Alpinistične novice 52/1988

Posnela še manjkajoči del za film

Jeglič In Karo sta obiskala Patagonijo tokrat z drugi­mi nameni

Jeglič in Karo sta odšla na pot v začetku oktobra, poglavitni namen obiska pa je bil predvsem posneti še manjka­joči material, iz katerega bi se­stavila film o njunem prvenstve­nem vzponu čez južno steno Cerro Torreja. Med tem zadnjim obiskom sta posnela okoli 900 metrov filmskega traku in skupaj z 200 metri filma iz stene bi mo­ralo zadostovati za zaokroženo podobo o vzponu, ki ga želita predstaviti na letošnjem medna­rodnem festivalu alpinističnega filma v Trentu.
Poleg snemanja, za katerega naj bi skrbel Boštjan Korbar, ki ju je spremljal, sta Jeglič in Karo nameravala splezati še kakšno novo smer v ostenju Cerro Tore­ja. V mislih sta imela zlasti oste­nje levo od južne stene, ki je prepreženo s tankimi in strmimi ozebniki. Vzpon bi bilo mogoče opraviti v zelo kratkem času, vsekakor pa ponoči. Spodnji del je namreč obrnjen proti vzhodu, tako da čez dan ob lepem vre­menu tečejo slapovi vode, ob slabem vremenu pa seveda sneži. Sredi oktobra sta sicer odšla pod steno, vendar pa v njej ni bilo ledu, skala je bila le prikrita s prhkim snegom.
Potem sta s kamero v roki krenila v Maestrijevo smer v Cerro Torreju. Ob koncu dneva nista bila edina, ki sta se morala obrniti, saj je okoli gore spet divjal vihar. Ponovila se je sko­raj slika iz januarja letos, ko sta prav v takšnem vremenu sestopi­la. Sploh je bilo letos vreme obupno, v 44 dneh v bazi sta bila lepa samo dva. Samo dve navezi sta uspeli na Cerro Torreju, ena pa na Fitz Royu. Vse druge so odšle domov praznih rok, teh pa ni bilo malo, saj je bil obisk letos še posebno velik. Patagonija zdaj ni več zanimiva samo za al­pinistične odprave ali naveze, vse bolj jo obiskujejo tudi tre­kingi.
Sedaj bo prva stvar narediti film. Upamo, da je posneti ma­terial tehnično brezhiben in da bo njuna tokratna odprava, ka­tere glavni sponzor je bil Edigs iz Mengša, po tej plati uspešna.

Latok 3 osvojen šele drugič
6860 metrov visoki Latok 3 v Karakorumu je bil letošnjega junija splezan šele drugič. V devetih dneh so smer iz leta 1979 v JV steni ponovili M. Forcatura, M. Marciano in E. Rosso. Smer je visoka 1300 metrov, težave so VI, VI+ in A2. Letos je bila stena precej zasnežena, tako da so kljub prisojni legi vladale v njej zimske raz­mere.

Skorajda za šalo ponovil najtežjo smer v Sloveniji
Srečo Rehberger je za Klobaso v Mišji peči porabil samo štiri dni – Realna ocena te smeri je 8a (IX/X-) – Tudi drugi niso počivali
Dober mesec je minilo, odkar je Tadej Slabe v Mišji peči preplezal prvo smer desete stopnje v Sloveniji. Potrebnih je bilo veliko poskusov, vzpon pa je dobil oceno 8b (X). Priznati pa je treba, da je bila večina presenečena, ko je Srečo Rehberger smer ponovil v vsega štirih dneh. Obenem je vzpon sam postavil na realnejša tla, ocena 8a naj bi popolnoma zadostovala.
Najprej tri dni za študij smeri z va­rovanjem od zgoraj, potem pa uspe­šen vzpon v četrtem poskusu. Takoj je bilo jasno, da z oceno nekaj ni v redu, saj bi sicer po vsej verjetnosti potrebo­val dosti več časa. Rehberger je pove­dal, da je najtežji detajl sicer nekoliko neroden, vendar pa niti približno za oceno 8b. Ob vsem tem vendarle ne moremo mimo dejstva, da je Rehber­ger vendarle edini naš plezalec, ki je že plezal smeri z oceno 8b. Povrh vsega še smeri, katerim so takšne oce­ne dali Raboutou in Tribout. Žal Rehberger ne sodeluje na tekmova­njih (in tudi ni nujno, da bi bil tudi tu tako uspešen), vsekakor pa ga doslej z vzponi najtežjih smeri pri nas ni dohitel še nihče. Smeri, kot sta Sortiliege in Futura (obe 8b sta potrjeni od plezalcev kot so Horhager, Rabo­utou, Tribout), sta daleč največ, kar so naši plezalci splezali. V Klobasi so težave zelo kratke in tudi dejstvo, da je prišel na vrh smeri praktično svež, najbrž pove dovolj. Strinja pa se z oceno, da je to ta čas najtežja smer v Sloveniji. Težji v Jugoslaviji sta naj­brž samo dve smeri v Paklenici, kate­rih avtorja sta Avstrijec Horhager in Italijan Manollo. Rehbergerjev drugi vzpon v Klobasi je bil opravljen 4. t. m. Pet dni kasneje pa je v Ospu dodal še eno devetko. Levo od znane smeri Super hik je preplezal še Super sok. Ključni detajl je med drugim in tretjim svedrovcem, druge težave pa so ena­komerno razporejene po celotni sme­ri. Rehberger je smer ocenil 7b+ (IX-).

