Grif 1/1995
Vanja Furlan
Vanja Furlan
Rojen 15. maja 1966 v Novem mestu.
1987 – Prvi vzponi.
1990 – Gringo, prvenstvena smer v Monte Rosi.
1991 – Prvenstvena smer v Nesthornu.
1992, 1993 – Sodeloval na odpravah v severozahodno steno Ama Dablama in vzhodno steno Džanuja. 1994 – Sodeloval na odpravi v Sikkim in se povzpel na Siniolču, organiziral mini odpravo na Langšiša Ri (6427m) in v severovzhodni steni preplezal prvenstveno smer.
Vanja Furlan je alpinist, ki je bil v letu 1994 na treh odpravah v tujini, domov pa se je vrnil živ, zdrav in vedno z doseženim zastavljenim ciljem. Pozimi je v novozelandskih Alpah preplezal nekaj zahtevnih smeri, ki so mu, kot sam pravi, služile za trening za pomladansko odpravo v Sikkim, se tam povzpel na vrh 6800 metrov visokega Siniolčuja in jeseni v Langtangu preplezal še prvenstveno smer v zahodni steni šesttisočaka Langšiša Ri. Dober obliž na “rane” s prejšnjih štirih himalajskih odprav, ki so se končale brez vrha, in uspeh, ki mu je prinesel naziv najboljšega alpinista Slovenije v letu 1994. Tisti, ki Vanja dobro poznamo, smo bili zelo presenečeni, ko smo ga osem mesecev po njegovi zadnji odpravi še vedno srečevali v Sloveniji. Toda, ne več dolgo, v glavi ima že nov cilj.
Tvoj naslednji plezalski cilj se nahaja v Kanadi. Mt. Robson. Kako to, da si se odločil za Kanado?
Mogoče zaradi tega, da še kaj drugega poskusim, da še kaj drugega vidim, da ne hodim vedno v iste kraje. Poleg tega pa sem bil v lanskem letu na dveh odpravah v Himalaji in to te fizično in psihično precej zdela. Zato bi zdaj rad poskusil s plezarijo, ki organizacijsko ni tako zahtevna, rad bi šel na odpravo, kjer ti ni treba biti ves čas v hribih, stran od civilizacije. Odprave v Himalajo, sploh žepne odprave, so tako zahtevne tudi zaradi tega, ker moraš vso organizacijo speljati sam. To ti vzame toliko časa in energije, da sta dve na leto maksimum, pa še to komaj. Dobro, če greš na zvezne odprave, je lažje, če si pa sam organizator, ti pa na koncu za druge stvari ne ostane nič časa.
Mt. Robson torej?
Ja, Mt. Robson, Emperor face, severozahodna stena. Dve smeri sta za zdaj tam notri. Vsaka je bila splezana samo po enkrat, nikoli ponovljena. Obe sta zelo težki, predvsem pa je Robson znan po slabih razmerah. Slabo vreme, stena je 1600 metrov visoka, slaba skala, kombinacija … Obe smeri sta bili splezani s štirimi bivaki.
Prej si dejal, da se v Kanado odpravljaš prav zaradi tega, ker ti je Himalaja pobrala preveč energije. Si nisi mogel najti bolj prijaznega hriba?
Mt. Robson ni moj edini cilj. Najprej bom za ogrevanje plezal lažje stvari. Ampak Mt. Robson je tista želja, mogoče celo bolj sanje kot želja. Če bi mi slučajno uspelo. Ljudje čakajo pod Mt. Robsonom dva
meseca, pa sploh ne pridejo na vrh po nobeni smeri. So leta, sezone, ko sploh nihče ne stopi na vrh. Mt. Robson je toliko višji od ostalih okoliških gora, da ustvarja čisto svoje vreme.
Alpinist si postal s plezanjem v Himalaji. Kako bi ocenil svojih pet odprav v tisti konec sveta.
