Grif 1/1995
Marko Lukič
Najboljši vzponi
1988: Preobrazba IX+; Raz mojstranških veveric VIII + (na pogled); odprava v Pakistan.
1989: tri 8b; V Verdonu štiri 7c+ na pogled; državni prvak in zmagovalec pokala.
1990: White Wedding 5.14a (8b+), Smith rock in dve 5.13a (7c+) na pogled ter smer Nos v El Capitanu v enem dnevu na turneji v ZDA; odprava v Patagonijo, kjer sta z Mihom Praprotnikom preplezala prvenstveno smer v vzhodni steni Fortaleze VIII-, A4,1200m.
1991: Kaj ti je deklica 8b+; 8a na pogled.
1992: Avstralija; Punks in the gym 8b+ in vse ostale najtežje smeri na celini ter 8a na pogled; odprava Pakistan.
1993: Masse critique 8b+, La rage de vivre 8b+ v Franciji; Žaumak-Nervo 7c+ v Vežici (1.PP).
1994: prvenstvena smer v Cerro Torre VIII-, A4, 900m (Jeglič, Praprotnik) in tri 8b+ v slovenskih plezališčih.
1995: 17. junij – skupaj z Alenko pridelala hčerko Ano.
Čestitamo!
Slovenski prostor je tako majhen, da se med seboj poznamo skoraj vsi, ki živimo s plezanjem in alpinizmom. V tem prostoru je vsekakor nekaj posebnega Mariborčan Marko Lukič, predvsem zaradi tega, ker je okusil marsikaj in ni bil nikoli usmerjen zgolj k enemu cilju. Že kot mlad alpinist je kazal svoje plezalne sposobnosti še zlasti takrat, ko je v hribih začel prosto ponavljati smeri ter je pri tem zniževal Knezove ocene. Nato ga je pot vodila od alpinizma do športnega plezanja, od tekmovanj do težkih vzponov v krajih, ki so do človeka bolj ali manj prijazni. In danes je Marko kljub svojim petindvajsetim letom eden od najbolj izkušenih “kombinatorcev” pri nas.
V slovenskem prostoru si vsekakor nekaj posebnega, ker dosegaš vrhunske rezultate tako v alpinizmu kot v športnem plezanju. Kako ti to uspeva?
Težko. V bistvu mi je to bolj dopolnitev motivacije, ker se s tem, ko treniraš športno plezanje, dopolnjuješ v alpinizmu in je to predvsem nadgradnja. Ker sem začel plezati v hribih, tudi moja prva odprava v Ande je bila alpinistična, se danes enostavno vrnem v hribe in nekaj splezam. Lanska odprava v Patagonijo je bila povezana s tem, da sem bil poškodovan in nisem mogel računati na najtežje vzpone v športnem plezanju in se mi je zdelo, da bom tako pač najbolje izkoristil čas. Ko sem prišel domov, sem bil zdrav in tudi motivacija je bila na vrhuncu.
Čemu bi pripisal večjo vrednost, rezultatom v športnem plezanju ali podvigom v Patagoniji?
Lahko bi rekel, da so rezultati v športnem plezanju zame čisti rezultati, kot šport. Medtem ko mi rezultati v alpinizmu pomenijo nekaj več kot doživetje, neko avanturo, združeno s športom. To dvoje bi sicer zelo težko primerjal, ker je za vsako od obeh zvrsti plezanja potreben drugačen način dela, in za alpinizem potrebuješ določene izkušnje, ker je bolj kompleksna zadeva.
Svojo športno pot si začel kot metalec krogle, nato pa si se že zelo zgodaj začel ukvarjati z alpinizmom in doživel veliko lepih pa tudi grenkih trenutkov. Kakšno vrednost ima zate ta svet oprimkov, snega, mraza, padcev, … ?
Zgodba o metanju krogle se je začela tako, da sem bil jaz debel, ko sem bil star enajst let. Vsak razred na šoli ima enega debelega in v našem sem bil to jaz. Metalci krogle so debeli ljudje in sem pač mislil, da bom kroglo metal dobro, vendar sem na nekem tekmovanju vrgel kroglo tako slabo, da so morali zrolati meter samo zame, da so lahko izmerili rezultat. S tem se je vse nehalo. Na začetku plezalne kariere se niti slučajno nisem zavedal, da mi bo postala način življenja. Svoboda, ki jo čutiš skozi doživetja, vidiš nove kraje, ljudi ter ogromno spoznaš, se marsikaj naučiš: vse to je sedaj moje življenje. Življenje brez plezanja si zdaj trenutno težko predstavljam.