Tudi drugi plezalci niso počivali in doseženih je bilo nekaj lepih rezulta­tov. Na Costieri pri Trstu je Santa Esmeralda doživela dve naši ponovi­tvi. Najprej jo je 29. novembra pono­vil Igor Jamnikar, za njim pa 5. t. m. še Marko Lukič. Smer je sorazmerno kratka, vendar zelo previsna. Ocenje­na je z 8a, vendar se zdaj vsi sprašuje­jo po primerjavi ocene s Klobaso. Na Napoleonovi cesti pa so naši dvakrat ponovili smer Orcobaleno. Dorian Šuc je bil uspešen 28. novembra, Mar­ko Lukič pa 10. t. m. Tudi pri oceni te smeri je bilo veliko mnenj. Sprva je dobila celo 8a+, kasneje so to popravili na 8a, zdaj pa pravijo, da ni več kot 7c+. Šuc je ponovil v teh stenah tudi Poker Dasi z oceno 7b+ (IX-).
Še največ pa so plezali v Ospu. Šele peti vzpon v Jonagoldu (IX) je 12. t. m. opravil Tomo Česen. Poročna noč (IX) ima še nadaljnja dva vzpona (12. in 13. vzpon). Igor Kalan jo je splezal že 26. novembra. Sašo Prosenjak pa 11. t. m. Prosenjak je še istega dne ponovil tudi Paris-Dakar (IX-). Sedmi vzpon je bil opravljen tudi v Polnočnem kavboju (IX-/IX), in sicer po zaslugi Aleša Jensterla, ki je smer ponovil 27. novembra. V sosed­nji Mišji peči je bila spet splezana Preobrazba (IX+), ki jo je 28. novembra preplezal Andrej Jaklič.
Tudi v drugih plezališčih ni bilo prazno. V tolminskem vrtcu pri Čiginju je Edo Kozorog 5. t. m. kot prvi splezal Povest o noči, ki poteka v levi, previsni steni. Ocena je VIII+/IX-. Peter Mežnar pa je prav tako v tem vrtcu ponovil Opus dei (VIII+/IX-).
Kozorog je v Beli nad Vipavo sple­zal še Džuli Šviga (VIII+/IX), Urban Golob pa Don Kihot (VIII-/VIII) v isti steni. In še dve smeri osme stop­nje, ki ju je splezal Prosenjak. Na Črnem Kalu je ponovil Zidarsko poč, na Napoleonovi cesti pa Ratataplan.

Tomo Česen

Aleš Kunaver — 32. knjiga
Izšla je nova (32.) knjiga iz zbirke Domače in tuje gore mariborske Za­ložbe Obzorja. Navpičen rdeč napis Aleš Kunaver in markantne poteze njegovega obraza opozarjata: za ved­no sem prisoten. Ali kot je zapisal Danilo Cedilnik-Den za spremno be­sedo na ovitku: pred seboj imamo de­lo, ki ga je bilo nujno potrebno opra­viti, saj smo imeli Slovenci le malo tako izjemnih ljudi. In nihče ne bi bil mogel tega opraviti bolje, z večjo skrbjo in odgovornostjo, z večjim spo­štovanjem, kot je to naredila Dušica Kunaver.
V knjigi so natisnjene pripovedi o Aleševi gorniški poti. Od prvega zimskega vzpona prek Čopovega ste­bra v Steni, do zadnjega poleta proti Triglavu, od prvega pristopa na vrho­ve Trisula, do smeri v njegovi steni, ki nosi njegovo ime. Med mejnikoma je dolga pot, pot, ki je naš alpinizem popeljala od prvih himalajskih kora­kov v svetovni vrh. Knjiga zajema 30 let slovenskega alpinizma in tako ali drugače omenja večino imen, ki so krojila to obdobje.
Iz Aleševih člankov, priprav za (žal neobjavljene) knjige, iz njegovih pi­sem, poročil, scenarijev, intervju­jev… kar vse tvori osnovo knjige, izvemo veliko. Ne le o njegovih vzpo­nih v domačih in tujih gorah ter od­pravah, tudi o njem samem, o njego­vih pogledih na življenje, načrtih in željah. Aleševo pripoved dopolnjujejo prispevki njegovih tovarišev, ki s pe­strostjo svojih pogledov ustvarjajo do­datne podobe in vezni teksti, ki jih je napisala Dušica in vanje vpletla še svoje videnje.
Aleš Kunaver je že zmlada posvetil sleherni trenutek goram. V njih je plezal, smučal, fotografiral, filmal, o njih je predaval, pisal, snoval, v nje je vodil velike in manjše odprave, v njih je mojstril mladi rod alpinistov in šolal Šerpe za premagovanje naj­večjih težav v visokih gorah. Ob tem pa je bil še eden vodilnih mož v veli­kem industrijskem podjetju, družini je z lastnimi rokami zgradil hišo… Še in še bi lahko naštevali.
Knjigo, ki je izšla v (pre)skromni nakladi 1500 izvodov, je odlično ure­dil Franc Vogelnik, opreme je delo Bronislava Fajona, risbe pa Danila Cedilnika-Dena. Med sodelavci je še 38 imen, ne manjka ( barvnih in črno-belih) dokumentarnih fotografij, pa tudi različnih dokumentarnih zapisov.

