Odprava, ki sega vse od Triglava do Everesta
Jutri bo z brniškega letališča odpotovala glavnina jugoslovanske alpinistične odprave na Himalajo »E-79«
LJUBLJANA- Glavnina jugoslovanske alpinistične odprave Himalajo »Everest 79, ki ima v načrtu prvenstven vzpon na najvišjo goro sveta, bo jutri zjutraj odpotovala z brniškega letališča. Za odpravo je velikansko pripravljalno delo, še večje in težje pa jo čaka na Everestu, ki se je kot cilj rojeval v mislih naših alpinistov dolga leta nazaj.
Naša odprava na Everest je prva zares jugoslovanska alpinistična odprava, zato jo ob njenem odhodu ne spremljajo samo najboljše želje planincev in alpinistov, temveč vse jugoslovanske javnosti, ki je z zanimanjem spremljala dolgotrajne priprave, še bolj pa bo prisluhnila novicam izpod največje gore na svetu.
Jugoslovanska odprava na Everest šteje 25 alpinistov in šest spremljevalcev, vodja je Tone Škarja, njegov namestnik pa Stane Belak. To je doslej naša najbolj številna alpinistična odprava. Njeno število so narekovali na črti in pa zahtevnost Zahodnega grebena, po katerem se odprava namerava povzpeti na vrh. Vzpon po grebenu bo po mnenju članov odprave in poznavalcev terjal številne višinske tabore in čeprav bo težak, je objektivno vendarle najvarnejši.
Naš alpinizem se je v svetu že močno uveljavil. Kako bi le mogli našteti vse velike dosežke v domačih gorah, ki jim kraljuje Triglav, in v tujini, s katerimi se ponaša. jo naši alpinisti, pa tudi v Himalaji in v drugih gor tvih sveta so si nabirali ugled, zato se v odpravo na Everest zlivajo vsi dosedanji uspehi našega alpinizma, ki si je slednjič priboril tudi prvenstveni vzpon na najvišjo goro sveta. Ob slovesu odprave smo se pogovarjali še z nekaterimi udeleženci, ki imajo posebne dolžnosti, alpiniste v odpravi pa smo predstavili med pripravami. Tokrat na strani, ki smo jo namenili himalajski odpravi ob njenem odhodu, objavljamo še fotografije vseh udeležencev.
Zamisel o našem vzponu na Everest je že stara
Načelnik komisije za odprave v tuja gorstva PZS Aleš Kunaver o pripravah na našo odpravo – Gre za vso planinsko organizacijo
Če bi iskali naše najbolj znane »Himalajce«, mimo Aleša Kunaverja prav gotovo ne bi mogli. Čeprav star še ne polnih 44 let, ima za seboj že izredno pestro alpinistično zgodovino in tudi nadvse uspešno pot kot odpravar. Bil je član I. JAHO (Trisul), opravil je zanimivo popotovanje po Nepalu (vzhodno od Katmanduja), vodil odprave v Hindukuš, pa na Anapurno II in IV in še dve na Makalu. Sedaj je načelnik komisije za odprave v tuja gorstva Planinske zveze Slovenije.
To je prva res Jugoslovanska odprava v Himalajo. Kako je prišlo do nje?
Ko smo o odpravi govorili, sem predsedstvu PZ Jugoslavije sam predlagal, da vanjo vključimo tudi člane iz drugih republik. Moram reči, da je šlo kar dobro, brez posebnih zapletov. Tudi koordinacijsko komisijo za ekspedicije (KKE) smo ustanovili (na Papuku leta 1974) pravzaprav največ po zaslugi te odprave, toda šele, ko smo imeli uradno dovoljenje za vzpon na Everest. Rade Kušić, sicer predsednik PZ Srbije, ki vodi to našo zvezno komisijo, skupaj s pisarno PZJ dobro opravlja naloge. Gre predvsem stike z ZTKJ, ki usklajujejo vse jugoslovanske mednarodne športne akcije. Ta organ pa je v zadnjih letih pokazal resnično veliko razumevanja za naše največje akcije in jih vedno tudi z razumevanjem (in denarjem) podprl.
