Jugoslovanska smer v steni Aconcague
Po štirih smereh na najvišji vrh obeh Amerik – Najtežja je zdaj »Ruta Yugoslava«, čeprav so jo hoteli imenovatiDirettisima Sur
LJUBLJANA – V petek, malo po 17. uri, je na letališče Zagreb priletelo vseh 16 članov 1. Primorske alpinistične odprave. Pričakali so jih le svojci in najbližji prijatelji šele v prostorih Planinske zveze Slovenije v Ljubljani, so bili deležni prvega uradnega sprejema. Pozdravili so jih predsednik PZS inž. Tomaž Banovec, dr. Miha Potočnik kot predstavnik naše najstarejše alpinistične generacije in Tone Škarja, načelnik komisije za odprave v tuja gorstva. Vodja odprave Žarko Trušnovec in njegovi tovariši pa so na kratko obudili spomine.
Prvemu je uspelo stopiti na teme Aconcague, za katere višino Argentina še vedno najraje navajajo 7035 m (realno je 6960 m) Janezu Aljančiču. Svoj tretji poskus je kronal z uspehom 15. januarja, po treh dneh napornega vzpenjanja prek severnih vesin. Poljsko smer v vzhodni steni Aconcague so v dneh od 16. do 23. januarja preplezali Daniel Felc (AO Idrija), Tamara Likar (AO Nova Gorica), Marjan Olenik (AS Sežana), Borut Slapernik (AO Tržič) in Miroslav Škapin (AS Sežana). Tretja, kot se stopnjujejo tudi težave, je bila na vrsti Ruta de los Franceses – Francoska smer. To je bila prva smer v zahtevni južni steni in tako hitro kot naši, je menda še nihče ni ponovil. Po ogledih, potem ko so našli novo vstopno varianto, so jo v dneh od 18. do 22. januarja preplezali Bogdan Biščak (AO Postojna), Milan Črnilogar, Slavko Svetičič (oba AO Idrija) in Igor Škamperle (AO Postojna). V izstopnem delu so preplezali direktnejšo Messnerjevo varianto.
Najtežje, tisto o čemer sta brata Podgornik sanjala štiri leta, so prihranili za konec Zlatko Gantar (AO Postojna), Ivan Rejc (Soški AO) ter Pavel in Peter Podgornik (AO Nova Gorica), so vstopili v steber, ki vodi naravnost na južni vrh Aconcague, prek levega dela J stene, ki doslej sploh še ni bil preplezan, 20. januarja. Okoli 2800 m visoko steno so plezali osem dni, zaradi slabih lednih razmer večinoma ponoči. Ključno mesto, samo okoli 20 m je visoko, toda ocenili so ga s VI, A3, so npr. plezali kar osem ur. V steni pa je še prek 200 m lednih vesin z naklonino 85-90 stopinj. Španski alpinisti, ki so to smer načrtovali, so prihodnje leto in so letos prišli trenirat, kar niso mogli verjeti, da so se je lotili brez dolgih aklimatizacijskih priprav. Japonec Hasegava, ki je lani avgusta sam preplezal »nemogoč« ozebnik v J steni, pa je zmajeval z glavo, ko je izvedel česa so se lotili: »To je zadnji veliki problem »sur-sur«, to je za prihodnje tisočletje … slaba, izredno slaba skala, stalno nekaj pada, teče voda in tako naprej!?«
Največji vtis pa na udeležence odprave niso napravile gore, bolj kot te se jim je vtisnil v spomin sprejem pri Slovencih v Buenos Airesu. Izredno so bili veseli, da so uspeli. Da se je na tamkajšnji TV slišala slovenska beseda in vihrala naša zastava. Odprava je imela tudi sicer v vsej Južni Ameriki izreden odmev in novinarji so jim prišli nasproti celih 180 km, vse do pod gore. Zmagovita četverica je bila med povratkom z gore častni gost v vojašnici njihovih alpincev, kar je nekaj izrednega. In še bi lahko naštevali.