V Zagrebu ustanovili JUSPEK – Sodelovanje KA PSH in PZS
Jugoslovansko komisijo za športno plezanje vodi Ivica Piljič, namestnik pa je Ajo Slamič
V Zagrebu so na sestanku predstavnikov slovenske in hrvaške komisije za alpinizem ustanovili JUSPEK – Jugoslovansko komisijo za športno plezanje pri koordinacijski komisiji za alpinizem PZ Jugoslavije. Tako je – nekako po treh letih rasti – tudi naša najmlajša športna aktivnost dobila svojo organizacijo nadgradnjo. JUSPEK vodi Ivica Piljič iz Splita (sedaj živi v Zagrebu), njegov namestnik pa je Ajo Slamič, član AO Nova Gorica.
Nova komisija je že takoj na ustanovnem sestanku sprejela vse osnovne akte, domenili pa so se tudi za okvirni razpored tekmovanj v prihodnjem letu. Februarja naj bi bilo v Zagrebu I. dvoransko prvenstvo Jugoslavije v športnem plezanju. Marca naj bi podobno tekmovanje pripravil AO Kranj. Maja bi bilo v Splitu (Markezina greda) tekmovanje na naravni steni. Tudi junijsko tekmovanje v organizaciji AO Nova Gorica naj bi bilo na umetni steni, toda – na prostem. Julijsko tekmovanje v Lokvah (Gorski Kotar) bo v lepem naravnem ambientu. Avgusta je predvideno tekmovanje v Bohinju, septembra pa v Vipavi.
Sprejeli so tudi način točkovanja za kategorizacijo, ki je podoben kot za smučarski pokal; za 1. mesto 25 točk, za drugo 20, tretje 15 in tako naprej, do 15. (1 točka).
Če bodo prihodnje leto samo tri tekmovanja, bodo upoštevali rezultate vseh treh, sicer pa ne bodo šteli slabšega dosežka na eni, dveh ali treh tekmovanjih.
Ker je veliko zanimanje za plezanje na umetnih stenah, omenimo na kratko, kakšna mora biti ta naprava. Praviloma naj bi bila visoka vsaj 15 m, saj se le na takih lahko prirejajo tekmovanja UIAA.
JUSPEK se je tudi odločila, da se njeni sodelavci takoj oprimejo priprave učbenika. Čeprav so nekateri že pripravili skripta, ta gradiva niso zadovoljiva in odločili so se kar za izvlečke iz tujih učbenikov (knjige Patricka Edlingerja in Stefana Glowacza). V kratkem bodo pripravili tudi naš prvi seminar za tiste, ki se bodo ukvarjali z vodenjem in pripravo tekmovanj. Pri nas naj bi bil tudi že kar naslednji sestanek CEC UIAA, in sicer v Bohinju.

