Pogovor z Janezom Dovžanom

Planinski vestnik 2007/05

»Hvalnica norosti ali alpinizem je moje življenje!«

Vendar se zgodba ni začela z alpinistično, ampak s smučarsko abecedo, učilnica zanjo pa ni bila kakšna društvena šola, temveč domače vaje pod skrbnim očetovim vodstvom. Z Dovjega, kjer je odraščal, sta z očetom začela spoznavati zapleteni, vendar tako čudoviti svet narave. Boljšega učitelja, kot je bil oče, kmet in lovec, bi težko našel. Tudi na smuči je po očetovi zaslugi stopil, takoj ko je shodil. Cilj takrat še ni bil do potankosti izklesan in vnaprej določen, zato pa je bila začrtana pot in s te ni nikdar sestopil. Tudi zdaj, zrel in izkušen šestdesetletnik, ne namerava storiti tega. Vse, kar je doživel, ga je namreč zaznamovalo tako neizbrisno, mu vtisnilo tak pečat, da njegov curriculum vitae lahko razumemo kot »hvalnico norosti« v najžlahtnejšem pomenu besede (Hvalnica norosti je naslov njegovega predavanja, ki ga je pripravil za mednarodni festival gorniškega filma v Cankarjevem domu, op. p.). Seveda govorimo o vrhunskem alpinistu zlate generacije šestdesetih in sedemdesetih let, o Janezu Dovžanu.

