Jugoslovanska alpinistična odprava bo skušala osvojiti Mount Everest po prvenstveni smeri po zahodnem grebenu, kar je eden najtežjih pristopov na streho sveta — Junija načrtovana vrnitev
Glas, 23. februar 1979
Kranj — V torek bomo na brniškem letališču zadnjič zaželeli srečno pot in še srečnejšo vrnitev naši VII. jugoslovanski alpinistični himalajski odpravi, sestavljeni iz alpinistov iz Slovenije, Hrvatske in Bosne in Hercegovine. Vseh dosedanjih šest odprav v Himalajo je od leta 1960 dalje osvajalo mogočne vrhove, ki so jim bili doslej kos le najbolj »alpinistični« narodi sveta. Bili smo močnejši od Trisula, Kangbačena, Anapurn, Makaluja in še nekaterih zvenečih imen himalajskega pogorja. V mogočnem gorovju nismo več učenci, ki bi se morali zgledovati po velikih učiteljih. Iščemo nova pota in nove pristope. Le redko nam cilji niso bili dosegljivi. K o smo se jih lotili vnovič, smo bili močnejši in hrabrejši od gore. V zadnjem desetletju skoraj ni bilo leta, da v Himalaji ne bi bilo Jugoslovana. Spoznavali smo to pogorje in spoznali, da smo sposobni in upravičeni doseči največ, kar se danes v gorništvu, odpravarstvu in alpinizmu doseči da. To pa je zmaga na najvišji gori sveta, 8848 metrov visokem Mount Everestu, ki je bil do leta 1953 skrivnost. Mnogi so ga pred tem in tudi kasneje osvajali, pa so morali odnehati. Le okrog 80 ljudi je doslej stopilo na Everest, najmanj toliko pa jih je ostalo v gori, v snegu, ledu in ledenih razpokah ali deročih vodah Himalaje. Želimo doseči Everest in ga ugnati. To smo zaupali alpinistom Zvonetu Andrejčiču, Stanetu Belaku, Borutu Bergantu, Stipetu Božiću, Muhamedu Gafiću, Viktorju Grošlju, Tomažu Jamniku, Stanetu Klemencu, Frančku Knezu, Ivanu Kotniku, Marjanu Manfredi, Štefanu Marenčeju, Vanji Matijevcu, Vladimirju Mesariču, Dušanu Podbevšku, Bojanu Pollaku, Romanu Robasu, Muhamedu Sišiču, Tonetu Škarji, Andreju in Marku Štremflju, Igorju Tekavčiču, Evgenu Vavpotiču, Jerneju oziroma Nejcu Zaplotniku in Jožetu Zupanu. Vendar ne želimo uspeha za vsako ceno a življenj. Le-ta so najdragocenejša. Zato je naša popotnica odpravi podpisana s srečo in srečno. Zahodni greben gorskega velikana je ena najtežjih himalajskih smeri. Gorniki so tod že omahovali se odprave izogibale te poti jo izbrali in zato nas svet občuduje. V pičlih dveh desetletjih smo v Himalaji naredili več kot katerikoli narod. Streha sveta čaka našo zastavo Zaupali smo jo moštvu, ki ve kaj zmore in zna.
