Anapurna, končno!

GRIF 1/1995

Slovenija 8000
Slovenska himalajska zgodba se je začela leta 1960 z odpravo na Trisul. Od takrat pa do danes je bilo organiziranih okrog 150 himalajskih odprav, naš prvi osemtisočak je bil Makalu:
1975 – prvenstvena smer v južni steni Makaluja, Marjan Manfreda je vrh osvojil brez uporabe kisika iz jeklenke in je s tem postavi takratni tovrstni višinski rekord
1977 – nova smer v Hidden Peaku
1979 – prvenstvena smer po zahodnem grebenu Everesta, prva je na vrh stopila naveza Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik
1984 – južna stena Manasluja
1986 – vzpona na Gasherbrum II in Broad Peak
1987 – zimski vzpon na Daulaghiri
1988 – prvenstvena smer v severni steni Čo Oja
1989 – vzpon po normalni smeri na Lhotse in prvenstvena smer po južni steni Šiša Pangme
1990 – vzpon po Schellovi smeri na Nanga Parbat, Marija Frantar je bila prva ženska, ki je dosegla vrh
1991 – vzpon na Kančendzengo, Andrej Štremfelj in Marko Prezelj sta v okviru te odprave opravila vzpon po novi smeri na južni vrh te gore
1993 – K2
1995 – Anapurna I s prvim smučarskim spustom

Anapurna I ’95
Tone Škarja – vodja odprave, Viki Grošelj – namestnik vodje, Damijan Meško – zdravnik, Tomaž Humar, Davo Karničar, Andrej Karničar, Janko Oprešnik, Stipe Božič, Carlos Carsolio
Čas odprave: od 26. marca do 27. maja 1995
Vrh:
29. aprila – Andrej in Davo Karničar s prvim smučarskim spustom z vrha Anapurne
06. maj – Tomaž Humar, sam iz tabora IV

Anapurna je prva gora nad 8000 metri, na katero se je povzpel človek. Leta 1950 sta na vrh stopila Herzog in Lachenal in človeštvu dokazala, “da se da.” Dvajset let kasneje je britanska odprava, ki jo je vodil Chris Bonington, še enkrat dokazala, “da se da”, ko je preplezala tri kilometre visoki zid, ki se dviga iz Anapurninega svetišča na njeni južni strani. Vse ostalo je, kot imamo navado reči, zgodovina.
Za Slovence je bila Anapurna zadnji osemtisočak. Slovenske odprave so se je pred letom 1995 lotile petkrat, petkrat ni šlo. Prvič jeseni leta 1983, ko je odpravo v južno steno vodil Andrej Štremfelj. Načrtovali so prvenstveno smer, dosegli pa 6400 metrov. Sedem let kasneje je od načrtovane prvenstvene v zahodni steni odstopil Tomo Česen, še isto leto pa so se slovenski alpinisti udeležili hrvaške odprave Darka Berljaka. Slavku Svetičiču se vzpon čez zahodno steno ni posrečil, v nizozemski smeri pa so alpinisti dosegli višino 6400 metrov. Naslednje leto se je Svetičič vrnil in uspel preplezati prvenstveno smer v zahodni steni. Izstopil je na višini 7900 metrov in se potem zaradi utrujenosti in slabega vremena vrnil v dolino. Anapurna je imela potem pred Slovenci (in Slavcem) dve leti mir, jeseni 1994 pa se je njene južne stene lotila štirinajstčlanska odprava, ki jo je vodil Tone Škarja. Odprava ni bila uspešna, po britanski smeri je dosegla višino 6700 metrov. Tako je propadel tudi prvi poskus Vikija Grošlja, da bi Anapurno dodal k “spisku” osvojenih osemtisočakov. Naslednje leto sta se pod isto steno podala Slavko Svetičič in Franc Knez, ki pa se je odločil, da v steno ne gre. Svetičič je tako ostal sam, poskusil je dokončati vzpon francoske naveze, ki se je eno sezono prej končal tragično, s smrtjo Pierra Begina. Dosegel je višino 6800 metrov, potem pa ga je zajel plaz in ga odložil na robu ledeniške razpoke pod steno. Slavc se je izmazal s poškodbami vratnih vretenc.
Z boginjo izobilja, kot pravijo Anapurni, je “opravila” šele šesta slovenska odprava, o kateri lahko berete na naslednjih straneh GRIF-a.

“No, pa pejva.”