FRANCI SAVENC
Neznana smer v Jalovcu
Sta idrijska alpinista morda opravila 1. ZP »Poljske kombinacije«?
Vedno znova se primeri, da kljub sorazmerno bogatemu arhivskemu gradivu določenih smeri ali variant ne moremo (takoj) razpoznati. Peter Poljanec nam je npr. sporočil, da sta 16. januarja letos z Ivanom Menardom (oba AO Idrija) preplezala vzhodno steno Jalovca, nad Kegljiščem v »neznani smeri«. Spodaj sta preplezala Hornovosmer, potem pa zavila v dobro vidno poč (IV) med Razom in Direktno. Tu sta že kmalu na začetku našla preperelo zagozdo, višje na varovališču pa potem še star klin. Nadaljevala sta desno navzgor, za veliko lusko in po varianti v Raz. Na Strehi pa ju je potem dohitela noč, da sta bivakirala. O tem predelu imamo le (nekoliko meglene) podatke o poljski navezi Michal Jagiello-Tadeusz Piotrowski, ki smo jih zasledili v Taterniku 4 1970. Smer, ki smo jo poimenovali »Poljska kombinacija« sta plezala 13. in 14. avgusta 1970, najtežja mesta pa ocenila s VI, A1. Vendarle po sliki sodeč Poljaka nista zavila desno na Raz, temveč sta nadaljevala naravnost na Streho. Kdo vse je to smer eventualno že ponavljal, ni znano.
Menard in Poljanec sta teden dni pred tem vzponom plezala tudi v JZ steni Planjave. Ponovila sta Kukovčevo smer (V+, 375 m). Skala je bila v glavnem kopna, le na vrhu sta imela požled.
FRANCI SAVENC
Vinko Mlinar
Je lepoti bleščečega jutra, prelesti vrhov v belem ogrinjalu ali pa poletu mladega človeka res usojeno, da morajo biti stalno blizu izničenja?
Na to smo se spomnili, ko smo izvedeli, da je v sredo Vinko Mlinar zdrsnil pod Kalško goro. Nič kolikokrat je odšel v gore, odkar se je pridružil naši druščini, pa tudi že poprej. In vedno je bil pazljiv, trezen v presoji kaj je še varno in česa se raje ne velja lotiti. Če pa je bilo potrebno komu pomagati, pa se ni ustrašil ne naporov ne skritih pasti.
Sredi leta 1974 je Vinko začel svojo alpinistično pot v vrstah AO Ljubljana-matica. Potem pa je bil med ustanovitelji sekcije v Logatcu, ki jo je vse do lani, ko je prerasla v odsek, tudi uspešno vodil. V tem času je postal prekaljen alpinist, inštruktor, vključil se je v vrste Gorske reševalne službe in se pričel spoprijemati z organizacijskimi problemi slovenskega alpinizma.
Komisijo za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije je prevzel v enem najtežjih trenutkov, ko so dosežki naših alpinistov doma in na tujem največji, naša organiziranost pa že skoraj pod lediščem. Dobro je zagrabil, imel pravo mero pri prevzemanju obveznosti in vedno je vedel, kaj ima prednost, kaj je potrebno postoriti takoj, kaj lahko še počaka. Tako se je razdajal, dopoldan na službenem mestu pravnika v ljubljanskem Petrolu – zemeljski plin: popoldan in zvečer pa v vlogi planinskega funkcionarja. Vmes pa je, kadar je bila le prilika, odhitel v gore. Kot bi vedel, da ga bodo že komaj nekaj več kot 28-letnega za vedno obdržale zase.
Vinka Mlinarja, načelnika Komisije za alpinizem PZS in člana IO, sicer pa PD Logatec ter postaje GRS Škofja Loka, bomo pokopali danes ob 15. uri na pokopališču v ljubljanskih Dravljah.