Prepotoval si že veliko sveta od Avstralije, Južne in Severne Amerike do Pakistana, prav tako pa si preživel pol leta v južni Franciji. Kje je bilo zate najlepše?
Moji najlepši doživetji sta odpravi v Paine, kjer sva z Mihom Praprotnikom preplezala prvenstveno smer v zahodni steni Fortaleze, in pa vzpon v smeri Punks in the gym v Avstraliji. To dvoje mi je ostalo v lepem spominu, ker sem v Patagonijo šel prvič, prej pa sem veliko slišal o tej deželi, ljudeh in sem od doma šel pripravljen na vse najhujše. Res sva morala dati vse od sebe. Avstralska zgodba pa se je začela dokaj žalostno, saj sem se pred tem poškodoval, veliko študiral in nato nisem mislil iti, vendar me je Alenka prisilila, da sva odšla. Prvi dnevi so bili glede plezanja obupni, toda nato je šlo iz dneva v dan bolje in v zadnjih štirinajstih dneh sem preplezal vse najtežje smeri v Avstraliji. Brez vsakega pričakovanja se je avstralska avantura razvila v nekaj najlepšega.
Si kdaj razmišljal, da bi vse skupaj postavil v kot?
Ja. Zasičenost se je pojavljala na trenutke, največja leta 1989, ko sem čez noč postal najboljši slovenski plezalec, za kar so me takrat proglasili. Vse skupaj se je zgodilo prehitro in nadaljnji dve leti ali tri leta sem vegetiral. In skozi to kombinacijo plezanja v hribih in ukvarjanja s športnim plezanjem sem velikokrat našel samega sebe, tudi po tistem kriznem obdobju po letu 1989.
Kako pa živi Marko danes?
Sprememba je predvsem v tem, da z Alenko v mesecu juniju pričakujeva otroka. Zadnja leta sem nekoliko zaspal glede plezanja, ker nekako ni bilo prave motivacije, tako da poskušam sedaj zastaviti bolj resno. Upam, da se bom lahko skozi pravi trening na neki način vrnil.
Torej si se letos po dolgem času resno posvetil tekmovanjem?
Zaenkrat sem zastavil zelo resno. Tudi trening sem podredil temu, čeprav moram reči, da mi osebno še vedno največ pomenijo vzponi v skali, mislim na vzpon v 8c ali 8c+. Sem pač tak človek, ki mu postane določena stvar monotona in namesto da bi takrat, ko sem bil na vrhu, samo nadaljeval s tem, sem popustil. Vendar mi danes pomeni tekmovalno plezanje neki nov izziv, kajti ostal sem nekoliko za ostalimi in ravno to me vleče naprej.
Lansko leto je bilo zate uspešno, vendar si doživel en neuspeh, ko si v smeri Shogun (8c) padel z zadnjega oprimka. Boš to smer preplezal?
Vsekakor bom šel v Shogun ponovno, tudi druge 8c so v načrtu in glede na pripravljenost, če bo vse O.K., mislim, da kakšnih blaznih problemov ne bi smelo biti. To je normalno, v športu so vzponi in padci, in ravno to, da smeri nisem preplezal, mi daje novega zagona, da sem ponovno začel trdo delati. Sicer pa tega ne jemljem kot nekaj negativnega, ampak prej pozitivno, kot neko novo spodbudo, dimenzijo.
Razmišljaš kaj o tem, da bi tudi pri nas v Sloveniji preplezal kakšno svojo težko smer?
Vsekakor imam to v načrtu, zakaj pa do sedaj tega nisem storil – bil sem preveč naokrog in enostavno ni bilo časa, da bi se posvetil enemu projektu pri nas. Sedaj pa mislim, da bom prisiljen biti več doma in predvidevam, da bom v Kotečniku našel kaj takega, lahko pa tudi v Mišji peči.
Glede na to, da si dober poznavalec svetovne in domače plezalne scene, me zanima, kaj misliš o izbijanju oprimkov Tadeja Slabeta v Mišji peči?
Kar se tega tiče, smo pri nas bolj ali manj vsi mnenja, da to ne sodi več v plezanje. Sploh pa je sporno kamnoseštvo, če se pojavi potem, ko je smer že bila preplezana. Mislim, da je Tadej naredil s tem dejanjem največ škode samemu sebi, jaz se zaradi tega ne počutim prizadetega in čas bo pokazal svoje.
