VSEBINA
3 Wilderkaiserski papež
6 Intervju s Petrom Podgornikom (II. del)
11 Na koncu popotovanja
14 Organiziranje novih oblik izobraževanja v KA
16 Kako težke so v resnici Slabetove smeri?
19 Rušica – ekstrem
24 Zmrzline in njihova oskrba na terenu
27 Tehnika zaviranja s cepinom
30 Varovanje v plezalnih vrtcih
46 Kronika smrtnih nesreč v gorah (1967 – 1969)
SREČNO, ZDRAVO IN USPEŠNO LETO 1995
Po nekaj več kot enoletnem vodenju »osrednje« slovenske alpinistične organizacije, bi rad kot popotnico novemu letu zapisal nekaj ugotovitev. Ne zato, da bi buril duhove praznično razgretim glavam, temveč zato, da v prihodnje ne bom verjel, česar več ni ali morda česar sploh nikoli ni bilo.
Od želja po organizaciji, ki bi v svojih vrstah združevala alpiniste, alpinistične smučarje in športne plezalce je bila v preteklem letu ustanovljena Komisija za športno plezanje, medtem ko Komisija za odprave v tuja gorstva še naprej osvaja neosvojeno.
Ob združevanju Športne zveze Slovenije in Olimpijskega komiteja v enotno krovno organizacijo slovenskega športa, smo imeli priložnost ne samo spoznati morebitno marginalnost slovenske planinske organizacije znotraj Olimpijskega komiteja Slovenije – zveze športnih zvez, temveč predvsem marginalnost Komisije za alpinizem znotraj Planinske zveze Slovenije.
Navkljub prenekaterim dogovorom o medsebojnem sodelovanju obeh komisij, ki se v okviru Planinske zveze bolj ali manj uspešno ukvarjata z alpinizmom, je očitno, da je ena sposobna zbrati denar za podporo medijsko odmevnim akcijam, druga pa životari s sredstvi države in se ukvarja z ostalimi za alpinizem očitno nepomembnimi zadevami, kot so vzgoja in izobraževanje, kategorizacija, informiranje, ocenjevanje in vrednotenje dosežkov …
Med sestavljanjem programa Komisije za alpinizem za leto 1995 so v roke nekaterih slovenskih politikov in podjetnikov prišle prošnje po sponzoriranju slovenskega alpinističnega nacionalnega programa, katerega protagonist je načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva, podpisnik pa predsednik Planinske zveze Slovenije. Slovenski alpinistični program za leto 1995 je bil znan še preden je na razpis Komisije za alpinizem prispela prva prijava za akcije v letu 1995.
Verjetno slovenski alpinisti potrebujejo neko organizacijo, vendar se mi v sedanjem trenutku zdi, da je kakršnakoli Komisija za alpinizem bolj potrebna Planinski zvezi Slovenije in Komisiji za odprave v tuja gorstva, kot pa samim alpinistom. Večini izmed njih na srečo zadošča neokrnjena gorska narava in samota prepadnih sten slovenskih gora.
Tisti boljši pa bodo morali s svojimi dosežki dokazati, ali so sposobni slovenski alpinizem ponovno uveljaviti v svetovnem vrhu in na njem ostati dlje časa, ali pa bomo morali še nekaj časa živeti od spominov na pretekle, velike dosežke slovenskega alpinizma. Z vzponi v minuli sezoni smo bogati zakladnici alpinističnih veščin dodali še obvladovanje ribiških in krovskih spretnosti, kar bo nedvomno dvignilo omajan ugled slovenskega alpinizma v mednarodnem merilu.
Zagotovo imajo slovenski alpinisti načelnika, kakršnega so si sami izbrali, vendar pa na slovenski alpinizem v veliki meri vpliva načelnik, katerega niso oni nikoli izbrali.
Matjaž Wiegele, Kamnik
Naslovna stran: Himalaja – foto: Vanja Furlan
Interno glasilo slovenskih alpinistov in športnih plezalcev.
Izdaja Komisija za alpinizem pri PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana.
To številko so uredili člani uredništva AR: Bine Mač (glavni in odgovorni urednik), France Malešič, Nada Mlač in Mojmir Štangelj (DTP), Milenko Arnejšek, Breda Činč – Juhant, Dare Juhant, Aleš Lipnik in Miro Štebe (člani);
in drugi sodelavci: Filip Bence, Tone Golnar, Urban Golob, Vili Guček, Miha Kajzelj, Urša Komac, Marjan Kovač, Urška Krevs, Matej Mejovšek, Štefan Mlinarič, Miha Peternel, Peter Podgornik, Bojan Pograjc, Sašo Prosenjak, Bogdan Rojs, Iztok Tomazin in Matjaž Wigele.
Tiskarna: mi Graf Grafične storitve Parmova 33 Ljubljana