PLANINSKI TOVARIŠI
Shematski vodnik »Paklenica 82«
Stanisalav Gilič, reški alpinist in publicist, ki je našim alpinistom najbolj znan kot avtor vodnikov za Paklenico, je sporočil, da je že dobil prve odtise najnovejšega vodnika. Ta bo povsem shematski (torej ne bo klasičnih opisov temveč le sheme), da bo razumljiv vsakemu alpinistu, velikosti 11×16 cm, imel pa bo 48 strani. Gilič je za ta vodnik izbral le 57 smeri, ki bodo predstavljene na 38 skicah ter risbah (stene Debeli kuk, Kuk od Zagona ter Aniča kuk). Pripravlja pa ga za 1. mednarodno srečanje alpinistov, ki bo v Paklenici aprila letos.
Tabor AO Slovenj Gradec
Rajko Štalekar načelnik AO Slovenj Gradec, ki je vodil tudi tabor na Okrešlju (29.-31. januarja) je sporočil, da so se ga udeležili trije člani AO Ravne, dva iz AO TAM Maribor, šest pa jih je bilo iz njihovega AO. Preplezali so Mrzli dol v Mrzli gori, Belo piramido in v sestopu Tschadovo v Turski gori pa prečenje Rink in Turske gore in Celjsko (v vzponu in sestopu) v Mrzli gori.
Dvakrat v Klemenči peči
Marjan Curk, Boro Jerabek in Štefan Senekovič so 23. januarja preplezali novo smer (V-IV, 4 h) v Klemenči peči. Smer poteka med razom in zobom, v vpadnici značilne zajede in je mestoma identična z Golnarjevo. Teden dni kasneje je Jerabek z Inkom Bajdetom (vsi AO Kozjak-Maribor) preplezal izgleda še eno novo, prav tako v Klemenči peči. Plezala sta levo od raza (Leva grapa: vstop IV, sicer II, 200 m).
Pričetek Akademske A
V četrtek 18. t. m. ob 20 uri, se bo spet pričela akademska alpinistična šola (Trg osvoboditve 1. soba 56). Vodstvo odseka obvešča vse, ki se žele vključiti, da se prijavijo (ob torkih ali četrtkih med 19. in 21. uro) v društvenih prostorih. Uvodno predavanje bo imel Tine Mihelič.
PreplezalaLuciferja
Tine Bucik in Niko Novak sta v četrtek 28. januarja preplezala slap v Martuljku, za katerega se je ustalilo ime Lucifer. Dva dni kasneje sta Janez Roš in Goran Suzič ponovila Kamniško v Vršičih, v nedeljo pa sta preplezala še Lukmanovo. Tega dne sta Milena Radež in Brane Zupančič (vsi AO Rašica) preplezala Deržajevo smer v Mali Mojstrovki.
Sinji slap
Drago Šegregur, Mica Štremfelj in Nejc Zaplotnik so 16. januarja preplezali Sinji slap pod Češko kočo. Tri dni kasneje je Štremfljeva s Francijem Markičem ponovila še Centralno v Veliki Babi, sestopila pa sta po Grapimed Babo in Ledinskim vrhom. To je 16. januarja sam preplezal tudi Jože Povšnar. Istega dne sta Janez Triler in Andrej Zidar preplezala Skriti žleb v Robičju, dan kasneje pa Butinarjevo v Mali Mojstrovki. V nedeljo sta Štefan Gartner in Srečo Rehberger ponovila Direktno v Z steni Kočne. Diagonala v Kalškem grebenu pa je doživela kar tri ponovitve. V soboto 16. januarja sta jo preplezala (šele 3. P?) Matej Kranjc in Klemen Kobal, dan kasneje dve navezi Mare Ažman – Rudi Lanz in Triler-Zidar, v ponedeljek pa Mišo Jamnik in Zaplotnik (vsi AO Kranj).
Prizadevni v AS Litija
Najmlajša alpinistična sekcija pri nas je AS Litija, imajo pa že 13 udeležencev alpinistične šole! Doslej so imeli že pet predavanj s preizkusom znanja. 23. preteklega meseca pa skupno turo na Grintovec. Toplo vreme pa omogoča tudi vaje v plezalnem vrtcu. 16. januarja se je Groboljšek sam povzpel po Bosovi grapi in sestopil po Šiji Brane, dan kasneje pa so isto turo opravili še Brodar, Kotor in Repina. Južni raz Skute pa sta 21. januarja preplezala Repina in Bojan Šprogar (Zasavski AO, ostali AS Litija). Člani AS imajo letos za seboj tudi že več pristopov in turnih smukov.