Torej si za etiko?
Sem za etiko v mejah normale. Seveda se mora vsaka smer poprej počistiti in pripraviti za varno plezanje, ko pa je smer enkrat preplezana, je jasno, da ne sme nihče več s kladivom v smeri kaj početi. Smisel plezanja v skali vidim ravno v tem, da ti ponuja različne možnosti plezanja v isti smeri. Če bi sedaj nekdo rekel, da je zdaj že pokojni Gullich po vzponu v Action direct 9a odbil oprimke, bi se verjetno svetovna plezalna javnost zgrozila in ta smer ne bi bila več najtežja na svetu.
Kam se bo plezanje razvijalo v bodoče?
Vsi trendi, ki so že danes prisotni, se bodo razvijali dalje. Vsekakor bo tekmovalno plezanje ostalo, kakor tudi plezanje ekstremno težkih kratkih in dolgih smeri. Zame osebno predstavlja velik izziv preplezati smer, dolgo deset raztežajev, v kateri jih je kar nekaj ocenjenih z oceno deset.
Kaj pa alpinizem?
Glede na moje gledanje alpinizma, predvsem skalnega plezanja v hribih, je povsem jasno, da če nisi odličen plezalec v plezališčih, ne moreš biti niti dober alpinist. Če si dobro pripravljen, pomeni, da boš hitrejši in plezanje bo bolj varno. Vsega tega se marsikdo ne zaveda. Še vedno velika večina gleda na športno plezanje zelo podcenjujoče, češ saj tam ni avanture, ampak gre zgolj za kombinacije gibov, ko pa mi pridemo, pa že pokažemo, kaj je to pravo plezanje. To pa je čista laž, izmišljotina.
Je plezanje v slovenskem prostoru medijsko dovolj prisotno?
Medijske prisotnosti ni nikdar dovolj, vedno je je lahko še več. Dober primer so smučarji, ki so včasih že prav tečni s svojimi nastopi, ampak to je v bistvu način, kako danes potekajo stiki z javnostjo. Zaenkrat delamo premalo na tem, sicer pa ima pri tem športno plezanje večje možnosti kol alpinizem. Letos smo že pridobili sponzorja državnega prvenstva, podjetje Inntal iz Petrovč. Če bo hotel šport prosperirat, bo obvezno moral najti sponzorje.
Se ti zdi dejstvo, da se PZS ni vključila v olimpijski komite, sprejemljivo?
Povsem nemogoč se mi zdi odnos PZS, ki ni pristopila v olimpijski komite, kar pomeni, da s tem negira alpinizem in plezanje kot šport. Upam, da se bo tu našel kak pameten dogovor.
Kako pa ti zbiraš denar?
Kar se tega tiče, imam veliko srečo. V lanski sezoni sta me podprla dva močna sponzorja, Inntal in SKB nepremičnine. Poleg tega je še nekaj sistemskega denarja od mednarodnega razreda. Brez sponzorjev pa si ne morem predstavljati, kako bi vse to pokril. Za pristop si mora vsak zase poskrbeti svoj “book”, se pravi knjigo, v kateri imaš spravljene vse članke, kar jih je bilo objavljenih o tebi.
Kaj misliš, je revija Grif dobrodošla v tem prostoru in ali bomo znali plezalci sodelovati z uredništvom?
To je v obojestranskem interesu. Uredništva zato, da bo revija izhajala redno, nas, da bomo s tem imeli lažjo pot do sponzorjev. Če se pojavljaš v revijah, imaš na televiziji kaj pokazati, če tega nimaš, te čaka zelo težka pot do sponzorjev. Vsekakor pa je ta revija tisto, na kar smo čakali že več let.
Nam lahko zaupaš, kako se počutiš kot bodoči očka?
Z Alenko sva se za otroka odločila, ker si ga oba želiva in ker lahko z njim spoznava ogromno novega in ti pomaga k tvojemu osebnostnemu razvoju. Seveda pa to pomeni dosti novih obveznosti in to tudi na račun plezanja.
Najbrž v naslednjih nekaj letih ne bo več toliko odprav?
Vsekakor jih ne bo toliko, kot do sedaj. Zavedam se svoje bodoče vloge in jo jemljem zelo resno.
Veliko družinske sreče ti želim pa prav tako športnih rezultatov ter upam, da bova prav kmalu lahko govorila o čem izvrstnem.
Jaz tudi, hvala lepa.
Matej Mejovšek