Ko pomislim, da ti je, odkar se zavedaš, vsako jutro Triglav kar skozi okno voščil dober dan, mi postane jasno, kako se za kaj drugega kot za ubrano življenje z naravo enostavno nisi mogel odločiti. Smučanje in gorništvo sta ti bila položena tako rekoč že v zibelko. Mati, oče, teta … vsi zaverovani v ta čarobni svet med Julijci in Karavankami. Spomini na zgodnja leta so prav gotovo zapisani globoko v dušo in srce?
Brez njih ne bi bilo nič, ne bi me bilo takšnega, kakršen sem zrasel. Rasti pa sem res začel z naravo, s tistim pravim, najžlahtnejšim dotikom, ko sem ubiral stopinje za očetom, kadar se je, kmečki gospodar, razgledoval po posestvu, ali pa takrat, ko se je, ves lovec, loteval skrivnih steza in stečin divjadi tukaj nad našo domačijo. Vendar nisva ostajala zapečkarja in sva stopila še kam dlje in višje. Kadar sva oprezala za gamsi visoko v skalah, me je vedno navduševala njihova silovita energija nespornega obvladovanja vsega navpičnega. Človeku, posebej mlademu, zagnanemu, se zahoče stopiti v njihov bivanjski ris, jim biti vsaj malo podoben. V meni je vse kar kipelo, spodbude pa je bilo dovolj povsod naokrog, posebej v sami družini. Moja mama, ko je bila še Rabičeva Johanca, je plezala celo s Čopovim Jožem, teta Minca Rabič je svoje življenje zapisala smučarskemu teku, saj je bila tudi državna prvakinja, in smučanju nasploh, obe pa sta zrasli iz družine znamenitih mojstranških gorskih vodnikov Rabičev. Gregorja, mojega pradeda, tistega Grogarja, ki je kot prvi splezal na Škrlatico tam, kjer danes nanjo pelje zavarovana pot, in deda Janeza, enega prvih gorskih reševalcev v triglavskih gorah. Kako naj mlad fant iz takšnega okolja krene kam drugam kot na sneg in v gore?
In si krenil na sneg, vendar so te smuči zanesle visoko v gore in ne, kot marsikoga od tvojih vrstnikov, na tekmovalne strmine.
Kako me je prevzelo turno smučanje, lahko ponazorim z zelo zanimivim podatkom. Pozimi je bilo veliko veselja na bližnjih zasneženih bregovih in na karavanških prostranstvih, poleti pa so bile moje smuči parkirane kar na Kredarici, kajti takrat je bil Triglavski ledenik tudi v vročih mesecih še spodobno smučišče, čemur današnji mladi rod, glede na tamkajšnje žalostne razmere, komaj še verjame. Eden od vrhuncev tega mojega triglavskega smučarskega obdobja je bil prvi smučarski spust z vrha Triglava po Müllerjevem kaminu naravnost na ledenik leta 1974, kot zelo visokorasla nadgradnja tej triglavski smučariji pa je bilo še istega leta tudi smučanje s tretjega višinskega tabora (6500 m) na himalajskem Kangbačnu.
V tvojem domačem kraju, na Dovjem in v Mojstrani, ni bilo doma le smučanje, ampak predvsem gorništvo in alpinizem z bogato zgodovino, od Aljaža do znamenitih gorskih vodnikov, gorskih reševalcev in vrhunskih alpinistov, ki so svoj vrh dosegli v skupinici mojstranških veveric, izjemnem alpinističnem kolektivu s preloma šestdesetih v sedemdeseta leta preteklega stoletja. So bili oni vzrok tvoje bliskovite alpinistične rasti?
Biti z njimi je pomenilo biti v osrčju našega takratnega alpinističnega dogajanja, vendar me je moja alpinistična usoda kot študenta v Ljubljani najprej pripeljala med »akademike«, člane Akademskega alpinističnega odseka, in z njimi na šmarnogorski Turnc, od koder sem poleg alpinističnih znanj in spoznanj odnesel tudi spomin na zelo neposredno srečanje s tamkajšnjim živalstvom. Pičil me je gad.
Tvoj pravi »alpinistični rojstni kraj« je bila vendarle domača Mojstrana s svojim močnim in uglednim alpinističnim odsekom.
Imeti prijatelje in hkrati vzornike, ki plezajo takšne nove smeri, kot so Direktna v Stenarjevem Trikotu pa Ancljev steber v severni steni Stenarja ali sanjski Raz mojstranških veveric v triglavski Sfingi, ki suvereno posegajo po najzahtevnejših stenah Dolomitov in Zahodnih Alp, in ne ostati z obema nogama trdno na domačih alpinističnih tleh preprosto ni mogoče, vendar je bilo treba ob Klavdiju, Zvonetu, Janku in Janezu (Mlekužu, Koflerju, Ažmanu, Brojanu ml., op. p.) veliko postoriti za vstopnico med »ta prave« plezalce. Biti v druščini mojstranških veveric je bilo častno in obvezujoče, biti mojstranški alpinist je pomenilo stati v kolektivu, ki se je lahko pohvalil z legendarnimi veterani, kakršni so bili stari Janez Brojan, Avgust (Gustl) Delavec, Pavel Baloh in Franc Lakota, njegovo jedro pa so najaktivneje predstavljali še Stanko Kofler, Lojz Pezdirnik (Tensing), Rado Košir, Zvone Hrastar in pa, končno, naša dovška trojka, ob meni še Kristjan (Kristl) Langus in Miha Smolej.
V tej druščini, ki je tisti čas stala prav na vrhu slovenskega alpinističnega dogajanja, si se hitro uveljavil s kakovostnimi vzponi. Najprej v domačih stenah, zelo hitro pa so te v svoja nedrja zvabile tudi slovite stene Dolomitov in Alp. Kako na tiste viharniške čase gledaš danes, z razdalje štirih desetletij?
Najprej z veliko nostalgijo, potem z zadovoljstvom nad pravilno in hkrati eno najpomembnejših odločitev v življenju, nekoliko pa tudi s ponosom, saj se končno vendarle imam spominjati enega najlepših obdobij svojega bivanja, tistega, ki s komaj omembe vrednimi prekinitvami še vedno traja in bo trajalo, dokler bo šlo. Sprašuješ o začetkih doma, v Mojstrani, in odgovarjam ti s prispodobo, ki pravi, da so mi domači alpinistični mojstri odgrnili tančice s sten, o katerih sem prej le s spoštovanjem sanjal. Najprej z domače triglavske, potem pa z vseh velikih sten od Krme, Kota, Vrat, Martuljka in Planice. In prej, kot sem si v svoji siceršnji plezalni vnemi sploh upal pomisliti, je napočil čas za soočenje z izjemnimi dolomitskimi ostenji, s Cinami, Tofano, Civetto, Palo di San Martino … Komaj kakšno leto je minilo in že smo se tam počutili kot doma. Velike alpske stene, predvsem stene Zahodnih Alp, so bile precej bolj od rok, vendar mi je le uspelo potipati njihov granit in njihov led v Piz Badilu, v Matterhornu, v Chamoniških iglah, iz oči v oči pa sem se spogledal tudi z nam bližnjim Grossglocknerjem in stenami Dachsteina.

