedaleč stran, kjer je živel večino svojega življenja alpinist, gorski reševalec, pianist, … Bibin in Tajin oče Pavle Kemperle. Tudi on je nekaj časa stregel za pultom, a ker je bil precej preveč mehkega srca, je kmalu zašel v dolgove.
Hribom se v video zapisu izdatno približamo z avtomobili in zaenkrat meščanska korporacija še ni posegla po zaračunavanju vstopnine v Koncu. Tudi Mateo in tovariši so se mirno, z malce privzdignjenim avtom zapeljali skoraj do konca Konca. Kot smo se že navadili, tuji planinci niso prav dobri turisti in ne pustijo v gostilnah in kočah niti tistih nekaj evrov za kavico ali italijansko različico te … saj si jo sami bolje pripravijo.
Skrajšana pot na Kokrsko sedlo je “bivakoiskalce” hitro vodila v megli – razgledov, prikrajšani obliki pohajanja v gore. Pod Cojzovo kočo v vratih (sedlu) so (le) na hitro pogledali v zimsko sobo, ki je sicer kletna mraznica, in zavili do Vratic, se po mokrih skalah spustili mimo nekaj klinov in žic v zimsko smrtonosno past. Seveda v megli. Pod Dolgimi stenami so lahko gledali v tla in počasi pristopili do “svetilnika” (kot se je arhitekt alpinist Kajzelj izrazil o nadstropni obliki: “da bo od daleč viden” – ni pa računal na meglo) na Legarjih.
Bivak na Legarjih seveda ni bil prazen, kot je (bil večinoma) prazen prejšnji, ki sedaj (prazen) povsem nesmiselno domuje na Korošici. Le kaj bi si mislil Pavle? Omogoča pa sedanja različica tudi precej družabnega življenja, in če smo malce hudomušni, bi pokojni Slavc zagotovo v tem ambientu posnel še kakšne scene, ki bi jih potem prikazoval na GRS in alpinističnih tečajih …
In jutro po noči včasih prinese razsvetljenje – svetilnik zasveti svojo vlogo. Megla se spusti in “naši” popotniki doživijo svet med Grintovci, kot ga je doživel tudi Pavle, ki je že pred drugo vojno (še pred južnimi tekmeci) začel navijati za bivak na Velikih Podih (ja, enkrat se pišejo z malo, drugič z veliko – vse se spreminja). Spomenik mu stoji tu zgoraj in tam spodaj.
Več (z zgodovino neobremenjenih) vtisov o tem popularnem načinu zastonjskega zahajanja med gore, pa tudi zastonj ponuja … Matteo Peroni