Po uri in pol pripravljanja smo nekaj pred polnočjo začeli vzpon nad četrtim višinskim taborom. Ker sva z Drejcem za pripenjanje smuči na nahrbtnik porabila nekaj več časa, je začel gaziti Carlos in je vztrajal vse do tretje ure zjutraj. Vmes mo se pogovarjali s Tonetom, ki je bil v baznem taboru. Ker ni bilo o luni niti sledu, se kljub snežno belim višinam ni dalo videti, kje je ozebnik, ki edini dopušča dostop na vrh. Iz baze so nam potrdili, da moramo prečiti skoraj vse do desnega roba gore, kar se je ob svitanju izkazalo za pravilno. Uro pred dnem sva s Carlosom opazila, da nikjer ni Drejca, ki je hotel zamenjati baterijski vložek v čelni svetilki, za kar pa nikakor ni bilo dovolj svetlobe. Ob tem je izgubil rokavico, zato sem sam vzel rezervni par, njemu pa dal svojo kombinacijo zaščitnih in volnenih rokavic. Po menjavi vodstva sem prečil še naprej v desno, po vedno trši plasti snega, dokler le-ta ni povsem izginila in je trd led postajal vse bolj strm. Nepopisno lepi razgledi so se ponujali ob nastanku novega dne. Proti Tibetu, – čez sorazmerno nizko in zato temnorjavo pokrajino Mustang, čez grebene Velike bariere, ki so s svojimi 7000 metri višine še iz baze delovali mogočno in visoko – na drugi strani pa samotni in smučarsko zelo privlačni Daulaghiri. Kmalu sem spoznal, da bo ozebnik mogoče presmučati, česar ni poizkusil storiti nesrečni Yves Morin, ki je leta 1979 v okviru francoske smučarske odprave smučal do ledenega srpa. Po desnem robu kuloarja je bilo nekaj napihanega snega, toliko da se je čevelj ugreznil in me zato dereza, ki je bila spredaj na čevelj pritrjena samo s smučarskim paščkom, ni več skrbela. Že pred tretjim višinskim taborom se mi je namreč na sicer novih Campovih derezah zlomila objemalka, ki drži sprednji del dereze k čevlju. Še kako sem bil presenečen, ko je ozebnik po 150 metrih prešel v širše snežno pobočje, ki se je vleklo in vleklo … Leva stran je bila omejena s skoraj strjenim pasom skal, nekje višje pa sta bili tudi dve skali na desni strani. Ko sem prišel v njuno višino, je bil naenkrat dobrih 15 metrov nad menoj samo še oster rob trdega zapihanega snega, greben in z njim vrh, tako želeni in sanjani vrh Anapurne. “Odpikal” sem na greben, kjer me je rahel veter z nasprotne strani opozoril na to, kako lep dan je. Tokrat so nam bogovi z vremenom res stali ob strani. Danes je gora dovolila, da smo prišli na štart, na začetek avanture. Spomnil sem se, da imam na nahrbtniku smuči, zavedel sem se najine odločitve. Sestopil sem do skal, kjer sem lahko zamenjal opremo, mimo mene pa sta pohitela do tankega rezila grebena še Carlos in Drejc. Vrneta se, objamemo se, srečni, utrujeni, premraženi. Še vedno me je kljub sončnim žarkom zelo zeblo v noge, prav tako “Korlna”, kot smo klicali veleosvajalca osemtisočakov Carlosa Carsolia. Z nama je stal na svojem desetem osemtisočaku, štirinajst dni zatem pa je osvojil še Daulaghiri. Drejc o mrazu ni tožil, kar je redno počel prav vse prejšnje dni. Na žalost smo potem v bazi ugotovili, da je takrat že prešel mejo občutljivosti, saj je imel naslednje jutro vse prste na nogah modro-črne barve.
Vsa togota ni zalegla, po dvajsetih zamahih z nogo sem se nehal truditi, da bi spravil nekaj krvi v ledene prste. Slikanje, klavrni vriski, slastni požirki vročega čaja iz termovk – to je bil naš višek veselja na samem vrhu. Počasno snemanje smuči z vrha sem doživljal kot obred. V zavidljivo strmem boku vršne opasti je strah, da bi ostal brez kateregakoli dela smučarske opreme, prerastel skoraj v grozo, tako živi so bili še občutki izpred dveh let na K2. Drejc se je menjave derez na smuči in palice loteval z enako previdnostjo, zato sem imel dovolj časa, da sem odpeljal nekaj poskusnih metrov do prve skale in gori iztrgal koščke skal zase, za “moje” Jezerjane, za vodjo odprave, za našega zdravnika. Ob počasnem ponovnem vzpenjanju sem se v mislih pomudil pri svoji najdražji, moji Carmen in otrocih, svojih starših, sestri in bratih. Vem, da bodo veseli za naju. Carlos je pripravljal svojo kamero za snemanje začetka smučanja. Ta skromni, močni Mehičan je bil takoj z navdušenjem pripravljen sodelovati in je posnel ključni kader za film o smučanju z Anapurne, ki ga bo sicer pripravil Stipe Božič.