Kako je pravzaprav prišlo do izbire cilja?
Misel na Everest se je rodila nekako pred desetimi leti. Tedaj smo tudi obiskali kitajsko ambasado in jih pobarali o možnostih vzpona iz Tibeta. Mikal nas je namreč (in nas še) Severni ozebnik, kar bi bila vsekakor veliko potezna tura. Ob 25-letnici kitajske revolucije je jugoslovanska uradna delegacija ponesla s seboj tudi že podrobno izdelan elaborat o tej zamisli. Shemo vzpona in aklimatizacije, fotografije z vrha, no zamišljeno smerjo, seznami opreme in vsem drugim. Odprava, ki smo si jo zamislili, pa naj bi bila mešana, pol bi bilo naših in pol kitajskih alpinistov.
Pred leti pa se nam je ponudila možnost vzpona iz Nepala. Hitro smo pretehtali vse možnosti in se odločili za Zahodni greben, ki ne samo, da nudi možnost prvenstvenega vzpona, temveč denimo, da je tudi objektivno najvarnejši.
Odprava Everest 79 je doslej naša najštevilnejša. Zakaj?
Res je najštevilnejša, da pa je morda velika ali celo predimenzionirana, tega ne mislim. Vedeti namreč moramo, da pravo predstavo o velikosti odprave dobimo šele, ko sumiramo število udeležencev in višinskih nosačev. Za vzporejanje pa ne bi vzel npr. italijanske odprave (64 članov in 70 Šerp), ki je bila res megalomanska, temveč angleško pod vodstvom Chrisa Boningtona, ki se je vzpela prek JZ stene Everesta. Imeli so skoraj prav toliko članov, kot jih ima naša, toda kar 104 višinske nosače! (Naši od pravi se bo Nepalu priključilo 20 Šerp.) In zakaj? Imeli so posebno ekipo 64 nosačev, katere naloga je bila samo transport prek Ledenega slapu, ki zapira dostop v zahodno globel. To je namreč daleč najnevarnejši del vseh dosedaj preplezanih smeri iz Nepala. Če ne upoštevamo zadnje avstrijske odprave, je bilo število alpinistov na vrhu prav zaradi tega takorekoč enako številu žrtev. Mi pa menimo, da je alpinizem na nek način vendarle šport in da v uspeh ne smemo kar vkalkulirati žrtev. Pa še nekaj – vse smo planirali iz situacije kakršno si predstavljamo tistega dne, ko naj bi naši fantje poskusili priti na vrh. Ker je greben sorazmerno dolg in zahteva precej višinskih taborov, vsi pa morajo biti v odločilnem trenutku optimalno zasedeni, računati pa moramo še na to, da se kdo ne bo počutil dobro, da bo koga zvila višina in podobno, pa dobimo število 25 alpinistov. To zagotavlja normalno načrtovanje vzpona, tudi za primer, če se zgodi kaj nepredvidenega. To pa se lahko vedno, tudi na Zahodnem grebenu, čeprav menimo, da je objektivno najvarnejši.
Vozni red E-79
Marca pohod in ureditev baze, aprila začetek vzpona
Tomaž Jamnik in Tone Škarja sta odpotovala v nedeljo 16. t. m. Jutri, v torek 27. t. m. pa odpotujejo še drugi člani odprave. Večina se jih bo že ob 5,30 zbrala na Brniku in z rednim letalom JAT ob 7. uri poletela v Beograd, kjer se jim bodo pridružili še tovariši drugih republik in kjer bo še zadnje slovo. Iz Beograda bodo leteli v Rim, odkoder jih bo letalo Air India popoldan ob 16. uri poneslo naravnost v New Delhi. V sredo zjutraj bodo nadaljevali pot z letalom v Katmandu. In če bosta Jamnik ter Škarja med tem uredila vse, kar je potrebno, bodo kar se da hitro odšli vsaj do tja, do koder bo mogoče s tovornjaki. Življenje v glavnem mestu Nepala je s tako odpravo namreč že drago.
