Bi lahko samostojna GRS delovala …

Večer, 22. 05. 06

Pro&contra

Bi lahko samostojna gorska reševalna služba delovala enako učinkovito kot doslej?

“Miro Pogačar, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije: “Zamisel o odcepitvi GRS od PZS se je prvič porodila že pred leti. Začelo se je pri denarju, kajti PZS in GRS sta dolga leta imeli skupen bančni račun, nadaljevalo pa s primerom Okrešelj, kjer se je ponesrečilo pet gorskih reševalcev, njihovi svojci pa so odškodnine morali sodno izterjati. To je bilo nezaslišano, PZS pa je celo grozila z revizijo. V drugem primeru je PZS od GRS zahtevala 20 milijonov tolarjev (83.458 €) za uporabo prostorov in za stroške. Pozneje tega ni uresničila, kljub temu so to bile nerealne zahteve. Za GRS je veliko storil njen načelnik Toni Smolej, saj je z novimi programi in aktivnostmi indeks sredstev povečal na plus 60 do 70.

Naslednji od pomembnejših argumentov je dejstvo, da želimo o sebi odločati sami, in mogoče se nam bodo v prihodnje odprla vrata tudi na druga ministrstva. Zdaj bomo lahko o sebi neposredno odločali, kar je bila želja naših članov, kajti v novo zvezo se je že vključilo dvanajst gorskoreševalnih postaj, upam pa, da se nam bo pridružilo tudi pet postaj, ki so zdaj še pod okriljem PZS. Naš cilj je enotna GRZS in enotno, usklajeno delovanje. Ločitev od PZS se pri financah ne bo poznala, saj so glavni vir denarja za delovanje GRS državni in občinski proračuni, sicer pa nas je zadnja leta s PZS povezovalo le to, da je bila PZS pravna oseba in da je skrbela za naše računovodstvo. PZS iz svojih sredstev ni prispevala denarja za GRS. V GRZS bo v prihodnje več dela, a poslovanje bo preglednejše. Ko smo se odločili za samostojno pot, smo prevzeli polno odgovornost za svoje delo. Doslej so o nas pogosto odločali drugi in krojili naš razvoj, zdaj bomo to počeli sami, kar pomeni, da tudi izgovorov o odgovornosti drugih ne bo.

Organizacijskih in statusnih sprememb uporabniki ne bodo občutili; odveč je tudi strah pred privatizacijo in profesionalizacijo gorske reševalne službe ter trženjem storitev.

PZS verjetno še nekaj časa ne bo priznala nove gorske reševalne zveze. Upam, da se bomo kljub temu uspeli pametno dogovoriti o prenosu premoženja, kajti sodelovanje bo tudi v prihodnje zelo pomembno. PZS nam lahko veliko pomaga ali pa nas ovira. In premisliti bi morala o tem, zakaj odhajajo najboljši kadri in ali je res nekaj narobe z dvanajstimi gorskoreševalnimi postajami, ki so novi zvezi dale zeleno luč, ali pa morda s PZS.”

“Franc Ekar, predsednik Planinske zveze Slovenije: “Zavzemanje za to, da GRS ostane v okviru PZS, ni opravičljivo samo z racionalizacijo stroškov predpisanega zakonskega administrativnega dela in stalnim zagotavljanjem strokovnega kadrovskega pomlajevanja iz vrst planinskih društev, ampak je nujno tudi zaradi neposrednega sodelovanja z markacisti, ki upravljajo več kot 7000 kilometrov planinskih poti, z oskrbniki planinskih postojank, ki največkrat aktivirajo gorske reševalce, ko zaslišijo klic planinca ali alpinista na pomoč, in so njihove koče tudi “baza” za reševalce. Ne smemo prezreti tudi tega, da so planinske postojanke, ki jih upravljajo planinska društva, najbolj aktivne obveščevalne točke. Te povezave so tako pomembne, da bi kakršnokoli razdruževanje lahko pomenilo usodno slabšanje društvene in civilne planinske gorske reševalne dejavnosti. Ne smemo prezreti dejstva, da sta upravni odbor in skupščina PZS namere in pobude razdruževanja in odtujevanja GRS iz PZS odločno zavrnila in jih nista sprejela. Tudi ostale alpske države ne poznajo reševalnih postaj s statusom pravne osebe in Slovenci smo v alpskem loku v tem pogledu unikat glede organiziranosti GRS.

GRS Slovenije je pridobila humanitarni status za svoje delovanje s pomočjo PZS in kot služba v okviru PZS. Seveda za dobro, zanesljivo in zaupanja vredno delo. Pomemben pogoj za humanitarni status je brezplačno (neprofesionalno) delo, skromnost in predanost pomagati človeku brez pogojev in kadarkoli. Pri nasprotovanju odcepitvi GRS od PZS je pomembno tudi to, da je Planinska zveza oziroma Slovensko planinsko društvo, ki je združevalo planinske podružnice, leta 1912 začelo planinsko gorsko reševalno dejavnost in ustanovilo predhodnico sedanje GRS za pomoč planincem, obiskovalcem gora. Vseh 94 let je GRS delovala v planinskem sožitju in spoštovanju kodeksa v okviru krovne planinske organizacije PZS, pridobila si je vseslovenski ugled in v enaki meri mednarodno priznanje in spoštovanje. Tako se je tudi ohranjalo dejstvo, da je edino smotrno, da so izvajalske funkcije v sklopu uporabnikov, v tem primeru pri PZS. Gorski reševalec je lahko popoln in zanesljiv le tedaj, če izhaja iz alpinističnega odseka planinskega društva kot dovršen alpinist, plezalec. Zato je ta povezava ključnega pomena za stalen razvoj, ohranjanje in pomlajevanje gorskih reševalnih moštev. Z izločanjem iz krovne organizacije – nacionalne planinske zveze pa se s takim formalnopravnim izstopom dela nepopravljivo škodo.”

Renata Škrjanc

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja