GORSKI REŠEVALCI NA POSVETU
Prvo junijsko soboto in nedeljo so izkoristili gorski reševalci za posvet o dnevnih nalogah in vzgoji mlajših kadrov.
Na Vršiču se je zbralo lepo število, kar 45 udeležencev posveta. Med njimi so bili tako mladi kot predvsem srednji in tudi starejši, že veteranski pripadniki te človekoljubne organizacije.
Sobotni večer je bil posvečen pomenkom, samokritiki in snovanju najnujnejših ukrepov, ki naj izboljšajo nadaljnje delo. Tako smo ponovno slišali, kako nujna je enotnost akcije, kako neizbežno je treba uveljaviti načelo, da naj reševalni podvig po strogih, vprav vojaških metodah upravlja in vodi od začetka do konca en sam vodja. Načelo sicer ni novo, vendar so navzoči sodili, da ne bo škoda, če ga ponovno in spet ponovimo.
V razpravi je prav tako prišla do veljave ugotovitev, da naj vselej, kadar ni takoj možno v kratkem času zbrati reševalno skupino, odide na kraj vasi predhodnica. Če bo v njej tudi zdravnik — gorski reševalec, bo predhodnica poleg osnovne človeške topline in občutka pomoči lahko nudila še tudi najvažnejše — zdravniško nego. Vsi, ki smo bili zbrani na Vršiču, smo lahko ugotovili, da je ugotovitev že leta in leta v rabi marsikje, da pa se je ponekod ne poslužujejo. Zato posvet ravnanje v tem smislu vsem reševalnim postajam in posameznikom naj topleje priporoča.
Nedeljsko dopoldne se je vsa množica reševalcev podala proti Slemenu pod stene Mojstrovke, kjer so pod vodstvom starih veščakov in že priznanih inštruktorjev ter ob aktivnem sodelovanju prav vseh udeležencev v treh skupinah obdelali najvažnejše prijeme, ki jih mora poznati in obvladati vsak reševalec. Vaja in razprava je odstranila marsikatero nejasnost ter nam pomagala, da smo poenotili program pouka za posamezne postaje GRS.
Vaje, ki so prikazale mnoge elementarne veščine, je komisija za GRS izkoristila tudi tako, da je njen član, tov. Jesenovec, ki mu je poverjena skrb za dia-arhiv in pripomočke za nazorni pouk, posnel vrsto poučnih prizorov. Diapozitivi bodo služili za pouk na tečajih v naših postajah, pa tudi sirom po Jugoslaviji.
S poenotenjem metodike pouka in načinov reševanja bodo inštruktorji, ki jih bo dokončno izbrala in potrdila komisija za GRS, v letošnjem poletju obiskali po možnosti vse, zagotovo pa vsaj tiste postaje GRS, katerih člani se težko udeleže daljših reševalnih tečajev. Zapleteni procesi v gospodarstvu, vse večje zahteve po ekonomičnem poslovanju, pa tudi želja posameznikov po večjem zaslužku se poznajo tudi v vrstah GRS. Vse težje je dobiti dopust za udeležbo na tečajih GRS, zato bodo postaje in posamezniki v ta namen žrtvovali nekaj nedelj in sobot ter se v dvodnevnih seminarjih na domačih tleh posvetovali z inštruktorji iz onih postaj, kjer praktična potreba zahteva več dela na terenu in imajo zato tudi posamezniki več izkušenj. Močnejšim postajam taki medsebojni obiski vodilnega kadra prav tako ne bodo škodili, saj si bodo pri delu v steni in med transportom gotovo lahko medsebojno nudili dragocene podatke. Z delom bodi ti potujoči inštruktorji začeli že v juniju.
Končno je posvet obravnaval še probleme izrazito stenskega reševanja. V ta namen je komisija za GRS razpisala natečaj za enotedenski tečaj na Okrešlju. Udeležilo naj bi se ga kar največ postaj in poslalo v uk boljše reševalce s prakso iz reševanja v stenah. Ti bodo znanje v domačem okolju posredovali dalje svojim sotovarišem.