Ogledoval sem si še smučarske vezi, ko sem zaslišal “You can go!” Nič rudarskega “srečno”, nič več pomišljanj, samo “no, pa pejva” in vse, kar je bilo, se je prelevilo v akcijsko strast. Dolg smuk poševno, vzporedno z vršno opastjo, točno v smeri Daulagirija. Prvi zavoj, drugi, za vsakim naslednjim vse niže. Kamera name vedno vpliva tako obvezujoče, da sem pozabil, kako pomembno je tudi počivati. Šele ko so utrujene noge zadele ob trd rob snega in bi skoraj izgubil ravnotežje nad globino skoraj štirih kilometrov, sem se zavedel. Resnično prava izkušnja tisti hip. Nagonsko sem odreagiral in umiril svoj položaj. Nočem pretiravati, toda dejstvo, da sem dovolj hitro ukrepal, da sem sploh še lahko kaj razmišljal, me je navdalo z optimizmom in veseljem nad življenjem. Zdaj je od ene do druge strani res majhen korak! Počakal sem na Drejca. Pazljivo, zavoj za zavojem mi je dokazoval, kako dobro je vsrkal vase jezersko smučarsko šolo. Hvala, oče, hvala tebi, trener Vinko, za vsa leta učenja.
Po ozebniku sva nizala serije petih do šestih zavojev in nato hropla ter nabirala moči za naprej. Spodnji del žleba in prvih sto metrov prečenja v desno je prekrival trd, valovit sneg, naklonine dobrih 40 stopinj. Brez dvoma, oprema je bila tokrat pripravljena brezhibno. Elanove smuči, lahke, vendar močne najnovejše Silvrettine vezi in turni čevlji iz Nordice. Previdno in zanesljivo sva prešla nevarno področje, kjer se preko grozečega srpa serakov nagiba severna stena Anapurne proti tretjemu in drugemu višinskemu taboru, in kjer bi se šele ustavil ob morebitnem padcu. Prostrano in nekoliko položnejše področje nad taborom štiri nama je ponudilo užitkarsko smučanje. Kot kavke nad Češko kočo sva jadrala v levo in desno. Trenutki večnosti, trenutki, ko nisem več zavidal velikim serom, himalajskim orlom, ki smo jih dan za dnem opazovali, ko so drseli preko silnih razdalj s polnimi krili vzgonskih vetrov. Kljub vztrajnemu izgubljanju višine naju je utrujenost vedno pogosteje silila k počivanju. Okoli desete ure dopoldne, le dobro uro in pol po tem, ko sva stala na vrhu, sva v taboru štiri snela smuči in popadala v prijazno zavetje šotorčka. Po polurnem spancu sva zgrožena ugotovila, da niti sponk na čevljih nisva popustila. Za malomarnost me nekoliko peče vest, saj je prav gotovo tudi to prispevalo k bratovim ozeblinam. Črni prsti, bolečine, strah pred amputacijo, predčasna vrnitev domov v oskrbo naših bolnišnic je v primerjavi s črno statistiko Anapurne sicer skromen davek za uspeh odprave, pa toliko večji zate, kajne, Drejc? Posledice mraza so ga prikrajšale za tisto užitka polno počasno poslavljanje od gore, ko dneve in dneve hodiš in s pogledi božaš mogočnost in nedotakljivost Himalaje, ko se poslavljaš in ne rečeš zbogom, ker veš, da se boš vrnil.
Orientacijsko zahtevno področje do tabora tri, preko velikih razpok in pod pretečimi seraki Srpa, je v nama vzbujalo strahospoštovanje. Nekje na tem mestu je za vedno končal svojo smučino Yves. Bil je mlad, bogovi so ga vzljubili in ga vzeli k sebi. Kogar pa bogovi potrebujejo, ta doseže visoko starost, pravijo.
Majhne, živo rdeče markirne zastavice na bambusovih palicah, ki smo jih ob vzponu postavili na orientacijsko zahtevnejših mestih, so nam bile kljub lepemu vremenu v veliko pomoč. Zaplate skorjastega snega, ki so ponekod grenile spust vse do višine 7500 metrov, so pod štirico povsem izginile in nenadoma sva izgorevala v neustavljivi strasti do vijuganja. Vendar samo do trenutka, ko sva pripeljala v vpadnico Srpa, skladišča stoletnega ledu, ki nam je vsak dan pripravljal veličastne srhljivke kiklopskih podorov, ki so grmeli proti ploščadi, kjer je stala naša dvojka. Tretji višinski tabor smo postavili v zavetje velike razpoke. Tu sva bila zdaj drugič deležna krajšega počitka, tik nad najbolj nevarnim in strmim delom najinega smučarskega spusta. Narava je skoraj že popolnoma zabrisala sledi za našim šotorčkom, samo vrh je štrlel iz snega. Nisva se trudila z odkopavanjem, saj je popoldanski čas vse preveč pretil z novo predstavo. Spoprijela sva se s strmino in zraven še s 600 metri fiksnih vrvi, ki sva se jih morala ogibati, saj bi se lahko usodno zapletla vanje. Slednjič sva se znašla v približno desetmetrskem lednem zidu, pod katerim je statična vrv prečila pobočje. Prenevarno bi bilo, če bi to mesto preskočila, kar sva počela na primer v Sinjem slapu, saj se ne bi mogla izogniti vrvi. Pripravila sva se na spust. Puhasti sneg, ki je pokrival del strmine pod skokom, me je zvabil v vijuganje vse do naslednjega težjega mesta. Drejc se je kljub previdnosti ujel na ledni vijak, na katerega je bila vpeta vrv. Ker ga nikakor ni bilo za mano, sem snel smuči. Treba se je bilo vrniti. Kolobarji utrujenosti so se gostili pred mojimi očmi, dvesto metrov se je raztegovalo v neskončne razsežnosti. Ustrašil sem se podobnosti dogajanja, tako nekako je obvisel Francoz. Klical sem brata, zdelo se mi je, da so odgovori vse bolj slabotni. “Prereži vrv z nožem!” Ni ga imel s seboj. “Poskusi odpeti smučko in prereži vrv z robnikom!” Prisluškujem Drejčevemu odgovoru, ki noče in noče pripluti do mene. Le kaj je zdaj? Ali je … Korak je obupno težak, pljuča hočejo počiti, v glavi buči, srce stiska strah. “Ali si prerezal?” Končno se spet oglasi, da je vse v redu, da pride kmalu za mano. Hvala bogu, šlo je zares.
V nadaljevanju sva se vrvem izognila v levo, po grapi, ki je bila utrjena od nenehnega plazenja. Ker sva imela smuči, sva bila nevarnim delom izpostavljena kratek čas. Vozila sva se preko izpostavljenih grap in žlebov ter se vedno znova umikala počivat v zavetje velikih serakov, ki sva jim pripisovala trdnost. Medtem so seveda plapolale molilne zastavice v bazi, midva pa sva bila še vedno bližje Bogu kot kdajkoli prej.
Prelomnico, ki je ločevala najtežji del stene, 40 do 60 stopinjsko strmino, od “nižinskega smučišča”, je sestavljal desetmetrski odlom. Ker sva se zaradi neomejenega prostora lahko izognila vrvem, sva ta del lepo prepeljala, saj sva imela varen iztek. Pričakoval sem nekontroliran zdrs in bil pripravljen na hitro zaviranje in ustavljanje, pa so smuči tako čudovito odreagirale, da sem kljub temu, da si ta del zasluži oceno S7, obdržal nadzor nad dogajanjem. Drejc je zasmučal nekoliko v drugo smer in se je s težavo ustavil pred kot struna napeto vrvjo, ki so jo plazovi in sneg navezali nase in se je izgubljala v beli gmoti. Ko se je situacija ugodno razpletla, sva spet “elegantno” odvijugala Vikiju in Stipetu nasproti. Stara mačka sta prihajala proti dvojki.
Ko sva zagledala človeški postavi in nato njuno navdušenje, sva se prvič rahlo zavedla dejstva, da sva
blizu uspeha. Res, stala sva na vrhu, stala sva na Anapurni za Slovenijo, a vrniti se morava do baze, do doma, zase in za vse domače, ki se nama bodo začeli pridruževati z vsakim metrom, s katerim sva izgubljala višino. Prvi stisk roke je prebudil misli, ki so bile dotlej nekako omrtvele. Mala Slovenija je v dvajsetih letih stala na vseh štirinajstih osemtisočakih, midva pa sva prva smučala z vrha, ki je bil med njimi osvojen prvi. Tudi zate, kolega Morin.