Marec imajo takorekoč predviden za pohod in ureditev baze. Pri tem jim bo pomagala agencija Mountaineering Travel. Aprila se bo šele pričel pravi vzpon. Prednje naveze bodo iskale pot in se potem umikale v nižja taborišča na počitek. Za njimi bodo tovariši in če bo le mogoče tudi Šerpe s tovori. Tako vse dokler nekje v drugi polovici maja pod vršno gmoto ne bo stala jurišna naveza.
Razpoloženje je dobro
Po mnenju namestnika vodje odprave Staneta Belaka je bila ekipa v zadregi s časom za pripravo vse opreme
Ker je vodja odprave E-79 Tone Škarja odpotoval v Nepal že pred tednom dni, je vodstvo v domovini prevzel njegov namestnik Stane Belak-Šrauf. Razumljivo, da je bil zato se bolj zaposlen kot običajno, za kratek pogovor pa je vendarle našel čas.
Najbolj se je potožil nad tem, da je bila ekipa spet preobremenjena z delom, ki pravzaprav ne bi smel letati na njenih ramah. Člani so bili izbrani po športnih kriterijih, kot vsaka druga reprezentanca pa so zadnja dva meseca večino prostega časa pregarali po skladščih, namesto da bi trenirali. Preveč vsega je bilo zadnji trenutek. Če ne bi priganjali drug drugega, če ne bi resnično garali … ne vem kako bi se vse končalo. To se resnično ne bi smelo več dogajati. In to v glavnem zaradi neurejenih finančnih vprašanj. Tri leta smo se pripravljali, pa še pred kratkim ni bilo jasno, kako bomo pokrili primanjkljaj. Potem pa moramo zadnji trenutek nakupovat, naročati. Proizvajalci pa nimajo časa, da bi nam naročeno razvili kot je treba, zato smo morali prevzeti, čeprav ne ustreza povsem.
Stane Belak je zadolžen tudi za opremo, zato se je o njej še bolj razgovoril:
Opremo smo zbrali praktično vso. Izjema je 20 jeklenk kisika, ki že od konca januarja potuje iz Pariza in za sedaj nihče ne ve, kje so. Toda to bomo v skrajnem primeru že nekako rešili, saj imamo še 64 drugih jeklenk. Premalo pa smo uspeli nabaviti žimarjev (oprijemalk za vzpenjanje ob vrveh), zato si bomo morali pomagati z lastnimi, kolikor jih pač imamo. Pa še kaka drobnarija morda manjka. Večji problem pa je v tem, da je večina naše opreme se vedno pretežka. Računali smo, da bomo imeli 250 tovorov (nosaških, po 30 kg) opreme, pa jih je sedaj več kot 300. Sicer pa bomo sploh precej bolj otovorjeni, kot smo sprva mislili. Računajo na okoli 650 nosaških tovorov, ki jih bodo nosili v dveh kolonah. Hrano, kolikor jo bodo dokupili v Nepalu, pa bodo dobivali sproti. Precej sprememb je pri šotorih. Vilinski šotori so nove konstrukcije in upam, da se bodo obnesli, še posebno, ker sem jih sam zasnoval. V bazi pa bomo postavili 17 velikih šotorov Makarska, izdelkov tovarne Induplati iz Jarše. Škoda, da so pretežki, oziroma, da so nam samo dva izdelali iz lažje tkanine. Razen teh pa bomo imeli še 31 višinskih šotorov in 2 jurišna, pa deset velikih cerad 10 x 8 m za ureditev baznega tabora … Puhasto opremo so nam izdelali v Bačkaproduktu iz Subotice, žal pa tudi ne povsem tako, kot smo želeli. Med drugim je tudi pretežka. Pohvaliti pa velja konstrukterje iz žirovske Alpine. Res so se potrudili! Sicer nisem ves čas spremljal razvoj višinskega čevlja, toda kolikor vem, so napravili kar šest prototipov. S končnimi izdelki smo vsi zadovoljni. To pa je veliko, čevelj je za za himalajske vzpone ključnega pomena!