Za zaključek smo preskusili radiopostajo UKP-5 domače tovarne ISKRA. Čeprav je že pri preskusih v težavnem mestnem okolju ter pri preskusih na dolge proge (Brana— Ratitovec, Storžič—Ljubljana) pokazala zavidanja vredne rezultate, smo postajo preskusili še med Vršičem in Slemenom. Tam je dala lepe rezultate pred leti postaja SE 18 švicarskega izvora. Nedeljski preskus je nedvoumno pokazal, da je domači UKP-5 več kot enakovreden ter kar za 2 kg lažji. Z odliko je pristal še preskušnjo v steni in posredoval solidno zvezo tudi »okoli vogala«, kar za zveze na tej valovni dolžini ni vselej mogoče.
Udeleženci posveta smo se razšli v prvih popoldanskih urah s prijetnim občutkom, da smo opi-avili koristno delo, ter še zlasti, da smo obnovili in utrdili stare vezi. Tudi brez teh je naše delo nemogoče, zato smo vsi izrazili prepričanje, da se bomo kmalu zopet morali srečati na podobnem delovnem sestanku.
Ing. Pavle Šegula
VIHARNA NOČ
Do Spodnje Krme se ni nič zgodilo. V dolinah se odigravajo vedno le že znane dolinske stvari. Tu se ljudje rodijo, žive v dolgočasnih vsakdanjostih in nekoč umrjejo. Kdaj pa kdaj se odpravi drobno človeško bitje tudi v gore in takrat doživlja, doživlja včasih tudi čudne dogodivščine.
Joži ima komaj sedemnajst pomladi, toda je že kar soliden alpinist. Vzdihi lahkotno dolge marše, dobro se je izkazala v skali poleti in pozimi. Janki je približno istih let, je kakor živo srebro, toda gora še ni navajena. V sredi jeseni se ji je zljubilo smučanja, pa smo se domenili, da gremo skozi Krmo na Kredarico. Vreme ni bilo najboljše, nalahno je rosilo iz nizkih oblakov. Od časa do časa se je pretrgalo, zato smo se le odločili, da gremo na pot. Do konca doline Krme je šlo z avtom, od tu dalje pa po staroslovansko.
Joži ni vzela s seboj smuči. Smučanje se ji je nekaj zamerilo, nekako prepočasi, se ji je zdelo, da ji gre ta znanost v noge, zato ni vzela plohov s seboj.
V dolini Krme minevajo ure kakor drugje minute, preden prehodiš vso dolino. Dolga, zelo dolga je ta pot. Iznad Velega polja je ležal sneg in nastopila je noč. Računal sem na dolgo hojo v temi, zato sem vzel dve bateriji s seboj. Pri pastirski bajti nad Travno dolino smo se ustavili in poizkušali priti v bajto. Toda bila je dobro zaprta. Vlomiti nisem maral. Pozneje mi je bilo zato strašno žal. Ura je bila osem zvečer in celo uro smo motovilili okoli koče. Nekaj malega smo hitro pojedli, ko smo videli, da legalno ne pridemo v kočo, in smo se odpravili naprej. Pihal je zelo mrzel veter, zato smo pohiteli, ker nas je že zeblo. Z vsakim korakom več snega in prav po malem je še snežilo. Na vso srečo je hodil par dni pred nami meteorolog navzgor, imeli smo stopinje in, kar je bilo še več vredno — nakazano smer. Stopinje so bile semintja zasute, toda nisem jih izpustil iz oči. Na Konjski planini se je začela tista, (Joži je rekla veličastna) borba z goro kakor na Himalaji. Vso to veličastvenost sem moral prevzeti na svoje rame, kot »prekaljen« alpinist, in vsa ta moja prekaljenost je bila videti od koraka do koraka bolj bedno.
V obraz mi je butnil prvi sunek vetra, stopinj ni bilo nikjer več. Janki je zaostajala. Pokuril sem že obe bateriji, tema kot v karavanškem predoru opolnoči. Torej tudi za »prekaljenost« kup problemov. Mestoma se mi je udrlo globoko v zasneženo borovje, pihal sem kot lokomotiva in se gnal naprej. Z enim očesom sem škilil na Kalvarijo, še dobro, da je tako markantna, da sem lovil smer. Joži je vzela Jankine smuči, odlično zmagovala napor, vedela je, da z obema paroma smuči verjetno ne bi dolgo gazila v viharju naprej. Veter je prehajal v vihar. Mestoma kupi mehkega snega, mestoma led. Na strmi povprečnici pri Kalvariji je ležal poledenel sneg. Moral sem s čevlji tolči sto- pinje, vihar mi je trgal smuči z ramen, z vso težo sem bil nagnjen naprej, da sem lovil ravnovesje.
»Koliko še?« je vprašala Janki.
Da, koliko še. Ura je bila enajst, bližala se je polnoč. »Če ne bi bilo viharja, smo v pol ur gori, tako bo pa trajalo malo dalj časa.« Opazil sem, da se približuje kritično stanje našega fizičnega razpoloženja. Kadar se borim za obstanek, tedaj so v meni trije, ki delajo. Kadaver, to je sedemdeset kg mesa, mora brezpogojno ubogati, kar ukazuje Volja, le-ta pa se mora pokoriti Razumu, ki stoji kot veliki gospod malce v ozadju. Kadavra je premetavalo pri Kalvariji naprej in nazaj, spotikal se je in lovil, dvigal mehanično noge in jih vlekel iz globokega snega. Volja ga je gnala s silnim bičem brezpogojno naprej. Toda Razum je opazil, da Kadaver ne bo več dolgo vlekel, zato je nastopil. Odrinil je Voljo, ukazal Kadavru, naj sede in poje čokolado.
»Kako naj to storim v tem viharju?«.
Steptal sem mehek sneg, obrnil viharju hrbet in izvlekel iz oprtnika veliko plahto. Podložil sem smuči, da smo se usedli nanje in na plahto, plahto smo zavihali prek glave in sedeli tako v bivaku. Okrepčali smo se s čokolado, v tem pa so mi zmrznile roke, ker sem moral sneti rokavice. Toda ni bilo časa, da bi jih ugrel, Zavezati sem moral plahto nazaj v oprtnik in privezati smuči na oprtnik. Vihar je že toliko pridobil na moči, da smuči nisem mogel več nositi na rami.
Kot divji je mahal Kadaver na ukaz Volje z rokami okoli sebe, da bi jih ugrel. Ni se mu popolnoma posrečilo. Vzel je palice v roke in se opiral nanje, da ga ni premetavalo po snegu kakor peresce. Volja je zavihtela svoj bič in sedaj je šlo zopet naprej. Šlo, kakor je pač šlo. Dekleti sta šli tesno za menoj, da sta imeli vsaj malo zavetja. Škilil sem naokoli in ugibal v tem peklenskem plesu ostrih igel, ki so mi bičale obraz, ali sploh prav gremo. Noge so garale kakor mlinske stope in mlele sneg pod seboj. Samo pošten kos čokolade je bil potreben in Kadaver je zopet lahko garal. Vihar je trgal cele plošče snega in me obmetaval z njimi. Kakor na fronti. »Veličastno,« je vsa navdušena ponavljala Joži.
»Da, veličastno,« sem ji lagal nazaj. Kako naj vzamem dekletu veselje, ko je doživljala svoj prvi vihar v gorah! Bil sem od tega veličastja tako navdušen, da bi lahko jokal. Roke trde od mraza. Volja je vihtela svoj bič, skoraj ležal sem nagnjen naprej na palice, noge so ubogale, toda roke so morale nositi skoraj ravno toliko kot noge. Razum je skeptično opazoval vse to ob strani in fini gospod je zaenkrat še prav nalahno zabrundal: »Zdi se mi, da bomo morali nazaj«.
Da, nazaj. Toda do koče je bilo še komaj dve sto metrov zračne črte. V normalnih razmerah pet minut. Zato je Razum še malo počakal, da vidi, kako bo Volja prignala Kadavra na planoto pri Kredarici. Točno dve je bila ura. Slišal sem ropot vetrnice, ki jo je gnal vihar. In tedaj sem zagledal črno gmoto pred seboj, dom na Kredarici. Še četrt ure borbe in pritisnil sem na kljuko. Nič. Zaprto. Odložil sem nahrbtnik in ga privezal k jekleni žici ter se plazil počasi naokoli, da bi prišel meteorologu pod okno. Moral sem splezati na streho drvarnice, da sem potrkal na okno.
»Nikoli več v gore,« je rekel Kadaver pri toplem čaju sam sebi, na ležišču pri meteorologu.
»Že v nedeljo boš ponovno praskal nekje po skalah,« mu je odvrnil Razum.
Meteorolog: »Sunki viharja znašajo do 180 km/h. Nekoč je Jony v takem viharju vzel spalno vrečo in šel spat v klet, ker je bil prepričan, da bo odneslo bajto«.
Ciril Praček
