Biba

Prejšnji teden je umrla Marija Apolonija Kemperle – Biba, iz Studenc. Hči znanega kamniškega alpinista Pavleta je že v zrelih letih obiskovala tudi alpinistično šolo, ki jo je vodil Rado Nadvešnik. Tako je bila tudi Biba nekaj časa članica odseka, ki ga je ustanovil njen oče. Kot je vedno poudarila, ji je tisto obdobje, pridobljeno znanje ter druženje povrnilo tisto potrebno samozavest, ki jo je potrebovala za povsem samostojno nadaljnje življenje.

Nastopila je druga velika vojna in alpinist Pavle Kemperle je ob nje začetku v (samo)svojem polromantičnem slogu zapisal, da bo nekoč tudi bolje in se bo spet svobodno hodilo ter plezalo po stenah. In res, prišla je vojna. Kot je dejala sestra Pavletovega soplezalca, nabritega Bineta, so Kamničani prva tri vojna leta kljub temu lahko še naprej dokaj brezskrbno zahajali med in v Grintovce. Ni težko misliti zakaj. Pavle in žena sta med tem dobila prvo hči. Deklič, ki je privekal na svet med grozodejstvi, je dobil dve imeni: Marija Apolonija. Mati Antonija ji je večkrat zapela tudi pesem: Biba, leze, biba gre, da bi prišla do gore, do gore, do tiste gore, kamor nihče drug ne more, oče pa jo je ob tem še preštel in požgečkal, da se mu je nasmejala. V samo enem stavku pesmi je lahko zajeto vse. Deklič pa je dobil še nadimek, ki jo je spremljal vse življenje, in smo jo s tem vsi poznali.
Bibi se je po vojni pridružila še sestra. Spet so se preselili. V Kokri je bilo treba v šolo, ki pa je bila na Jezerskem. Tovornjakarji so imeli naročeno, da poberejo deklico, ki je sama stopicala po takrat še ozki cesti skozi sotesko tja gor, kjer se svet med gorami spet odpre. Res bili so to drugi časi, neprimerljivi z današnjim stokanjem staršev, da pred vrtcem ne morejo dobiti parkirišča, da bi oddali svoje dete. Biba pa je takrat doživela prvo stisko, ki ji je ostala zapisana do konca. V soteski jo je ujela noč. Izza dreves so pokukali škrati, zaskovikalo je. Številne oči so iz teme gledale na izgubljeno in povsem prestrašeno dete, ki ga nihče ni pogrešil in ne iskal. Bili so drugi časi, …

Pavle je za kroniko smrtnih nesreč popisoval in fotografiral spominske plošče umrlim v Grintovcih. Z Bibo, ki je bila takrat že punca, sta hodila okrog Korošice, kjer sta srečala Marijana Krišlja. Iz tega srečanja je izšlo dokaj ustvarjalno sodelovanje v obliki radijskih Odmevov z gora. Žal v vseh zapisih Pavleta ne najdem(o) opisov svojih hčera.

Priljubljeno reklo Pavla Kemperla je bilo: »Gore ne dajo ničesar zastonj. Vsepovsod preže nevarnosti tistega, ki je prišel v njihovo kraljestvo iz objestnosti ali zaradi rekorderstva. Tistega, ki ga je vodila v gore prava ljubezen pa sprejemajo in mu bogato poplačajo prestani trud.«

Biba je končala šolanje. Postala je medicinska sestra. Hrbet ji je krivilo delo z invalidi, prenašanje bremen. Prvič sem jo srečal pred skoraj pol stoletja v bloku na Steletovi, ko sem pobiral članarino za PD Kamnik. Vedel sem, da je Pavletova hči, ker sta bila Pavle in moj pokojni stric Albert prijatelja. Kljub temu, da ji je verjetno ob majhnih otrocih manjkalo denarja, je takoj naštela svoj prispevek. Tedaj so ji bile gore oddaljen svet. Žal ji je smrt najprej odnesla hčer. V nekem obdobju, ko je sin začel ustvarjati družino, pa se je odločila za morda svojo najboljšo odločitev. Odšla je iz Kamnika. Najprej je zaživela v Zavrhu. Najemnica v stari bajti, kjer je vse »not vleklo,« je spoznala nov svet. Svet, kjer žal potrebuješ tudi mobilnost in tako je tudi ona že v zrelih letih s potrpežljivo pomočjo Livkovega Lojzeta prišla do vozniškega izpita. To pa ji je omogočilo, da je odšla znova tja, kamor jo je vodila rojstna pesem. Po preselitvi v Studenca in smrti sina je lahko sama zavila preko Raka in čez Črnivec. Na številnih gorskih kmetijah je spoznala potomce ljudi med Grintovci, ki so jih nekoč opisovali Boris, Pavle, Joža in drugi. Planinški, Matki, Ugovški, Pogledski, … Lučka bela, Luče in Gornji Grad so bili njen svet, ki ga je peš in z rumeno pando tako rada obiskovala. Janez iz Poljane je vseskozi skrbel, da so se varno vrtela kolesa njene pande. Ko so pokukale gobe, je že drvela in lazila toliko časa pod Lepenatko gor in dol, da je bila košara polna in da jih je lahko razdajala.

Enkrat, ko je šla zima ravno v kraj, pridrvi okrog vogla in pravi: »Boris, daj, poglej, kako bi po spletu s Kitajske direkt naročila stiskalnico za hladno stiskanje olja. Veš, pri nas so tako drage in mi je Malijeva rekla, da jo je ona tam gledala.«
»Ja, zakaj boste pa imeli to?« sem jo vprašal.
»Veš,« je pohitela z odgovorom »Planinški bodo letos sekali rušje na Lastovcu in mi bodo navlekli vej, da bom potem lahko naredila olje. Ga rabim, …«

Bibe se bom vedno spomnil po veselem dogodku. Takrat sem videl najsrečnejšega človeka. In to v zadevi, ki se marsikomu zdi oddaljena v nekem nikoli dospelem času. Prišla je 80-letnica in treba se je bilo pripraviti na obnovitev vozniškega dovoljenja. Treba je bilo opraviti zdravniški pregled. Ker je imela Biba prazen zdravstveni karton, predvsem zaradi izogibanja področja, v katerem je sama nekoč delovala, je bila nekaj časa panika. Potem pa je zadevo naštudirala v piko. Zapeljala sva se v Velenje in po slabih dveh urah je vsa žareča prišla do avta. Sedla je zraven in dejala: »Nardila!« Oči, skrite za potemnelimi zrkli očal, so ji žarele bolj kot besede.
»Za koliko časa so vam pa podaljšal?« sem jo vprašal.
»Ne vem, najbrž za leto.«
Pogledal sem v papirje, ki jih je držala, in dejal: »Za tri so vam podaljšal.«
»Kaj?«
Takrat sem videl, kaj je to sreča. Sreča, da si še naprej samostojen in ni potreben »plan B.«

Ni res, da življenje teče in nič ne reče. Res je, da se življenje izteče.

Biba je bila skoraj do konca samostojna. Ko ni šlo več, je le za tri tedne nemočno obležala v bolnišnici in umrla v hospicu. Nič več ne bova skupaj »reševala« muckov in kužkov, ki jih nevestneži pripeljejo in spustijo. Nič več ne bodo njeni prsti božali njenih citer in orglice so utihnile v tiho noč …

Boris Štupar