V Križu in Škarjah
Korent, Šturm in Tič so 24. januarja opravili drugo zimsko ponovitev Smeri skozi okno v Škarjah. Istega dne je Mira Uršič v navezi s Smiljanom Smodišem (AO Celje, ostali AO Impol) preplezala Vzhodno v Križu.
Prvenstvena v Loški steni
Dušan Rijavec in Milan Velikonja, oba člana AO Nova Gorica, sta zadnja dva dneva januarja preplezala novo smer v Loški steni. Plezala sta v območju izrazite grape pod Votlim vrhom (S stena) in sicer 14 ur. Razmere nista imela najboljše, skalne plošče je pokrival pršič, težave pa sta ocenila s 80 st./V, 1000 m.
Je zanimanje za Kavkaz?
Komisija za odprave v tuja gorstva PZS je dobila ponudbo sovjetskih »Profsojuzov« za izmenjavo. Skupina 15 naših alpinistov naj bi bivala v Zahodnem Kavkazu (tabor Uzunkol) od 2. do 20. julija, k nam pa naj bi v zameno prišla enako številna skupina sovjetskih alpinistov. Ker doslej ni bilo kandidatov za organizacijo izmenjave, nudi KOTG vabilo zainteresiranim, finančno pa pri izvedbi ne more pomagati.
Prvenstvene v Durmitorju in Troglavu
Navezi Stipe Božič – Željko Škoprc in Gorazd Barač – Fran Lukinovič sta 23. januarja preplezala novo Kaminsko smer (do 80 st., IV 300 m) v Sivadi-jama. Dan za tem je Božič s Škoprcem preplezal novo smer še v Zelenoj Glavi (do 85 st. 55 st. 300 m). Potem so člani AO Mosor iz Splita (v sklopu priprav na odpravo »Manaslu 83«) plezali še v Troglavu. Opravili so 14 vzponov, štirje so prvenstveni. Najtežjega sta prav gotovo opravila Božič in Ana Mažar (dva slapova z naklonino do 90 st., sicer IV-V, 350). Za to smer namreč smatrajo, da je trenutno najtežja v steni Troglava.
12 ur Ojstrice
Franc Horjak in Bojan Jevševar (oba AO Celje) sta Ojstrico za spremembo »obplezala«. V petek ob 23.30 sta odšla iz Robanovega kota po Levi grapi v V steni Ojstrice. V dobrih razmerah sta za vzpon (IV, 55 st./III, 40 st.) do Kocbekove poti potrebovala sedem ur, nato pa sta se povzpela še na vrh Ojstrice in sicer po Južnem razu. Sestopila sta po Zahodni grapi do Bivaka pod Ojstrico, kjer sta prenočila. V nedeljo zjutraj pa sta se povzpela še po Kopinškovi poti do Grape hrepenenja (6. januarja 1979 so jo preplezali Horjak, Povše in Trontelj) in po njej sestopila.
Poskus prečenja Košute
Bertoncelj in Kofol sta 23. januarja preplezala Slovenskosmer v Steni. Bertoncelj se je nato povzpel še na vrh Triglava in dan za tem po Slovenski še sestopil. Teden dni kasneje sta Belak in Gril preplezala Grapo v V steni Kalške gore, dan kasneje pa z Metljakom še Butinarjevo v Mali Mojstrovki. Grasselli, Kofol in Kregar so 30. januarja preplezali grapo med Zadnjo (Rateško) Ponco in Strugom, prečili so Srednje Ponce in po drugi grapi sestopili. Načrt, da bi prečili Košuto pa se Bešlinu, Dolenčevi, Kunaverjevi in Urlepu (vsi člani AO Matica) ni posrečil. Zaradi hudega vetra so prišli le do polovice grebena.