Iz julijskih, dolomitskih in alpskih prepadov in previsov te je že na začetku sedemdesetih let (1973) zaneslo na plezalsko zelo plodno pot v Kalifornijo, pod fantastične in takrat v alpinističnem svetu najprestižnejše granitne stene Yosemitov. Sam praviš, da je takrat šlo za prvo res veliko stvar, torej za spoznavanje nečesa povsem novega v tvojem alpinističnem razvoju?
Velika stvar je bila predvsem v tem, da sva z Mihom Smolejem v kilometrskih previsih El Capitana spoznala, da so plezalsko znanje iz domačih Julijcev in seveda dolomitske ter alpske izkušnje zadosten temelj tudi za uspešno plezanje v izjemno zahtevnih preizkušnjah v granitnih kalifornijskih ostenjih. Naša odpravica (Dušan Srečnik, Janez Lončar, Nejc Zaplotnik, Janez Gradišar, Miha Smolej, Janez Dovžan) je v lastno zadovoljstvo napravila vsaj vse, kar si je zastavila, če ne celo več, kot je bilo pričakovati. Z Mihom sva kot druga evropska naveza zlezla Triple Direct v El Capu in nekaj kasneje še Direktno v severni steni Half Doma. Ja, to so bile prav res nove, neprecenljivo dragocene izkušnje. Tudi izkušnje kakovostnega medsebojnega bivanja. Naj omenim le mimogrede, ko sva z Mihom ostala v steni razgretega granita brez vode, so prijatelji nemudoma vzeli stvar v roke in nama z roba stene spustili prepotrebno tekočino po vrvi. To je, kar ostaja neizbrisno zapisano v sicer pretežno nezanesljiv spomin.
Sledili sta dve leti, 1974 in 1975, ki ju je alpinistično zaznamovala Himalaja. Obakrat uspešno, tako na Kangbačnu kot na Makaluju. Je bilo to novo poglavje v knjigi tvojega alpinističnega življenja?
Vse moje doslejšnje življenje je zgolj eno samo poglavje, zgodbe v njem pa se mi vedno bolj sestavljajo v celoto, še zlasti zdaj, ko pod domačo streho, v varnem miru družinske ljubezni in prijateljstva spravljam v red vse preživeto. Medtem ko je bil Kangbačen moja prva himalajska izkušnja, uspešna in dragocena, me je Makalu na najneposrednejši način opomnil, da so gore, še posebej tako mogočne in tako neobvladljive kot himalajske, izjemno zahteven preizkusni kamen človekove volje, moči in razsodnosti. Odlična ekipa z odličnim vodjem Alešem Kunaverjem in z za tisti čas vrhunskim uspehom na mogočni gori se je nesporno zapisala v zgodovino himalajskih osvajanj, moj delček pri skupnem slavju pa je imel poleg tega, da sem stopil na vrh, še kanček tesnobnega pridiha.
Misliš na Zoranovo (Zoran Bešlin, op. p) kalvarijo visoko pod vrhom?
Bivak, in to nepredviden, nad osem tisoč metri je lahko usodna stvar, vendar ga je Zoran preživel, moja naloga pa je bila, in zato govorim o tem tesnobnem pridihu, da mu pomagam varno sestopiti v bazni tabor. O reševanju na teh višinah lahko govorimo le v enem samem smiselnem vzorcu. Naveza, ki se odpravi na goro, se mora z nje tudi vrniti kot naveza. Druge poti ni, razen če … Hvala bogu tega čeja takrat ni bilo.
Trideset let kasneje (2005) ste se, gospodje zrelih let, pod taktirko Vikija Grošlja spet odpravili po poteh svoje himalajske mladosti. Je bilo veliko nostalgije?
Si predstavljaš, kako je, ko po tridesetih letih spet stopiš na ulice Katmanduja in ko spet od blizu zreš v veličastja himalajskih velikanov. In kako si zadovoljen, ko ugotoviš, da ti še vedno gre, pri hoji, pri plezanju, pri premagovanju višinskih metrov. In potem še splezaš na vrh zelo zahtevne gore, kar Ama Dablam, čeprav ne najvišji, vsekakor je. Sicer pa je o vsem tem še največ in najiskreneje povedal Janko Ažman: »Prijatelji, kar srček mi igra …«
Dve leti po Makaluju te je, nepotešljivega iskalca novih obzorij, pot zanesla v Ande, kamor si se kasneje še vrnil. So bile to nove izkušnje in nova spoznanja?
Andske gore se zapišejo v dušo drugače kot himalajske. V Andih je več vitkosti in priostrenosti, v Himalaji pa sta absolutno v ospredju mogočnost in veličastnost. Leta 1977 smo bili v Peruju, v Kordiljeri Huayhuash, na Yerupaji Grande uspešni, zato pa me je nekaj let kasneje zavrnila Aconcagua. Vendar tudi kak poraz sodi k zdravemu razvoju tistega, ki se je zavestno odločil stopati po alpinistični poti skozi življenje. Kaj pa konec koncev je alpinizem drugega kot neizprosna, vendar kakovostna učilnica življenja, z vsemi potencami vpeta v naravo. O tem je modrovala antika, je razmišljalo razsvetljenstvo in še vedno premišljuje sodobna, racionalna pamet. Tudi zaradi takšnih spoznanj sem kasnejša leta znal in še znam uživati povsod v gorah, v domačih stenah, na smučanjih s prijatelji ali pa na mitološkem Olimpu in svetopisemskem Araratu.

Mitja Košir