Davo Karničar

Viki Grošelj

Tri dni sem preživel v taboru IV 7400 metrov visoko na Anapurni. Veter in sneženje sta poslabšala razmere, Stipe je zbolel in poskus samostojnega vzpona proti vrhu se je po dveh urah končal. Po vrnitvi v šotor sem začutil, da se načrt vzpona nepreklicno in neustavljivo podira. Pa ne samo to. Že ves čas sem slutil, da je Anapurna ključna gora mojega načrta o zadnjih štirih osemtisočakih, ki mi še manjkajo. Prenevarna je, da bi še tretjič poskusil plezati nanjo. In ne nazadnje, zelo težko bi še kdaj zbral tako imenitno ekipo, kot je ta. Preprosto, zmanjkalo mi je motivacije. Zakaj?
Dva pomembna cilja odprave sta bila že dosežena. Štirinajsti osemtisočak za Slovenijo in sanjsko smučanje bratov Karničar v enem zamahu z vrha do baze. In še tisti čisto osebni vzrok. Doma me tokrat, prvič odkar hodim v Himalajo, čaka drobceno bitje, s katerim bi rad na novo odkrival vse skrivnosti in lepote življenja. Namesto da bi čutil obup in nejevoljo, mi je premrlo telo začela zajemati toplina sproščujočega olajšanja. Kaj je lahko lepšega, kot odnehati na odpravi, ki je bila izjemno uspešna in ki je v velikem slogu zaključila največji in najpomembnejši projekt v slovenski alpinistični zgodovini. Malo za šalo bi se po športno lahko izrazil takole: če te v tej veliki tekmi, ki je trajala dvajset let, lastni narod premaga s štirinajst proti deset, rezultat sploh ni tako slab.

Tone Škarja

Pobuda za to odpravo je pravzaprav prišla s smučarske strani: Davo in Drejc Karničar naj bi naredila prvi spust z Anapurne, Viki Grošelj naj bi splezal na svoj enajsti osemtisočak, Sloveniji pa je do kompleta 14 x 8000 manjkala le Anapurna – kljub petim prejšnjim poskusom. To je bilo dovolj motivirano jedro, da me je potegnilo “v”. V razpis smo dali še prvenstveno smer po severozahodnem grebenu ter snemanje filma. Ekipa se je praktično zbrala kar sama in potrditev je bila le še formalnost: šli smo vsi, ki smo jasno napisali, kaj hočemo početi na Anapurni. S tem smo ogreli tudi sponzorje in Planinski zvezi je bilo treba začasno dodati le manjši del financ.
Gora sama nima spodbudne zgodovine. Uspešna je bila vsaka četrta odprava, 82 alpinistom je naklonila uspeh, 52 vzela življenje. Kaj je pripravila nam?
Pot od Ljubljane do Katmanduja, delo v Katmanduju in pohod od Pokare čez Gorepani po dolini Kali Gandaki do Leteja in Deuralija so minili gladko, tam pa smo se zagledali v strma zasnežena pobočja Tulobugina, straha in trepeta nosačev. Le pol smo jih zbrali in 500 metrov vrvi smo morali pritrditi v led in skale, da smo jih spravili na pot. Od štirih dni pohoda je bil prvi strm in tesnoben zaradi negotovosti, drugi in tretji sta bila nejasna in nevarna zaradi starega in sproti padajočega novega snega, četrti pa lep in razgleden … Šele ko smo postavili bazne šotor, je spet začelo snežiti; in potem vsak dan, da so drugo polovico tovorov nosači prinesli šele dva tedna kasneje. Vmes so petkrat obrnili.
Prvi dan pohoda na goro nam je pot presekal pošasten plaz in za tisti dan je bilo dovolj. Kar obrnili smo. Potem pa nikoli več, goro smo vzeli v zakup tako, kot je, z vsakodnevnim sneženjem, podori serakov, plazovi. Vsako zavrnitev smo čim prej nadomestili, skrbno izbrali opremo, ki mora gor, tako da smo delali samo tisto in vse tisto, kar je bilo treba. Nekaj plezalne opreme, plina in hrane je zasulo, ker pa je bolezen razpolovila navezo za skalni severozahodni raz, tudi ta izpad ni bil usoden. Najhujši je bil napol steber napol ledni slap med dvojko in trojko, ki je skoraj sproti požiral vse narejeno. Vetrovi in Anapurnine arhitektonske posebnosti so krivi, da tja nanese trikrat več snega, kot ga pade z oblakov. V moštvu ni bilo slabega člana in vsi smo se zelo trudili za uspeh, tudi šerpe. Pa vendar so iz tega visokega nivoja še posebej izstopali jeklena volja in racionalnost obeh Karničarjev, skoraj popolna “himalajskost” Mehičana Carlosa in izjemna obnovljivost energije Tomaža, ki je verjetno največ delal na gori, pa so se mu priložnosti sproti razblinjale: enkrat je bil on tisti, ki je bil odveč, drugič mu je sneg “vse pobral”, tretjič pa je ostal brez plezalnega partnerja in je moral cilj kar med vzponom premakniti na normalno smer, ko že ni bilo več časa. Zares lepo vreme je bilo le dvakrat: da smo lahko videli, kako se v elegantnih zavojih v pol ure pridrsi z vrha osemtisočaka do 700 metrov nižje ležeče štirice, in da smo bili priče, kako se nekdo v večernem mraku oglasi z vrha Anapurne, ko smo ga pričakovali v bazi, in mu potem prijazna mlada luna sveti, ko pleza navzdol. Trojko je medtem Anapurna že pospravila, kot da je nikoli ni bilo, enko je podrl piš plazu, gora nas je preprosto odslovila. Štirje na vrhu, mnogo strahu in napetosti, nekaj razočaranja, dva ali trije Drejčevi členki, nekaj lepih večerov v bazi in globoka hvaležnost, da smo bili zraven, ko je tudi Anapurna postala dejstvo. “So še druge Anapurne,” je napisal Maurice Herzog, in to je čudež, ki dela alpinizem zmeraj nov in mlad. Le srce je treba imeti in odprto tretje oko.

