Planinski vestnik 2007/05
Gozdovi in stene
Pol stoletja AO Kozjak Maribor
V uvodniku društvenega zbornika Gozdovi in stene je leta 2004 naš takratni predsednik David Podgorelec zapisal zelo lepo misel: »V petdesetih letih se v življenju slehernega človeka nabere toliko neponovljivih in nepozabnih dogodkov, toliko dragocenih spominov in veličastnih zgodb, da bi moral vsakdo napisati precej bogato knjigo svojih najbolj edinstvenih doživetij.« Letošnjega maja praznuje petdeset let življenja naš alpinistični odsek. Koliko neponovljivih in nepozabnih dogodkov, spominov in zgodb se je nabralo šele njemu?
Iz malega raste veliko
šestdesetih let
Foto: Inko Bajde
Naše društvo, takrat z imenom PD Obrtnik, je nastalo leta 1954. Kasneje se je ime večkrat spremenilo, danes pa se imenuje Akademsko planinsko društvo Kozjak Maribor. Leta 1957 je bil na pobudo mariborskih alpinistov v društvu ustanovljen alpinistični odsek. Kasneje je planinska dejavnost društva nekoliko zamrla in pravzaprav je vse do danes prav alpinistični odsek gonilna sila in jedro celotnega društva. V teh petdesetih letih si je mesto načelnika alpinističnega odseka izmenjalo kar dvajset članov, ki so bili pripravljeni vložiti svoje vizije in čas za razvoj mariborskega alpinizma in plezanja. Prijetna posebnost in dolgoletna stalnica odseka so četrtkovi sestanki v društvenih prostorih. Po več selitvah jih imamo zadnje desetletje v kompleksu stare vojašnice, danes novodobnega kulturnega središča Pekarna. Sestanke sestavljajo poročila z zadnje ture, najava prihodnjih tur ter obvezno druženje ob lastnem šanku, mnogokrat popestreno s fotografijami in filmi. Da ne omenjam prijetnih praznovanj rojstnih dni, praznikov in obletnic v društvenih prostorih, ko glasbe, plesa, hrane in pijače ni treba prinesti s seboj, zgolj dobro voljo.
Kljub temu da smo v Mariboru precej oddaljeni od sten in visokih gora, smo ponosni na to, da se prav pri nas geografsko Alpe začnejo ali končajo, kakor pač vzameš. In da Drava, ki izvira prav pod slavnimi Tremi Cinami, teče skozi naše mesto ter s seboj prinaša gorniškega duha, ki je naseljen v številnih posameznikih, ki izhajamo izpod »krtine«, kot je naše Pohorje nekoč poimenoval Jaka Čop. S številnimi vrhunskimi, rekreativnimi ali zgolj uživaškimi obiski gora in sten zgolj dokazujemo, da oddaljenost od gora ni nujno omejitev, da je pomembnejša volja, da se v gore in stene sploh napotiš.
Sama soustvarjam del zgodovine našega društva šele zadnjih štirinajst let, in ko samo pomislim, koliko ljudi se je ustavilo tu za krajši ali daljši čas, me kar spreleti. Še sedaj imam v sebi spomin na nekdanje društvene prostore, ki so bili v kleti sedanjega rektorata Univerze v Mariboru. Eden izmed vhodov je bil kar skozi okno, kjer si se moral ritensko po stopnicah spustiti pred že zbrano občinstvo. Kaj kmalu sem ugotovila, da zamujanje in krila niso primerna za sestanke, kjer smo mladi nadebudneži zgolj tiho sedeli v ozadju in goltali poročila tur starejših alpinistov. Ja, kako lepa so začetna leta, ko so vsi na odseku zate »carji«, ko ti petice burkajo domišljijo in noč pred turo komaj zatisneš oko.
Če je bilo v prvem letu življenja odseka v vpisno knjigo zabeleženih 19 alpinističnih vzponov, ki jih je opravilo devet članov, so danes te številke neprimerljivo večje. Okoli 50 registriranih alpinistov, ki se jim pridružuje približno enako število malce manj dejavnih, opravi letno preko 1200 alpinističnih vzponov. Že ta statistika zgovorno priča, da je naš odsek skozi desetletja »lepo rasel« in krepil svojo dejavnost. To je vidno tudi na področju odpravarstva, ki ga mnogi štejejo za vrhunec alpinistične dejavnosti.