In kaj menite kot namestnik vodje odprave?
Kljub garanju zadnje dni mislim, da je morala vseh na vrhuncu. Škoda le, da nismo mogli toliko trenirati, kot smo pred pakiranjem. Potem bi bili resnično enkratno pripravljeni. Pa še nekaj, ker je pri nekaterih že kar prevladalo mnenje, da je uspeh zagotovljen: Vedeti je treba, da so bili spektakularni uspehi zadnjih odprav rojeni na normalni smeri, ki je vsem že davno znana prav do obisti. Naša pa bo prvenstvena. Deloma so po njej poskušali pravzaprav le Francozi, pa so začeli na nepravem mestu in jih je snežna katastrofa odbila. In Američani, ki pa so smer, ki smo si jo zamislili, praktično le prekrižali.
Takoj na začetku smeri imamo 750 m visoko steno, katere težave prav gotovo presegajo vse v dosedanjih smereh.
Cenjena in zaželena gora
Mnoge odprave si leta zaman prizadevajo za pridobitev dovoljenja
Najvišja gora sveta je veliki cilj alpinističnih odprav z vsega sveta. Mnoge odprave si dolga leta zaman prizadevajo, da bi uresničile svoje želje. Posredujemo nekaj podrobnosti o himalajskih načrtih od vsepovsod.
Lani za Novo leto je kitajska časopisna agencija Hainhua sporočila, da bo v letošnji spomladanski sezoni naskočila Everest s severa mešana kitajsko-iranska odprava. Zadnji čas pa o tej zamisli iz razumljivih vzrokov ni več slišati.
Sovjetski alpinisti si že nekaj let na moč prizadevajo, da bi dobili dovoljenje za vzpon na Everest, seveda z nepalske strani. (Znano je, da so iz Tibeta poskušali jeseni leta 1952. 35 alpinistov in pet znanstvenikov je vodil Armenec dr. Pavel Dačnolian. Dosegli so menda višino okoli 8200 m, toda pri tem je izginila vsaka sled za vodjo in še petimi člani). Doslej so sporočili, da imajo obljubo za prihodnje leto, čeprav iz uradnega seznama čakajočih to ni bilo razvidno. Pred dnevi pa so le sporočili, da so vrstni red zamenjali s Španci in da bodo na vrsti šele leta 1992. Tako naj bi imeli več časa za priprave, čeprav posebna ekipa pospešeno vadi vsaj že dve leti, vodi pa jo glavni trener sovjetskih alpinistov Vladimir N. Šatajev.
Reinhold Messner, ta čas prav gotovo eden najboljih znanih alpinistov zna vedno znova poskrbeti za svojo publiciteto. Potem ko je izkoristil skoraj vse možnosti v alpinizmu, se je sedaj zavzel čistočo himalajske narave. Novinarjem je namreč na posebni konferenci sporočil, da pripravlja čistilno akeljo za področje Everesta.
Ministrstvo za zunanje zadeve Poljske v začetku vsakega leta s posebno nagrado odlikuje tiste posameznike ali skupine, ki so največ prispevali k popularizaciji države v tujini. Za lani sta jo prejeli alpinistka Vanda Rutkiewicz, ki se je kot tretja ženska doslej povzpela na Everest in jadralka Kristina Hojnovska-Liskowicz na plovbo okoli sveta. Vanda je enako nagrado dobila že leta 1975 po uspešni odpravi na himalajski vrh Gašerbrum, ki so jo Poljakinje pripravile in vodile same.
Tudi če odštejemo občasne skupine turistov, ki zelo rade prihajajo (trekking) do baznega taborišča pod Everestom, naši alpinisti na ledeniku Kumbu ne bodo sami. Ob njihovem šotorišču bo namreč še avstrijsko. Odpravo na Lotse (8501 m), desnega soseda Everesta, je pripravilo njihovo himalajsko združenje, nihče od organizatorjev pa ne skriva želje, da bi jim naši dovolili povzpeti se še na Everest.