Takrat, ko sva šla z Bojanom pod Ama Dablam, sem bil še pripravnik in sem slučajno uletel na odpravo. Stena je bila za najine takratne sposobnosti pretežka, ampak izkušnje so bile pa super. Odprava je bila neuspešna, sam sem bil pa kljub temu zelo zadovoljen, da sem sploh šel. Naslednjič, v Džanuju, sva bila bistveno bolj pripravljena in sposobna tisto steno preplezati, pa nama je to preprečilo vreme. Takrat sva imela res smolo. Tretjič, ko sva bila spet v Džanuju, naju je v bistvu spet zafrknilo vreme, en dan sva morala čakati na višini 7000 metrov, ker je celo noč in cel dan snežilo. Naslednji dan naju je pobiralo, Bojana bolj kot mene, plina nama je začelo zmanjkovati in če bi šla na vrh, bi ogromno tvegala. Ampak sam sem bil pripravljen tvegati tudi to, Bojan pa ne in tako sva šla nazaj. To je bila moja tretja neuspešna odprava in potem je sledila še četrta, Anapurna, tudi neuspešna.
Te po teh štirih ničlah v Himalaji ni minila volja do plezanja v tistih gorah?
Ne. Zato ker, ko sva bila drugič v Jannuju, sem videl, da sva bila sposobna preplezati tisto steno, pač nisva imela sreče in bil sem prepričan, da moram samo malo vztrajati, pa mi bo prej ali slej uspelo. Je bila pa to, jasno, huda preizkušnja. Štiri ničle bi marsikoga potrle.
Ti je bilo kdaj žal, da si si za začetek svoje himalajske kariere izbral tako težke cilje?
Ja, mi je bilo. Ampak na začetku tako ali tako nisem sam izbiral himalajskih ciljev. Po eni strani moram biti Bojanu hvaležen za to, da me je sploh peljal v Himalajo, po drugi strani pa mislim, da si je takrat dejansko izbiral pretežke cilje. Ko sem vse to razmislil in analiziral, sem se odločil za Langšiša Ri. Ne moreš kar preskakovati enih stopnic pa načrtovati vrhunskih vzponov v Himalaji, če nisi tam še nikoli nič napravil. Treba je začeti počasi, ni druge variante. Ko sem to razmislil, je izbor padel na Langšiša Ri. Nižji vrh s pošteno nepreplezano in ne predrago steno.
Zakaj si se odločil za solo vzpon?
Ne vem. Pred tem nisem veliko soliral, do Nove Zelandije sem soliral samo enkrat, vzhodno steno Liskama. In je bilo super. Tako dobro sem se počutil, da sem hotel še. Zdelo se mi je, da je to res tisto ta pravo, kar ti da še več kot običajni vzponi. Občutek, da si sam tam, pristen kontakt z okoljem. Če si v steni s soplezalcem, gre večji del ali pa vsaj neki del pozornosti temu človeku in nisi tako zelo pozoren na tisto, kar se dogaja okoli tebe. Če si sam, si odprt navzven, na vse vplive, na vse namige iz okolja. Prej kakšno stvar zaslutiš, “zaštekaš“, na splošno bolje vidiš stvari.
Po drugi strani si pa sodeloval tudi na veliki klasični odpravi v južno steno Anapurne. Kakšni so tvoji spomini s te odprave?
Zelo ponesrečena odprava, v bistvu. Odnosi med ljudmi znotraj odprave niso bili najboljši, pa cel kup drugih stvari ji je bilo nenaklonjenih. Od vremena do vseh malenkosti, ki so vso stvar napravile še hujšo. Razmere so bile slabe, snežilo je, … vse je šlo narobe. Časa je bilo premalo, slabo je bilo preštudirano, slabo je bilo tudi organizirano. Tista stena je tako težka, da bi potrebovali dosti več ljudi in na voljo bi morali imeti več časa, kot smo ga imeli mi. Odprava je bila tako obsojena na neuspeh. No, na koncu smo se še skregali in se je končala kot polomija.