Manjka le še Antarktika
Centralni Kavkaz (skupino Bezengi)
leta 1976 Foto: Inko Bajde
Začetki segajo v šestdeseta leta minulega stoletja, ko je bil obisk tujih gorstev še velik organizacijski zalogaj in je obisk Dolomitov ali drugih predelov Alp predstavljal kar pravo odpravo. Naši člani so takrat organizirali ali bili del prvih odprav v Dolomite (1962), francoske Alpe (1963) in Kavkaz (1964). V šestdesetih sta bila morda najvidnejša in najkvalitetnejša predstavnika odseka Vanč Potrč in Danilo Škerbinek. Vanč je leta 1960 z Dušanom Kukovcem potegnil prvo smer v Križevniku, Ruško, leta 1962 preplezal Čopov steber in bil leta 1964 uspešen v Kavkazu s prvenstveno v Križu Užbe. Zaradi izgube društvenih prostorov je bila druga polovica šestdesetih za odsek težka preizkušnja, aktivnost pa nekoliko skromnejša. Morda najodmevnejši kozjaški vzpon tega obdobja je drugi slovenski vzpon v razvpiti severni steni Eigerja, ki so ga leta 1969 opravili kozjačana Franci Gselman in Beno Reis ter Ivek Šturm in Milan Meden. V sedemdesetih so sledile številne manjše ali večje akcije. Najimenitnejša je bila zagotovo »prva mariborska alpinistična odprava v zunajevropska gorstva«, v Kavkaz leta 1976, nič manj prijetne in družabne so bile društvene odpravice v Durmitor leta 1972 in Prokletije leta 1978, naši člani pa so leta 1977 obiskali tudi kenijske gore. Od osemdesetih let naprej je bilo vedno več večjih ali manjših odprav. Že zaradi lokacije je bila izredno avanturistična kozjaška odprava na Grenlandijo leta 1980. V samostojnih ali mešanih odpravah pa smo bili kozjačani v tem desetletju še v Peruju (1980, 1987), Čilu (1982), Nepalu (1983) in Pakistanu (1989). V zadnjih dveh desetletjih beležimo pravo eksplozijo odprav, med naštetimi verjetno sploh ni vseh: Peru ’01, Čile ’91, ’02, ’05, Nepal ’90, ’94, ’99, ’00, ’02, Alžirija ’91, ZDA ’93, ’96, ’97, ’99, ’02, Bolivija ’93, ’94, ’98, ’01, ’03, Argentina ’94, ’98, ’05, ’06, Ekvador ’96, Madagaskar ’98, Mehika ’99, ’02, Aljaska ’01, Indija ’01, Kitajska ’03, ’06, Pakistan ’90, ’06. Člani našega društva so tako obredli že vse celine, le na Antarktiki še ni stala noga kozjačana. Vse do lanskega leta pa smo morali čakati tudi na »naš« prvi osemtisočak; na Čo Oju sta se povzpela Damjan Karničnik in Dušan Rauter. V zadnjem desetletju se društvo ponaša tudi s kar nekaj vrhunskimi alpinisti, ki s svojimi vzponi dosegajo mednarodni ugled. To so Marko Lukić, Tanja in Andrej Grmovšek ter Boris Lorenčič, letošnji dobitnik laskavega Zlatega cepina.
Za konec – želja
Ponašamo se tudi z več kot stotimi alpinisti, ki so izšli iz vrst vsakoletne alpinistične šole, ki je pravzaprav osrednja akcija odseka. Prav tečajniki na alpinistični šoli pomlajujejo naše vrste, vnašajo v društveno življenje nov utrip in nove ideje. A kljub temu se odsek stara, saj večina tečajnikov pride zgolj za leto ali dve preverit, ali jim ta dejavnost lahko malce popestri življenje. Alpinistični inštruktorji in alpinisti zgolj skušamo ujeti ritem vse hitrejšega načina življenja in spreminjajočih se družbenih navad. V zadnjem desetletju je alpinistični odsek ustanovil športnoplezalno sekcijo, ki je v preteklem letu postala športnoplezalni odsek, ter ponovno obudil tudi mladinski odsek. Le želim si lahko, da visoki jubilej našega alpinističnega odseka ne bi predstavljal vrha gore, na katerem bi se zaključila naša, kozjaška smer, temveč da bi ta vzpon proti vrhu še kar trajal in k sebi pritegnil številne nove iskreče se oči mladih, ki bi želeli alpinizem, gore in stene doživljati s takim navdušenjem in zanosom, kot ga mi.
Tanja Grmovšek
Več informacij o društvu najdete na spletnih straneh www.kozjak.org.
