Axel Munthe: Spomini in utrinki – V.

Mont Blanc, kralj gora�

Opomba

Tale zgodba se bo zdela nekam čudaška vsakomur, ki mu ni znana moja majhna prigoda na poti z Mont Blanca; prigoda, ki se je začela z ledenikom in se srečno končala v ledeniški razpoki. Vsa zgodba se ziblje po niti ene same metafore in zapleše preko prepadov. Toda še danes sem tako močno pod vtisom svetega češčenja, ki se zrcali v naslovnih besedah te zgodbe, tako me prevzema z občudovanjem božanska jeza mogočnega Snežnika, da se je ne morem lotiti kot navaden poročevalec. Vidim, da sem tu pa tam skušal biti malo smešen — to je zaradi bolečine v zmrzli nogi. Kadar se malo ponorčujem iz Mont Blanca, mi pride v spomin stara podoba, ki sem jo nekoč videl v Rimu; ta predstavlja majhnega režečega se satira, ki s smešnim občudovanjem meri spečemu Politemu palec na nogi. 

Pot na Mont Blanc je lahka 
Kdor nima mirnega očesa in trdne noge, ne tvega poti na Weisshorn, Dent Blanche ali Matterhorn, toda vsi vemo, da se je Tartarin taraskonski odpravil na Mont Blanc — čeprav ni nikdar dospel na vrh. Ti gorski velikani so neukrotljivi prevratneži, nezadržni junaki svobode, ponosni gospodarji Alp, ki se zavedajo, da so kraljevski po krvi. Pred nikomer ne klonejo, razen pred soncem. Toda kronani kralj vseh Alp je Mont Blanc. Bili so časi, ko je bil mrk in krvoločen, a z leti se mu jo srce omečilo; zdaj sedi tamkaj kakor častitljiv očak, ta sivolasi Karel Veliki, in s pokojnim pogledom veličanstva objema svoja tri kraljestva. Z dobrodušnim srcem dovoljuje, da Liliputanci lazijo gor po bleščečih se marmornih stopnicah, ki vodijo v njegovo trdnjavo, in s kraljevsko gostoljubnostjo vabi, da obiščejo njegov svetlikajoči se ledeni grad. Toda kadar se poletni dan nagiba proti jeseni, leže k počitku na svojo kraljevo posteljo, zagrnjeno z zavesami oblakov. Tedaj pa staremu kralju ni všeč, če ga kdo moti. Ne, nikakor mu ni prav, če ga kdo moti — dobro sem to vedel. Obrnil sem se na njegove dvorjane, a dejali so mi, da je prekasno za avdienco, da kralj ob tem času ne sprejema obiskov. 

Dolgo pot sem imel za seboj. Oprtan sem bil z nahrbtnikom, v ušesih so mi zvenele čudovite pripovedke o sloviti palači in skoprnel sem v želji, da bi videl ponosnega, starega gorskega vladarja. Nekaj časa sem s razočaranju slonel ob vzhodni ograji in zmrmral nekaj socialističnih opazk. Vse poletje sem nam reč požiral radikalno časopisje, zato se nisem dal odpraviti kar tako. Taka je pač usoda velikašev tega sveta, da jih povsod spremljajo radovedne oči in drugega se mi ne more pripetiti, kakor da me zavrnejo, sem si mislil. In vstopil sem z dvema spremljevalcema. Nemara sem bil malo neolikan, toda jaz nisem navajen pravil dvorjanstva in domenjene uglajenosti. 

Poletje, prelepa hči doline, me je nekaj poti spremljalo. Sprva se je z lahkoto vzpenjala po pobočjih in nogo varno zastavljala po zdolbinah, a ni bilo težko spoznati, da ji do obiska pri kralju ni bilo toliko kakor meni, ki sem kar gorel za to. Napravljen sem bil v dvorsko obleko, da bi se lahko poklonil ledenosivemu vladarju: z ostrimi žeblji obite okovanke, snežne dokolenke in romarska palica z jekleno konico; a moja spremljevalka nikakor ni bila opremljena za tako potovanje, revica! Veter je neusmiljeno vlekel in trgal njeno krilo, stkano iz listja, in ostri kamni so se ji zarezali v zelene žametaste čeveljčke, okrašene z nizom divjih hiacintov in spominčic. A ni zgubila poguma zaradi tega. Z mehkim mahom si je ovila uboge nožiče, krilo pa si je krpala s praprotjo in brinjem ; čeprav so ji bili prstki zmrzli od mraza, je vendar še lepo in mično vtkala nekaj drobnih vreskov. 