Doslej štiri smeri na vrh
Na najvišji vrh sveta so alpinisti doslej speljali štiri različne smeri. Kar tri med njimi vodijo z nepalskega ozemlja. Vse tri vodijo iz baze ( taborišča so označena s trikotniki) na ledeniku Kumbu in prek Ledenega slapu v Zahodno globel (Western Cwn). Iz globeli vodi levo navzgor (od tabora 2) najprej Ameriška smer (4) iz leta 1963, ki je prekrižala Zahodni greben. Po sredini Everestove stene vodi Angleška smer (1975), ob kateri so označeni posamezni dosežki v dolgotrajnem obleganju. Klasična pot na vrh (2), ki jo je doslej prehodilo daleč največ odprav (prvi pa Britanci leta 1953) pa vodi najdalj po Globeli, iz nje na Južno sedlo in potem po grebenu na vrh.
S severa je doslej uspelo priti na vrh le kitajskim alpinistom (1960 in 1975). Njih smer vodi z leve po Severnem grebenu (z 1 je označen dosežek britanskih odprav izpred vojne, 3 pa je Kitajska smer). Naša odprava pa si je zamislila smer po Zahodnem grebenu (označena je s puščicami), koder so leta 1974 poskusili že Francozi (7).
V prihodnji ponedeljkovi številki bomo pričeli objavljati osnovno kronologijo Everesta, za lažjo predstavo, kolikšen obseg je zavzel boj za Everest. Predno se bodo pričeli vzpenjati naši alpinisti pa bomo natisnili tudi večjo fotografijo Everesta z včrtano smerjo in oznakami.
Cilj je zahteven
Odprava je porabila veliko časa za številne opravke – Ne za vsako ceno
Mislim, da še nobena naša odprava ni bila tako pripravljena, kot je ta, res pa je tudi, da tudi noben cilj ni bil tako zahteven. Fantje so že doslej veliko napravili in to večinoma sami. To kar drugod opravljajo posebni profesionalni timi, so morali naši sami.
To se resnično čudno sliši in je še daleč od tega, da bi bilo v skladu z našimi resolucijami o telesni kulturi, žal pa je resnično. Namesto da bi do konca trenirali, plezali kje v Julijcih, so se vzpenjali po stopnicah in nosili zaboje, namesto da bi se posvečali psihični pripravi, so se mučili s številnimi opravki. Vsak dan smo jih videvali, ko so se zbirali po službi in se spet razhajali, vsaj za svojim delom. Luč je v naših pisarnah neredko svetila še pozno v noč. Videli smo, mogli pa nismo ničesar storiti. Ker smo praktično vsi amaterji in nimamo plačanih strokovnih delavcev. Teh nam pičla sredstva žal ne dopuščajo.
Še nekaj bi rad povedal, od naših alpinistov ne pričakujemo, še manj pa zahtevamo, uspeh za vsako ceno, čeprav je vrh resda sila vabljiv, Ostanejo naj v mejah razumnega. Ne smemo jih poslati na pot, kot smo že prenekatero reprezentanco, da je vse, kar je manj kot najvišja stopnička, že neuspeh. Če ne bo športne sreče, če ne bo vremena ali če se zgodi kaj nepredvidenega, se Everest še ne bo podrl, mi pa jih tudi ne bomo obsojali. Da se bodo trudili, pa tako vemo.
Odprava na Everest se je pričela že pred meseci, pravzaprav leti. Težak del poti je že za nami in ko bodo na letalu in se bo dvignilo z brniškega letališča, bo premagan še en previs. Pred njimi pa jih je precej, zato jim želimo vso srečo in da bi se vsi vrnili domov zdravi in prijatelji.
