Delo, 25. julij 1996
Planinska zveza Slovenije vzgaja gorske vodnike za ture vseh stopenj zahtevnosti – Od Haloške poti do vzpona skozi Jalovčev ozebnik – Tudi vodeni naj bi vedeli, kako je usposobljen njegov gorski vodnik
Vodništvo v gore je razmeroma mlad poklic, saj je minilo komaj 200 let od prvega vzpona na Mont Blanc, pa tudi planinske organizacije niso kaj dosti starejše. Razvijati se je začelo z redno hojo v gore zlasti premožnih in planinsko manj veščih ljudi. Daleč najbolje je organizirano v Alpah, zlasti v Franciji, Švici in Avstriji. Tudi pri nas sega še v prejšnje stoletje. Kdo še ni slišal za Kugyjeve vodnike iz Trente?
V začetku je bil vodnik vsak, ki ga je najel turist ali gorski popotnik. Večkrat se je pripetilo, da vodnik sploh ni poznal predelov, kamor naj bi vodil stranko, in je šel v gore zgolj v veliki želji po zaslužku, potem pa jo je s strašenjem, izmikanjem in z zvijačami skušal odvrniti od vzpona, ker se je zbal odgovornosti.
Včasih je veljalo le tisto, kar si dosegel sam
Gorski vodnik je lahko postal le tisti, ki je izkazal posebno znanje in sposobnost, pridobiti pa je moral tudi pooblastilo, voditi vodniško knjigo in se ravnati po vodniškem redu. Tudi večjega plačila ni smel zahtevati, kot je bilo določeno v tarifnem pravilniku za določeno turo. V vodniški knjižici je bilo natančno zapisano, na katere ture sme voditi. Prvi tečaj za gorske vodnike, ki se ga je udeležilo trideset pripravnikov, je bil leta 1906 v Ljubljani.
Vendar je prišlo obdobje, ki ni bilo naklonjeno vodniškemu delu, saj je veljalo le tisto, kar si v gorah dosegel sam. Takrat so hodili v gore predvsem pripadniki srednjega sloja, ki pa so bili prerevni, da bi zmogli še stroške za vodnika. Po drugi svetovni vojni se je gorsko vodništvo začelo razvijati na popolnoma novih temeljih, znotraj planinskih društev, in sicer na amaterski podlagi. Leta 1957 se je pričela vzgoja mladinskih planinskih vodnikov, od 1976. pa obstaja tudi šolanje planinskih vodnikov.
Več kategorij vodnikov
Po pravilih, ki so bila sprejeta v okviru Planinske zveze Slovenije, ločimo predvsem vodnike za kopne, snežne in ledeniške razmere ter za turne smuke. Pa še tu vodnike delimo po zahtevnosti. Kategorij je torej kar precej in jih je možno pridobiti z izkušnjami, izobraževanjem in dokazovanjem znanja na izpitih in pripravništvu, ki mu sledi. Kandidat pokaže znanje na izpitu, h kateremu lahko pristopi tudi brez formalnega izobraževanja, to je udeležbe na tečaju, a mora obvezno izpolnjevati potrebne osnovne pogoje za posamezno kategorijo.
Izobraževanje oziroma šolanje novih vodnikov je postopno. Najprej je osnovni tečaj za kategorijo A. Pogoj za vpis v ta tečaj je, daje kandidat star vsaj 18 let, da je član Planinske zveze Slovenije, da je zdrav, da ima priporočilo društva in pozitivno mnenje izobraževalca. Poleg tega mora imeti že dovolj gorniških izkušenj, torej opravljenih vsaj 29 ur po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh v zadnjih petih letih. Po končanem tečaju – opraviti mora nalogo iz orientacije, seminarsko nalogo, pisne teste in še voditi del izpitne ture – postane vodnik pripravnik kategorije A. Med pripravništvom mora ob mentorstvu voditi vsaj pet tur. Ko to opravi, postane vodnik kategorije A. Ta je pridobil in tudi izkazal znanja in veščine za samostojno vodenje tur po lažjih poteh. Primeri takih poti so Haloška pot, pot iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo ali pa kolovozne povezave med Fužinskimi planinami. To so torej poti, po katerih je hoja brez uporabe rok vama. Nato lahko nadaljuje izobraževanje za kategorijo B – vodenje po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh – ali kategorijo D -vodenje lahkih snežnih tur. Za udeležbo na tečaju za kategorijo B je treba imeti opravljenih še 20 ur nad gozdno m91o in 5 tur po brezpotjih, za tečaj za kategorijo D pa 10 lažjih in 5 zahtevnih snežnih tur.Vodnik kategorije B sme voditi po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, vodnik kategorije D pa lažje snežne ture. Kandidat za vodnika naj bi sam ali v spremstvu obvladal eno težavnostno stopnjo več, kot jo bo kasneje vodil.
Vrsta društev brez vodnika
Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov Planinske zveze Slovenije natančno določajo vodnikovo delo oziroma kaj in kako sme ali mora voditi. Pomemben je zlasti peti člen, ki govori o odgovornosti. Tu je navedeno, da je vodenje, popisano v posamezni kategoriji, zgornja meja vodenja, ki je dovoljeno posameznemu vodniku. Končna odločitev za vodenje posamezne ture v okviru pridobljene kategorije je vedno v pristojnosti vsakega vodnika. Za turo si izbere pomočnike, ki so lahko za stopnjo nižje kategorije. Pri lahki turi je lahko pomočnik tudi izkušen planinec. V vsakem primeru pa za delo pomočnikov odgovarja vodnik.
Tečaj za planinske vodnike je do sedaj opravilo 1132 tečajnikov, a je aktivnih kar polovico manj, podobno je tudi pri mladinskih planinskih vodnikih. Skupaj imamo v Sloveniji registriranih nekaj manj kot 1000 vodnikov. Glede na število članov, vključenih v planinsko organizacijo, bi bilo to kar lepo, saj pride na enega vodnika približno 80 planincev. Večji problem je, da je žal še cela vrsta planinskih društev, ki nimajo nobenega strokovno usposobljenega vodnika in tej osnovni planinski dejavnosti – izletništvu – posvečajo premalo pozornosti ali pa nič.
Najbolje se je včlaniti v planinsko društvo
Če želimo hoditi v gore varno, je najpomembneje, da se včlanimo v kako planinsko društvo. Teh je v Sloveniji že skoraj 200 in ga skoraj ni večjega kraja, kjer planinskega društva ne bi bilo. Planinska društva običajno pripravijo program tur za celo leto naprej. Če ne najdete zaželenega vrha ali ture v programu, ne obupajte in se ne podajajte v gore sami, zlasti če niste izkušeni. Poiščite vodnika, naslov dobite na Planinski zvezi Slovenije, in se dogovorite o vsem.
Prav je, da tudi vodeni vedo, v kaj se podajajo in kako in za kaj je usposobljen njihov vodnik. Včasih se zgodi, da kateri vodnik precenjuje svoje sposobnosti in tako daje lažen vtis varnosti vodenim; le srečnim okoliščinam se je treba zahvaliti, da ni nezgod.
Biti vodnik ni vedno lahko, saj mora dobro poznati ljudi, ki jih vodi, in gore, kamor vodi. Včasih tudi to ni dovolj. Poleg tega mora še imeti rad ljudi in ljubiti gore.
MARINKA KOŽELJ STEPIC