Tako smo se vzpeli do roba skale, na kateri je sedel cerber, jezljivi stražar gradu. Lajal je in tulil ter razburljivo stresal svoj nasršeni kožuh, dokler niso beli kosmi plavali po zraku. Nikdar se nisem bal togotnih psov. Zato sem pozdravil starega burjavca, ga poklical poklical po imenu in tega čuvaja svojega rojstnega doma vprašal, če me kaj pozna. Kaj da me ne bi! Z vso silo je planil proti meni. S svojimi šapami se mi je oprl na prsa s tako močjo, da me je skoraj prevrnil čez skalo nato pa mi je z ledenim jezikom oblizal obraz, da mi je kar sapo jemalo. A medtem ko mi je dokazoval prijateljska čustva, me je nenadno ugriznil v nos in — kar je bilo še dosti hujše — skoraj bi mi ga bil odgriznil. Saj sem zmeraj rekel, da človek ni nikdar dovolj oprezen, kadar ima opravka s tujimi psi. Če je kdo prijatelj psov, sem prav gotovo jaz, toda to je vendarle bilo malo preveč in jezno sem hitel naprej, kakor hitro so mi dale noge. Mrcina je nemara menila, da sodi v našo družbo, zato nam je renčaje sledila, ta zverina pasja!

A poletje se je zbalo in reklo, da si ne upa več dalje. Torej smo se poslovili. Lahkih in veselih nožič je skakljala nazaj na gorske pašnike, jaz pa sem se še tesneje zavil v svoj plašč in se odpravil naprej. Nekaj borovcev se je še opogumilo in se s kitastimi rokami krčevito oprijemalo hrapavih granitnih slopov pa šlo z nami po skalah navzgor. 

Pot je bila čedalje bolj strma in vrste zelenih telesnih stražarjev, ki so mi korakali ob strani, so se zmerom bolj redčile. Nazadnje se je poslednji od njih ustavil pod zavetjem previsne skale. Vprašal sem jih, če ne bi hoteli še malo naprej z menoj, a stresali so bele glave in mi voščili srečno pot. Globlje in globlje je vnical smrtni mraz v gorske žile, vedno bolj počasi je utripalo srce prirode, moja pot pa je šla više in viša.

Tam je stala poslednja izpostavljenka poletja, pogumna mala cvetka gorskih višin — planika. Čisto sama je bila in nožiče je imela ukopane v snegu; nikogar ni bilo v njeni družbi, a navzlic temu je bila tako mična v kratki, sivi volneni oblekci, obrobljeni z ledenimi biserčki, ter bistro mežikala soncu. Seveda ji nisem storil nič žalega. Za hip sem jo še pogledal in mislil, kako lepa je, čeprav v tako preprosti, doma stkani oblekci — ta mala uboga, napol zmrzla pepelka med razkoš­nimi sestricami doline.

Zdaj sem stal na meji kraljestva večne zime in s trdno nogo stopal preko jarka z zamrznjenimi ledeniškimi valovi, ki je obdajal trdnjavo ledenega vladarja. Nad spečo palačo je ležal puščoben mir in čutil sem, da se bližam kralju. Romal sem po zapuščenih dvoranah gradu, poginjenih s slepe­čimi belimi preprogami, po katerih še ni nikdar stopila človeška noga; pod kristalno lesketajočimi se oboki svetišča, po katerih so donele orgle kakor zamolklo šumenje kake podzemske reke; pod vitkimi stebri, ki so s svojimi, v oblake zastrtimi glaviči podpirali nebesni svod. 

Dospel sem na najvišji stolp gradu. Zavito stopnišče, ki je vodilo tja gor, je že bilo izginilo, toda s cepinom in vrvjo smo se povzpeli do gnezda kraljevega orla. Stal sem pred gorskim kraljem. Na velikanovem čelu je kot diadem žarelo sonce in nepopisen kras škrlata in zlata se je zlival po kraljevskem plašču. Noben odmev iz dolin ga ni dramil iz veli­častnega počitka; žalosten in sam je sedel na najvišjem vrhu in pregledoval svoje molčeče kraljestvo. Mirno so stali okoli njegovega trona telesni stražarji, ti stasiti grenadirji z ledenimi, kakor jeklo lesketajočimi še oklepi na granitnih prsih in z oblačnimi šlemi na snežnobelih glavah. Marsikoga od njih sem prepoznal po potezah na obrazu, razritem po vetrovih, in s spoštovanjem sem pozdravil velikane po njih imenu: Schreckhorn, Wetterhorn, Finsteraarhorn, Monte Rosa, Monte Viso, pa še boginjo v vojni opremi, s povešenim ščitcem nad milim obrazom, brezmadež­no kakor Diano v njenem snežnobelem odelu — slovito Jungfrau! In pogled mi je obvisel na ponosnem borcu onkraj, podobnem Ahilu v oklepu, skovanem od bogov in oškropljenem s škrlatno krvjo — na Matterhornu! Toda nenadno se je kraljevo lice zmračilo in temen oblak je zdrsnil preko njegovega čela. Snel si je krono in njegovi beli kodri so zavihrali po zraku. Ne da bi se kaj zmenil za nas, si je nadel nočno čepico. Razumeli smo, da je avdienca pri kraju. Vendar pa ima hudo zdrav spanec, da lahko počiva sredi takega hrušča, smo menili, zakaj okrog in okrog se je dvignilo strahotno bobnenje. Vihar je besnel nad našimi glavami, da smo mislili, da se bo strop gradu zrušil na naš; ob naših petah pa je tulila burja kakor lačna volkulja. 