Serija treh značk odprave na najvišjo goro sveta
Jugoslovanska alpinistična odprava v Himalajo Everest 79 je v sodelovanju s Planinsko založbo PZS med drugim izdala tudi serijo treh lepo oblikovanih značk (velikost 25 x 17 mm). Izdelala jih je Aurea iz Celja, v prodaji pa so po 20 din (serija z etuijem je 66 din) v ekonomatu Planinske zveze Slovenije, pa tudi pri večjih planinskih društvih.
Dosežek vse planinske organizacije
Misim, da je ta odprava sedaj velik športni dosežek vse naše planinske, organizacije. Z vključitvijo dveh naših članov pa bomo prav gotovo dosegli tudi afirmacijo hrvaškega alpinizma. Odmev je že sedaj čutiti ne le v planinskih vrstah, temveč na splošno, v vsej nas javnosti.
Za mene osebno pa je ta odprava priznanje politike, ki sem jo zastopal že, ko sem bil se predsednik Planinske zveze Jugoslavije. Vsi smo se trudili, da bi ustvarili kar najboljše možnosti za čim hitrejši razvoj alpinizma v vseh republikah. In sedaj, ko se približuje finalu naša največja akcija, upam se na čim ugodnejše klimatske razmere na vesinah Everesta. Fantje so, kot vem, odlično pripravljeni, proti slabemu vremenu pa seveda še nimamo orožja.
Študiral je med pripravami
Marjana Manfrede-Marjona posebej ne bilo potrebno predstavljati, saj spada prav gotovo med naše najvidnejše alpiniste. Kavkaz leta 1968, tri himalajske odprave (1972, 1974 in 1975), brez kisika prek stene na Makaluju predlani vzpon prek strme stene Yerupaje v Andih, pa seveda še veliko, veliko težkih vzponov v domačih in tujih gorah.
Pred dnevi je Manfreda z diplomo končal prvo stopnjo visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani. Res je, je povedal, da sem študiral morda nekoliko dalj kot drugi, toda ni mi žal. Vedel sem namreč, da bom lahko študiral le ob delu (še pred leti je bil strojnik na železnici, sedaj je referent za rekreacijo ŽTP Ljubljana), alpinizmu pa se tudi nisem hotel odpovedati. Pa je bila vsako leto odprava, lani, ko sem se posvetil pripravam Everest, pa sem opravil 40 težkih vzponov. Kdor kaj ve o alpinizmu, si bo znal razložiti, kaj to pomeni. Vseeno pa sem uspel tudi s študijem in pod Everest odhajam neobremenjen. Izpolnil sem obljubo.
Da pa bi dobil popolnejšo sliko o njegovi vztrajnosti (te pa pravijo, da alpinistu ne sme manjkati), dodajmo le nekaj podatkov. Star je nekaj manj kot 29 let, je poročen in oče enega otroka, živi pa v Bohinjski Beli, od koder se vsak dan vozi v Ljubljano.
Na goro z dvema kamerama
Na naših prvih odpravah v tuja gorstva so snemali večinoma alpinisti sami, neredko pa so se moral organizatorji celo zadovoljiti s foto dokumentacijo (osemmilimetrskim) filmom. Šele na zadnjih odpravah se je alpinistom priključil profesionalni snemalec. Tako so pridobili alpinisti, ker so se lahko v večji meri posvetil svoj temeljni nalogi, prav tako pa tudi naša javnost gradiva prikazanega TV je bilo namreč precej več.
Na odpravo na Everest bo med drugimi spremljal tudi snemalec ljubljanske televizije Slavo Vajt (44). V zadnjem času je posnel film Triglavski nacionalni park, v kratkem pa bomo videli tudi tri njegove filme o planinski vzgoji. Nekateri se ga morda spominjajo tudi kot snemalca filma Cvetje v jeseni.
Sicer pa je Slavo Vait planinec od leta 1950, nekako štiri leta se je tudi ukvarjal s alpinizmom in bil krajši čas načelnik AO Matice. Tudi pozneje se od gora ni poslovil.