Zakaj ste se pa skregali?
Zaradi celega kupa majhnih stvari. No, recimo, mi smo še kar plezali angleško smer in nismo vedeli, da sta medtem Škarja in Grošelj že spremenila načrt in sklenila, da se poskusi nekje drugje. Ko smo šli mi na hrib, Grošelj se je pa vračal v dolino, je iz stene odnesel vso svojo opremo. Mi tega nismo vedeli in smo na hrib še kar naprej nosili, rinili, kot da angleška smer še naprej ostaja naš glavni cilj. In se nam ni zdelo prav. Ti rineš, garaš, medtem si pa oni že izmislijo nekaj tretjega. Potem, fantje, ki so bili prvič na taki odpravi, so mislili, da se o vseh stvareh odloča bolj demokratično, da bo Škarja dejal: “Kaj pa vi mislite o tem, a bi to, a bi ono, a bi tretje?”, on je pa kar: “Ti pa ti pa ti to pa to.” Škarja je bil takrat res čuden. Ne prej na Kanču ni bil tak, ne kasneje na Siniolčuju.
Prav Siniolču je bil tvoja prva uspešna himalajska odprava.
Zelo pomembna za uspeh v lanskem letu je bila moja odprava na Novo Zelandijo, kjer mi je uspelo preplezati eno zelo težko smer in še nekaj lažjih, tako da sem bi res dobro pripravljen. Že prej sem se odločil, da celo leto ne bom nič študiral, da bom samo plezal, in mi je prišla odprava na Siniolču kot naročena. “Super,” sem si dejal, “zdaj sem v formi, grem za ta mesec in pol na Siniolču, pridobim višino, potem pa poleti samo še vzdržujem formo za jesensko odpravo na Langšiša Ri. In je bilo super, izredno dobro smo se razumeli med seboj, nikoli se nismo skregali in drug drugemu smo pomagali. Ko smo prišli v bazo, je bila okoli nas megla in je tam vztrajala še naslednja dva ali tri dni. Potem se je tretji večer megla dvignila in smo ga zagledali. Bilo je noro, taka velika špica.
Zakaj pa niste poskusili s prvenstveno smerjo?
Z Urošem sva iskala kakšno varianto za prvenstveno smer v severni steni in ko sva si jo izbrala, se je tam sprožil tak plaz, da sva nanjo pozabila. Izkazalo se je, da Siniolču sploh ni tako lahek vrh, kot smo domnevali doma. Na koncu platoja, ki je peljal na normalno smer na vrh, je bil tak pas serakov, da smo komaj prišli čez. Do tja smo potegnili prvenstveno smer. Od dvojke na sedlu pa do vrha je bilo sicer res samo šeststo višinskih metrov razlike, toda treba se je bilo povzpeti na predvrh, pa nato spustiti za sto metrov … Z Urošem sva startala z dvojke ob enajstih zvečer, pa sva bila na vrhu ob pol šestih popoldan. Po osemnajstih urah vzpona, varovala sva pa v 26 raztežajih.
In potem je prišel tvoj največji uspeh do zdaj. Kako je prišlo do zgodbe o Langšiša Ri?
