Odlomek iz dnevnika predanega plezalca, ki slovi po slabi realizaciji plezalnih projektov: “Danes je ta dan. Izvrstno sem pripravljen. Močan in vzdržljiv sem kot še nikoli. Plezam natančno. Na vsakem oprimku se lahko odpočijem.” mi v glavi odmeva plaz pozitivnih samogovorov, ko se približujem svoji predragi smeri, dolgoletnemu projektu. Poskus številka 365. Za menoj sopiha Jože, moj zvesti soplezalec in sotrpin. Nešteto ur sva eden za drugega presedela v pasu, ko sva študirala vsak svoj visokoleteči projekt. Ljudje okoli naju so govorili, da si zastavljava pretežke cilje, a midva sva vedela, da je takšna pač najina pot. “Danes ti bo uspelo, danes je tvoj dan!” mi reče Joža, ko vstopam v ogrevalno smer. Plezam trdo in nesproščeno, a vem, da le zato, ker je glava že daleč naprej, v detajlu moje predrage smeri… Ta detajl, to zaporedje najtežjih ključnih gibov mi je vzelo natanko dve leti življenja. Trije kot britvica ostri in majhni oprimki, po katerih je potrebno poseči v dolgih dinamičnih gibih, medtem ko nogam ni namenjene prave opore. Ne bom omenjal mazohističnih treningov in priprav, po katerih sem posegel, da bi bil lahko kos tej nalogi. Ampak zadnjič mi je končno uspelo najti ključno rešitev in povezati gibe najtežjega dela smeri. Joj, kako srečen sem bil. Joža je sicer rekel, da še nisem našel optimalne ‘bete’, se pravi najboljše možne izvedbe ključnih gibov. Pravi, da puščam boke prenizko in da mi zato v zmagovalnem poskusu lahko zmanjka ključni centimeter višine na zadnjem težkem gibu. Da bi bilo mnogo bolje, če bi postavil levo nogo zelo visoko in se usedel na peto, namesto da obračam levo koleno. Ampak verjamem vase, verjamem v svojo optimalno ‘beto’! Tako, čas je za zmagovalni napad. Privežem se in pogledam Joža. Kot vedno, tudi tokrat začutim tisto posebno vez med nama. Občutek, da se v najtežjih trenutkih z vsem srcem in glavo skupaj z menoj bori s težavami, ki jih zastavlja stena. Vstopim v smer, misli potihne jo in nastopi tista blažena tišina, ki jo vsake toliko preseka le rožljanje vponke ob nameščanju varovanja. Plezam gladko, kot otrok, ki lahkotno teka po travniku. Brez kakršnegakoli napora preplezam prvih, vse prej kot lahkih, 15 metrov smeri. Dosežem velike oprimke, ki mi predstavljajo zadnji počitek pred ključnim delom smeri. Vpnem zadnji komplet pod detajlom, otresem podlahti in globoko vdihnem. Sežem po prvem majhnem oprimku in se ne zmenim za bolečino, ko se mi britvica zažre globoko v kožo sredinca. Z vso silo se vržem na naslednji mali oprimek in ga z lahkoto zadržim. Desno nogo postavim pod sabo, levo nogo pa daleč v levo, na majhen raz, ki ponuja dovolj opore, da obrnem levi bok k steni. “Imam ga!” mi odzvanja v glavi, ko ob zares dobrem občutku planem na zadnji ključni oprimek. Ampak glej ga, zlomka, ko ga že skoraj dosežem, me ustavi nevidna sila in še preden se dobro zavem, že kot klobasa visim na vrvi, nekaj metrov nižje. Obide me občutek neznosne bolečine, kot bi se skupaj z mano v globine sesul ves moj svet. Poklapanega me Joža spusti na tla. Vem, da trpi skupaj z mano. Kot vedno tudi tokrat brska po svoji podstrehi in skuša najti nek smisel za naprej, neko pozitivno izkušnjo ali vizijo. Odločno me pogleda v oči in mi z nasmehom na obrazu reče:
“Veš kaj, čas je za novo ‘Beto’!”
BETA magazine št.2, letnik 2012 (PDF)
Slovenska spletna plezalna revija betamagazine2011@gmail.com
Uredništvo: Helena Škrl, Andrej Čotar, Maja Šuštar
Sodelavci: Marko Stubelj, Nada Rotovnik Kozjek, Janez Levec, Marko Bratina, Gašper Bratina, Martina Čufar Potard, Marko Šturm, Peter Mikša, David Tončič, Ana Štefe, Miha Grgič Jelen, Luka Fonda, Štefan Wraber. Lektorirala: Mojca Lipicer Stantič
Vsebina
Tri dekleta, ponos slovenskega plezanja 6
Balvanski vodnik – Vitovlje 16
Prehrana in športno plezanje 34
PDK in Jernej Kruder 38
Šiša Pangma 44
Največ je vredna zgodba – Luka Fonda 54
Beta mag: Steve House 62
Portfolio – Ryan Alonzo 68
Intervju z Iztokom Tomazinom 76