Tomaž Humar

Na gori sem bil od prihoda v bazo že 16 dni, plazovi so mi pobrali vso opremo, soplezalec mi je zbolel in moral sem se odločiti. Razmislek pravzaprav ni bil težek, saj je v meni gorela le ena želja – vrh.
Kljub obljubi, da nemudoma sestopiva, se takrat že v lepem vremenu in globokem snegu z Ardžunom odpraviva proti vrhu. Ardžun mi sledi dobrih sto metrov, potem pa se odloči, da bo sestopil do T2. Prepričeval sem ga, naj ostane, pa ni zaleglo in ostal sem sam. Okrog poldneva začnem gaziti globok sneg, zajame me novo poslabšanje vremena. Prepustim se “višjim silam”, verjamem v prizanesljivost Anapurne in gazim naprej. Po petih urah tavanja se v megli znajdem pod vršnim kuloarjem. Pokličem bazo in jim presenečenim povem, kje sem. Prikaže se sonce, ki pa, ko priplezam iz kuloarja, že zahaja za Daulaghirijem. Okrog sedmih zvečer pod vrhom pokličem bazo. Zaradi hudega mraza hitim, kolikor le morem, in se v naglici še zaplezam v položne granitne plošče, ki so pokrite s snegom. Sledi jim kakih pedeset metrov ledu do zadnjih treh opasti na vrhu Anapurne. Srečen sem, da sem tam, predvsem pa, da mi ni treba več gor. Pa utrujenost, misel na dom, solze v očeh. Bojazen pred ozeblinami mi pospeši korak, čez kuloar dobesedno tečem, in ko mi zmanjka zraka, se vržem v sneg in to ponavljam, dokler v luninem soju in mrzlem vetru ne zagledam okvirov šotora na T4. Zavpijem, iz šotora se oglasi in z Ardžunom sva spet skupaj. Zelo sem ga bil vesel. Po skoraj paničnem sezuvanju čevljev si oddahnem. S prsti je vse v redu.
Dopoldne drugi dan sestopiva po plazovitem pobočju. Malo pred taborom tri se nad mano podre serak, in ko že mislim, da je vsega konec, se ustavi in lahko se izkopljem iz plaznega snega. Tabor doseževa popoldne.