Pestra dejavnost domžalskih alpinistov
Janez Jeglič in Peter Pavli sta 17. januarja ponovila smer Šimenc-Škarja v Štruci. Naslednji dan zvečer sta Jeglič in Jože Sitar nenavezana preplezala Bobnarjev plaz v JZ steni Brane. Veliko skokov je bilo že kopnih, na izstopu pa se jima je sneg udiral do kolen. To smer sta zadnji dan januarja preplezala tudi Roman Cerar (AS Delo, vsi ostali AO Domžale) in Marko Grad. Grad in Jeglič sta 23. januarja ponovila Gregorinov steber, sestopila pa po grapi desno od Centralne. Teden dni kasneje pa sta Jeglič in Silvo Karo ponovila (AO, v steni je bilo precej ledu) Lahovo smer v Vežici. Razen tega pa so za udeležence domžalske AS organizirali tudi skupno turo v Repov kot.
Prišli so tudi Zagrebčani
V soboto 23. januarja so Zagrebčani Alikalfič, Čujič, Draganič in Ognančevič ter Štebe (AO Mengeš) preplezali Gamsovo grapo v Zeleniških špicah, sestopili pa po Tuhinjski. Dan kasneje sta Čujič in Ognančevič preplezala Kotliško grapo, Alikalfič in Štebe pa Bosovo grapo. V soboto 6. t. m. pa so Kregar, Pollak (oba AO Kamnik) in Ognančevič preplezali Centralno (IV-III) v Brani, dan kasneje pa zadnja dva še istoimensko (V+, A1e) v Planjavi. Zagrebčani so plezali tudi nad Vršičem (Uroševo grapo) ter Špikov graben.
Iz poročil alpinističnih odsekov
Kovačič, Štibelj in Vidic (vsi AO Škofja Loka) so 24. januarja preplezali Špikov graben. Ježovnik in Štornik (oba AS Prevalje) ter Žalig (AO Ravne) so 30. januarja ponovili smer imenovano Frdamane luknje (IV, 150m) v Srednji Raduhi. Istega dne sta Podrepšek in Turčič preplezala Nemško grapo v Ojstrici, dan kasneje pa Horvat in Turčič Kozjaško v Klemenči peči. Sestopila sta po Smeri mimo zoba, ki jo je istega dne sam preplezal Podrepšek (vsi AO TAM).
V alpskem slogu prek himalajskega zidu
LJUBLJANA – »Naključje je hotelo, da sem bil eden prvih v domovini, ki sem zvedel, da ste preplezali južno steno Daulagirija in se živi vrnili med ljudi,« je dejal minuli petek predsednik predsedstva SR Slovenije Viktor Avbelj članom slovenske alpinistične odprave na to mogočno himalajsko goro, potem ko jih je na sprejemu po slavnostnem nagovoru povabil za mizo na pogovor in prigrizek.
»Isti dan sem srečal predsednika Planinske zveze Slovenije inž. Banovca in mu sporočil veselo vest, ki je še ni vedel. Globoko smo si oddahnili ob tej novici, saj nas je prej resno skrbelo, ko o vas ni bilo v domovino toliko časa nobene vesti.«
Zdaj so že urejeni vtisi in gradivo o »pustolovščini Daulagiri« – med drugim album dokumentarnih fotografij, ki ga je vodja majhne šestčlanske odprave Stane Belak izročil predsedniku Avblju. Med njimi so tudi slike, ki prikazujejo šestdnevno tavanje po brezpotjih, potem ko je bila naloga že opravljena in stena, visoka tri kilometre od baznega tabora do vrha, preplezana.
Med štirimi člani odprave, ki so bili na sprejemu v prostorih predsedstva SR Slovenije v Ljubljani, je bil najbolj molčeč Cene Berčič, ki je najdraže plačal uspehe majhne odprave: zaradi omrzlin so mu morali v ljubljanskem Kliničnem centru amputirati prste na obeh nogah in je zdaj invalid. Član predsedstva SRS Tone Bole je na petkovem sprejemu dejal, da mora zdaj slovenska družba kolikor je mogoče pomagati temu fantu, ki je nedvomno junak majhnega slovenskega naroda.