Brž smo jo ubrali nazaj skozi mračno palačo; skozi pusta dvorišča, po katerih so roke duhov zbrisale vsako sled poti; skozi ogromne, mogočne dvorane, grozljive s svojimi belimi zavesami kakor mrtvašnice; skozi oboke, s katerih so bobnele orgle kakor ob sodnem dnevu. A nekaj ni bilo prav v teh starih dvoranah gradu — prišlo mi je na misel, da so zaklete. Slišal sem ihtenje in krike, rezek in zaničljiv smeh je nenadoma odmeval po zraku in mimo nas so švignile v belo odete senčne postave. Ni bilo težko spoznati, kaj so — prav gotovo so bili gorski duhovi. Nato smo prišli na prostrano planoto, »le grand plateau« imenovano, a komaj smo imeli za seboj pol poti, ko je topovski tresk presekal oblake. Videl sem, kako je dim zaplesal po Mont Mauditu nizdol in cela gora izstrelkov se je naglo kakor plaz valila proti nam — gromska strela! 

Brž smo jo odkurili naprej. Potem pa smo zasli­šali silovit pok, kakor da bi so grom pretrgal nad našimi glavami, zemlja je zazijala pod nogami in padel sem v Had. Vse je utihnilo in pretresla me je smrtna zona. A zbudil me je samoohranitveni gon in napol zbujen sem sedel v svoji krsti pa gledal okrog sebe. V istem trenutku je tudi eden mojih spremljevalcev zlezel iz mrtvaških prtov in s cepinom sva še odprla pokrov, ki je bil privit nad tretjim tovarišem. Kako začudeni smo bili, ko smo spoznali, da nikakor nismo mrtvi! 

Sedeli smo zajeti v podzemski ječi ter čakali na sodno preiskavo, a bili smo si edini, da čepimo v celici na smrt obsojenih. Dnevna svetloba je sinila skozi tesno razpoko nad našimi glavami in poleg nas je zazijal strahoten prepad. Bil je podoben mamertinski ječi v Rimu. Utegnili smo premišljevati o marsikaki stvari. Da bi se pritoževali, bi bilo brez haska; da bi se protivili svoji usodi, bi bilo prav tako brez uspeha. Vse, kar smo mogli storiti, je bilo to, da smo upali, da bodo sodne formalnosti kolikor mogoče hitro pri kraju. Zdaj pa zdaj je kaka bela vešča pokukala skozi razpoko in z norčavim posmehom metala dol velike kupe snega ter izginila nad našimi glavami. 

»Ali ste še zmeraj vladarji zemlje, ubogi človeški mikrobi?« so se prikazni krohotale, da se je ves obok ponovno stresel. Stisnili smo zobe in nismo zinili besede. Nazadnje pa sem se zjezil in jim zakričal nazaj, da tudi one niso drugega ko mikrobi. Pogledal sem oba tovariša in vsi smo se zarežali, a naš smeh je bil precej klavrn, kajti mišice v naših sinjih obrazih so ohromele. A vseeno se je zdelo, da so vešče bile nekoliko presenečene. Zbral sem ves pogum in jim zaklical, da se zaman pretvarjajo, ko da bi bile kaj več kakor Mont Blanc; pri tem sem pokazal na zvezdo, ki je prav tedaj zasvetila na nas uboge vrage skozi odprtino, zamreženo z meglo. Komaj sem zinil, pa smo že zapazili, kako so vešče druga za drugo izginile in v svetlobi razjasnjenega večera smo videli, da so se spremenile v ogromne ledene sklade, ki jih je plaz spravil prav do roba naše globeli — čarodejna moč, nič drugega ko čarodejna moč! A ni bila čarodejna moč, ki nas je rešila ječe. Nekdo drugi nam je pomagal — tisti, ki je še višji kakor Mont Blanc,

Slovenski dom, 1. avgust 1941
Slovenski dom, 2. avgust 1941