Alpinisti o velikem cilju
Le vreme nas lahko zaustavi
TONE ŠKARJA, doma iz Mengša, rojen 17. januarja l. 1937, dolgoletni alpinist in večkratni vodja naših alpinističnih odprav: »Na pot odhajamo zadovoljni in optimistični, čeprav je naloga težka. Ali bomo cilj dosegli ali ne, je sedaj še preuranjeno napovedovati. Sil za uspeh imamo dovolj, vendar je borba osamljene odprave s snegom in mrazom težka in izčrpljujoča. Spominjam se prijatelja alpinista, ki so mu pošle moči tik pod vrhom. Zbral se je in spomnil, koliko od njega pričakujejo v dolini, v domovini. Glasno je začel vzklikati ime svoje domovine in — uspel! S toliko dobrimi željami ste nas pospremili na pot, da moramo tudi na najvišji gori sveta upravičiti zaupanje domovine!«
ZVONE ANDREJČIČ, rojen 9. 11. 1955, doma iz Lesc: »Pred odhodom sem optimist. Le vreme ali večja nesreča nas lahko zaustavita. Priprave so bile v redu in strokovno načrtovane. Zahodni greben je naša pot do vrha. Moj višinski rekord je 7902 metra visoki Kangbačen, na katerega teme sem stopil leta 1974 kot član V. jugoslovanske himalajske alpinistične odprave.«
BORUT BERGANT, doma iz Tržiča, rojen 20. 11.1954: »Moj višinski rekord je Karakorum. Za Everest sem se resno pripravljal. Petkrat tedensko sem treniral in pretekel razdaljo od Tržiča do Bistriške planine. Del priprav so bile tudi vaje za moč. Veliko sem plezal doma in na tujem, predvsem v Združenih državah Amerike, kjer sem premagal nekaj prvenstvenih smeri. Upam, da bomo uspeli. Le vreme nam jo lahko zagode. Želim, da bi se čim več članov odprave povzpelo na vrh.«
MARJAN MANFREDA , doma iz Bohinjske Bele, rojen 31. 8. 1950: »Na Makalu sem se povzpel brez kisika. Podvig je mogoč tudi na Everestu, vendar priti na vrh za vsako ceno brez kisika ni naš prvenstveni cilj. Vse je odvisno od vremena na gori, razpoloženja alpinistov in drugih okoliščin. Plezam že 13 let in z leti človek pridobiva na vzdržljivosti in znanju ter drugih kvalitetah, potrebnih alpinistu. Seveda pa so bile moje priprave pred Everestom bolj intenzivne. Poškodba z Makaluja je zaceljena in vse je v redu. Imam dva otroka. Težko ju je z ženo pustiti same, vendar družina razume mojo privrženost alpinizmu. Glede na izbiro moštva, priprave in opremo moramo uspeti. Le vreme nas lahko zaustavi! Le-to pa je v Himalaji vedno neznanka.«
NEJC ZAPLOTNIK iz Kranja, rojen 15. aprila leta 1952, edini jugoslovanski alpinist, ki je osvojil dva osemtisočaka: Makalu 8481 metrov in Gašerbrum I 8068 metrov: »Odprava je po moje izredno dobro pripravljena v vseh ozirih, vendar pa je tudi Everest zahtevnejši od Makaluja , saj je samo zahodni greben, po katerem želimo na vrh, dolg 11 kilometrov zračne linije, svoje pa opravi še višina. Rad bi stopil na streho sveta, vendar je treba v odpravi osebne cilje podrediti skupnim. Dve leti sem vadil, razen tega pa še veliko plezal. Lansko spomlad sem bil član ogledne odprave, ki je prišla do vznožja Everesta in temeljito ocenila razmere, s kakršnimi se bomo srečevali. Obilo je pasti in težav, vendar smo jim lahko kos. Seveda pa je monsum za vsako odpravo velika neznanka.«
MARKO ŠTREMFELJ iz Kranja, rojen 18. aprila leta 1954: »5633 metrov visoki Elbrus je moj višinski rekord. Himalaja je zame kot za vsakega alpinista največji cilj. Lani sem še posebno veliko plezal. Komaj čakam, da odidemo! Človek bi rad že hodil in nekaj delal. Že doma smo člani odprave napravili veliko. Tri tedne smo urejevali in pakirali opremo. Nad 18 ton jo je in v kose po 30 kilogramov jo je bilo treba strpati. Vsi upamo na uspeh na strehi sveta’.«