V Nepal odhaja z dvema filmskima kamerama in magnetofonom, Po njegovi oceni bo skozi kamere steklo kar blizu 3,5 km barvnega filmskega traku. Po vrnitvi bo sestavil več samostojnih oddaj in upajmo tudi kak film, ki nas bi lahko zastopal na festivalu v Trentu.
Prvič tudi slikar
Našim alpinističnim odpravam so se doslej večkrat priključili novinarji, pa tudi znanstveniki, akademski slikar pa bo tokrat potoval z odpravo prvič.
Franc Novinc vsem, ki spremljajo današnji slikarski rod, ni neznano ime. Rojen je bil 24. novembra 1938, leta 1964 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, sedaj pa je svobodni umetnik, ki živi v Godešiču pri Škofji Loki. Doslej je razstavljal že skoraj po vsej Evropi.
Ko smo ga povprašali, kako je prišlo do tega, da se je priključil odpravi, je povedal: že vseskozi spremljam pisanje o naših alpinistih in njihovih uspehih. Z marsikom sem tudi prišel v osebni stik. Ali je potem kaj čudnega, da sem izkoristil prvo možnost?
Čeprav se dokaj ukvarjam s športom, sem začel od trenutka, ko sem zvedel, da bom šel z odpravo, resno trenirati in upam, da me pot ne bo preveč dajala. Seveda pa sem se pripravljal tudi kot slikar. Precej je bilo treba iskati, da sem si nabavil potrebno opremo, barve in vse drugo. Biti mora odporna proti monsunskemu dežju, mrazu, pa tudi ultravijoličnim žarkom. Za preskus barv v himalajskih razmerah sem celo dobil povabila tovarn. Vem pa, da bom na terenu lahko v glavnem le skiciral.
Za vse edicije Dela
Da spremlja vse naše večje od prave v Himalajo tudi novinar Dela, je postala že kar tradicija. Letos potuje v Nepal član redakcije Teleksa Marjan Raztresen (43), ki je planinski javnosti že dobro znan po številnih reportažah z gora in o jamarstvu.
Že kot študent geografije se je namreč zaposlil kot novinar, od leta 1050 je član ljubljanskega PD Železničar, pet let kasneje je bil med ustanovitelji speleološke sekcije pri tem društvu in z njimi je potem obiskal številne kraške objekte in bil celo v Alžiriji. Pred vsem pa se je posvetil raziskovanju visokogorskega krasa v okolici Triglava, dvakrat je bil tudi član odprave v Triglavsko brezno in Kočevskega. Po poteh in brezpotjih je prehodi velik del slovenskih gora in Velebita, več krat pa je bil tudi v tujih gorah.
S seboj v Himalajo nosi pisalni stroj in dva fotografska aparata, torej najnujnejši novinarski pribor, pa veliko papirja in filmov. Pravi, da bo pisal in fotografiral, kolikor bo le mogel in gradivo sproti pošiljal v domovino, tako da si lahko obetamo reportaže takorekoč v vsaki naši reviji in seveda časniku tudi.
Stran pripravila: JOŽE DEKLEVA, FRANCI SAVENC
Več razglednic izpod Everesta
Kot smo že objavili se je vodstvo odprave E-79 odločilo tudi za posebno solidarnostno akcijo »Pozdrav izpod Everesta«. Vsakdo, ki bo vplačal na žiro račun Planinske zveze Slovenije (za E-75) št. 50101-678-47046 vsaj 70 din in seveda čitljivo napisal naslov, bo prejel pozdravno razglednico s podpisi vseh udeležencev. Prispevek je mogoče vplačati (se ves marec in april) tudi v pisarni PZS na Dvoržakovi 9 v Ljubljani, dohodek akcije pa se bo (enako kot od prodaje značk) stekal v fond odprave. Fotografijo, ki je bila predloga za to razglednico, je posnel Stane Belak v taborišču ogledne odprave Everest 78. Ni pa to edini motiv. Na drugi je Everest pa Taweche (6512 m), eden izmed sosednih vrhov, ena pa je tudi Nepalska.