Sama ideja je bila zelo hecna. Nekdo mi je pokazal koledar Planinske zveze, mislim, da je bil iz leta ’90, Svetloba višin, in tam sem zagledal to steno. “Uaau,” sem si rekel, “to pa res dobro zgleda.” Bil sem prepričan, da gre za kak andski vrh. Potem sem prebral, da gre za Langšiša Ri v Langtangu, začel sem vrtati, pisal Hawleyevi, dobil informacije, za katero steno gre, da še ni preplezana … Vodila me je ideja -izbrati si cilj, ki mu bom kos, nekaj, kjer je verjetnost uspeha večja. Želel sem si te stene kot neke vrste preizkušnjo. Da vidim, ali sem sposoben opraviti vse sam, organizirati in potem splezati. Rekel sem si, da bom vse izpeljal tako, da bo perfektno, brez napak. In če ne štejem tega, da so nama z Matjažem (zdravnikom op.p.) izgubili prtljago oziroma da sva v Katmanduju en teden čakala nanjo, mi je to uspelo. Stena je bila taka, kot sem pričakoval, čeprav sem po tistih fotografijah, ki sem jih imel, sklepal, da mogoče malo varajo. Da sicer izgleda strmo kot prasica, da pa v resnici ni tako hudo. Tam se je pa izkazalo, da je res zelo strma. Zdaj sem seveda vesel, da ni bila bolj položna. Dobro je bilo pa tudi to, da so bile razmere zelo dobre in je bila ne glede na strmino lahko preplezljiva.
Kaže, da si se specializiral za plezanje lednih smeri. Si se za to odločil namerno ali je prišlo do tega kar samo od sebe?
Ne, ne vem, mogoče zato, ker v skali nisem tako dober, pa tudi zaradi tega, ker me najbolj vleče v Himalajo, v velike stene, ki so večinoma ledne. Dobro, če si specialist za skalo, lahko tam najdeš tudi popolnoma skalne stene, toda te me ne veselijo tako zelo. V ledu se zelo dobro počutim, ni mi težko solirati navpičnega ledu. Ni pa do te moje usmerjenosti v ledno plezanje prišlo namerno, tako je pač naneslo z mojimi vzponi.
Zelo dejaven si v Komisiji za alpinizem. Kakšna se ti zdi organiziranost slovenskega alpinizma? Zadovoljiva?
Ne, nikakor ne. Že nekaj časa poskušamo najti povezavo med Komisijo za alpinizem in med Komisijo za odprave v tuja gorstva, pa ne gre in to iz več razlogov. Po eni strani Škarja ni nič kaj dosti pripravljen poslušati, na drugi strani so pa oni, ki ga poskušajo v kaj prepričati, preveč agresivni, pa premladi, pa prezaletavi in preveč nestrpni. Nekako niso na istih frekvencah. Potem je tu še predsednik Planinske zveze, ki mu je za te stvari bolj malo mar in zato smo v slepi ulici.
Politika Toneta Škarje, tako vsaj sam zatrjuje, je plezati čim težje smeri v čim višjih stenah. Kaj je narobe s tem?
Nič. Zaradi tega ga sploh ne kritiziram, zdi se mi samo, da ni pripravljen pristati na dialog, da noče poslušati in hoče delati po svoje. Drugače pa je edini, ki ima vizijo razvoja slovenskega alpinizma, ki res dela, ki nima osebnih interesov in ve, kaj hoče. Ne zna pa delati z ljudmi in ti mu to zamerijo in so ga začeli zapuščati. To je njegov problem, z njegovimi idejami ni nič narobe.
Slovenski alpinizem v Himalaji in nasploh je imel v preteklih letih enakomeren razvoj. Bil je Makalu, pa potem Everest, Lhotse in Kančendzenga, če poenostavim, potem pa zastoj, vsaj kar se velikih himalajskih sten tiče. Za velike odprave in velike cilje kot da ni več zanimanja. Zakaj?
Preveč smo postali individualisti, vsak hoče v Himalajo zase, na žepno odpravo, da bo sam svoj gospod, preveč je nasprotij, preveč je osebnih zamer. Ta je skregan z enim, oni s tretjim, vsi smo kar nekam skregani med seboj. Večina dobrih Škarje ne more, zamerijo mu vse sorte in ne pridemo skupaj. Ne bo se več zgodilo, da bi šli najboljši slovenski alpinisti skupaj v Himalajo. In potem je pač tako, vsak išče svoje cilje, za kaj velikega pa enostavno nismo več sposobni. Pa tudi trendi so zdaj v alpinizmu drugačni, klasične odprave niso več moderne.
Tadej Golob