TOMAŽ JAMNIK iz Kranja, rojen 29. decembra leta 1938: »V odpravi sem odgovoren za 18.900 kilogramov opreme, ki smo jo razdelili v 630 tovorov po 30 kilogramov. Večino tega tovora bo treba spraviti s pomočjo 700 nosačev in 20 višinskih šerp kar precej visoko v goro. Ocenjujem, da je odprava dobro pripravljena in bi morala uspeti. Seveda pa nam jo lahko zagode vreme. Leta 1975 sem bil v odpravi za Makalu in dosegel 7500 metrov. Člani odprave smo veliko sami naredili in skrbeli tudi za stvari, ki bi jih sicer morale strokovne službe. Oprema je dobra. Pohvala velja Alpini za izredne čevlje, ki so med najboljšimi na svetu. Menim, da bi morale naše tovarne smeleje na takšnih odpravah testirati svoje izdelke.«
ANDREJ ŠTREMFELJ, doma iz Kranja, rojen 17. decembra leta 1966: »Odprava je dobro pripravljena in mora v normalnih himalajskih razmerah uspeti. Presenetila me je sicer bolezen, vendar upam, da mi ni vzela preveč moči. Zadnje dni pred odhodom sem skušal zgubljeno nadoknaditi. Za vsakega alpinista je Everest največji cilj in takšen je tudi zame. Moj višinski rekord je 8068 metrov visoki Hidden Peak«
Slikar v Himalajo
»Če smo premagali Makalu, moramo tudi Everest,« poudarjajo člani naše VII. alpinistične himalajske odprave. »Vendar je Everest za nas olimpiada in svetovno prvenstvo hkrati. Če uspemo, nam sicer ne bodo igrali himne in dvigovali zastave. Sami jo bomo zasadili na Everestu in iz vseh grl zapeli našo himno. Zmaga na vrhu nas popelje med svetovne prvake, med alpinistične velesile. To pa nedvomno zaslužimo!«
Naša odprava na Mount Everest, na katero smo ponosni, je zanimiva še po nečem. V njej ne bo le alpinistov, neutrudnih garačev, in zdravnikov. Z odpravo odhajajo v torek na pot tudi novinar Teleksa Marjan Raztresen, snemalec ljubljanske televizije Slavo Vajt, ljubljanska radioamaterja, člana kluba Kričač, ki deluje na RTV, Slavko Šetina in Matjaž Culiberg z nalogo vzpostaviti radijsko zvezo z domovino in omogočiti sprotno poročanje, in sli kar Franci Novinec z Godešiča pri Škofji Loki. Na platno bo skušal prenašati vse, kar se bo dogajalo na poti naše najpomembnejše alpinistične odprave. Na vrh priti ni njegov cilj, pa ga vendar čakajo enake dolžnosti kot vse druge člane odprave.
»Slikal bom in skiciral vse, kar lahko slikar zazna in vidi na tako zanimivi poti. Povzpel se bom do baznega taborišča in če bo mogoče, tudi višje. Med hojo časa za slikanje ne bo veliko, zato bo treba izkoriščati trenutke počitka in na platno in papir ujeti kar največ iz življenja odprave. Pot mi omogočata Termika in Gorenjska predilnica iz Škofje Loke, ki sta zainteresirani za motive s Himalaje. S papirjem me je založila tovarna iz Radeč, izjemno zanimanje za mojo pot pa so pokazali tudi nekateri izdelovalci barv iz tujine. Zanima jih, kako se njihovi izdelki obnesejo v takšnih gorskih razmerah. To kaže, da naša odprava v tujini ni neznana. S svoje poti pa bom pripravil tudi razstave. Komaj čakam odhoda. Nisem sicer alpinist, sem pa gornik. Vadil sem moč in vzdržljivost in upam, da bom kos naporom. Predvsem pa je pomembna psihična vzdržljivost. V odpravi so izjemni alpinisti in ljudje. Z njimi bo veselje premagovati napore do velikega cilja!«
J. Košnjek