Ob tem je bilo rečeno marsikaj o tem, kaj bi ob tako velikem alpinističnem uspehu svojih ljudi storili veliki narodi. Prav tako je bilo rečeno marsikaj o tem, da tovarne – proizvajalke alpinistične opreme ne izkoristijo dovolj tako velikih uspehov domačih alpinistov pri prodaji svojih izdelkov, ki popolnoma ustrezajo celo v najtrših vremenskih razmerah in v predelih, ki nikakor niso ustvarjeni za človekovo bivanje
»Vsekakor je vendarle nekakšen uspeh,« je dejal v petek vodja odprave v južno steno Daulagirija, šeste najvišje gore na svetu, ki se pne 8167 metrov visoko pod nebo, »če pridejo pod to steno najboljše naveze na svetu in se po nekaj raztežajih plezanja obrnejo, ker se jim zdi stena pretežavna, potem pa pride nekaj Kranjcev in v alpskem slogu prepleza ta himalajski zid …«
M. R.
Jubilejni pohod na Stol
Že sedemnajstič se bodo od 19. do 21. t.m. podali na očaka Karavank
Že 17. tradicionalni pohod na najvišji vrh Karavank Stol bo od 19. do 21. t.m. V zadnjih letih je pohod že prerastel v množično planinsko in družbenopolitično manifestacijo vseh ljubiteljev gora, ki vsako leto z udeležbo na pohodu počastijo tudi junaški boj jeseniške čete 20. februarja 1942 na očaku Karavank. Letos bo pohod še toliko bolj slavnosten, ker bodo proslavili 40-letnico herojske bitke.
Dosedanjih pohodov se je udeležilo že 31.400 planincev. 19. t.m. bo najprej šolski pohod do Valvazorjevega doma, 20. in 21. t.m. pa bo potem še osrednji pohod na Stol. Vse tri dni bodo pred Valvasorjevim domom proslave, na katerih bodo najbolj vztrajnim pohodnikom in organizacijam, ki pomagajo pri organizaciji pohodov, podelili plakete. Vsak udeleženec bo letos prejel tudi spominsko brošuro.
JANKO RABIČ
Potreben je planinski muzej
LJUBLJANA – Pred dnevi je bila druga seja pred kratkim ustanovljene Kulturno propagandne komisije PZS, ki naj bi pod vodstvom Jožeta Gašpariča skrbela za bolj organizirano seznanjanje javnosti s planinsko dejavnostjo in za kulturno popestritev planinskega življenja.
Na sestanku so precej pozornosti namenili možnostim za ureditev planinskega muzeja, saj bo slovenska planinska organizacija že naslednje leto praznovala 90-letnico obstoja, muzej pa bi bil lahko tudi dobrodošla popestritev naše turistične ponudbe. Za enkrat je še največ možnosti, da bi muzej odprli v Mojstrani, kjer že več let zapored vsako poletje pripravijo zgodovinsko razstavo planinske dejavnosti. Možnosti pa so tudi v Trenti, kjer je prostor za muzej pravzaprav že zagotovljen. Vsekakor čaka slovenske planince na tem področju še veliko dela.
Komisija je obravnavala tudi obveščanje o aktualnih dogodkih planinskega življenja. Ugotovili so, da je obveščanje o dejavnosti alpinistov sorazmerno dobro urejeno, čeprav ga bo treba razširiti še na druga področja in druga sredstva množičnega obveščanja. Težje pa je z obveščanjem o dejavnosti planinskih društev, saj jih večina le občasno pošilja podatke o svojih akcijah in o stanju svojih planinskih postojank. Potrebno bo poskrbeti tudi za boljšo dokumentacijo te dejavnosti.
Člani komisije so spregovorili tudi o akciji za zbiranje sredstev za razširitev Kredarice in o planinskem knjižničarstvu.
MIRO ŠTEBE