Pik Pobeda za priprave
Sovjetski alpinisti se pet let po uspehu na Everestu že drugo leto si­stematično pripravljajo na prečenje vseh štirih vrhov Kangčendzenge. Za »veliki preskus« so letos avgusta opra­vili še prečenje Pika Pobede (7439 m), najsevernejšega sedemtisočaka. S tem impozantnim vrhom Tjan Šana so se alpinisti seznanili šele 1938, sredi 1948 so mu dokončno točneje izmerili viši­no in 31. avgusta 1956 je bil prvič osvojen. Da ni kar tako, govori tudi njegova črna kronika: od 1955 je terjal že 53 življenj. Letos ga je 26 alpinistov (20 članov odprave Kangčendzenga ’89, drugi so bili iz rezerve), razdelje­nih v dve ekipi, suvereno prečilo v sedmih dneh kljub hudemu mrazu in močnemu vetru. Njihova smer je vo­dila čez vrh Važa Pšavela (6918 m), glavni (7439 m) in vzhodni vrh (7049 m) Pik Pobeda ter Vrh vojnih geogra­fov (6873 m).
Sovjetski alpinisti so torej še naprej odločeni, da vsemu svetu dokažejo, kaj zmore kolektivni duh in dobra organizacija. Oboje bodo namreč po­trebovali, ko se bodo spravili na pre­čenje Kangčendzenge.

Srečanje plezalskih veteranov
Poljski alpinisti so v Tatrah pripra­vili prvo srečanje plezalskih vetera­nov. Kljub deževnemu vremenu se je zbralo okrog 60 alpinistov. Med odlič­nimi bivšimi skalnimi plezalci, člani ekspedicij v najvišja svetovna gorstva so bila tudi tako slavna imena, kot so profesor Ryszard Schramm, prvi osva­jalec kakih 30 vrhov v pogorjih Spitzenberger, Hindukuš in Ruvenzori, poleg tega pa je tudi član ameriškega »raziskovalnega kluba«.
Tridnevno srečanje veteranov je minilo v obujanju spominov in prepe­vanju starih pesmi 40-tih in 50-tih let, obiskali so tudi okoliške gore, nekate­ri med njimi pa so se lotili celo krajših plezalnih smeri. Dogovorili so se tudi, da bodo ustanoviti klub, namenjen sa­mo poljskim gorniškim veteranom.

Franci Savenc

Pohod na Stol bo spomladi?
Prireditelji te znane spominske prireditve se ukvarjajo z mislijo, da bi jo izvedli pozneje, ker je pozimi preveč nevaren
V jeseniški občini so začeli s pripravami za 24. zimski spominski pohod na Stol, s katerim vsako leto več tisoč planincev in drugih ljubiteljev gora počasti junaško bitko Jeseniške čete na strmih pobočjih Karavank 20. februarja leta 1942. Člani organizacijskega odbora se že nekaj časa srečujejo z najrazličnejšimi težavami, pred­vsem finančnimi, pa tudi organizacijskimi, očitno pa je, da se prav pred 24. pohodom obetajo nekatere korenite spremembe.
Pohod je iz skromnih začetkov pre­rasel v veliko in množično planinsko manifestacijo in danes pomembno bo­gati rekreativno dejavnosti v Sloveni­ji. Podatek, da se je 23 pohodov ude­ležilo 57.960 planincev, verjetno pove vse. Prav zaradi množičnosti in zah­tevnosti je prerasel začetne okvire. Stroški za takšne velike prireditve so iz leta v leto večji, denarja pa vse manj. Organizatorji pohoda na Stol varčujejo kjer pač morejo, jasno pa je, da je treba vsako leto nameniti denar za značke vsem pohodnikom, plakete za 10-kratne udeležence, za prevoz opreme do Valvazorjevega doma, ve­liko stroškov pa terja tudi zagotovitev varnosti za tisoče udeležencev.
Pobudniki pohoda so bili jeseniški alpinisti skupaj z borci. Že vsa leta je neurejeno financiranje pohoda, bre­mena se prelagajo z enega ramena na drugega. Levji delež za pohod name­njajo Občinski odbor ZZB NOV Jese­nice, skupščina občine Jesenice in Telesno-kulturna skupnost Jesenice ter nekatere delovne organizacije.
Stroški veliko hitreje naraščajo, kot pa je delež vseh, ki financirajo pohod. Tako je tudi pred 24. pohodom. Bla­gajna je prazna, material pa bo po­trebno nabaviti čim prej.
Člani organizacijskega odbora bodo spet začeli obsežno in zahtevno akcijo zbiranja sredstev, o tem pa bodo na razširjeni seji seznanili širšo družbe­nopolitično skupnost v jeseniški obči­ni, na Gorenjskem in v Sloveniji. Če­tudi potem ne bo jasnejših zagotovil za načrtnejše zagotavljanje denarja, bodo pohod pač morali odpovedati.
Pred 24. pohodom pa je še ena zani­miva novost. Pohod na Stol je zahtev­na zimska tura, ki je primerna le za telesno dobro pripravljene planince. Ker je varnost na prvem mestu, mnogi menijo, da je zimski pohod preveč nevaren, posebej na vrh Stola. Gorski reševalci vedno skrbno pretehtajo raz­mere na Stolu in se potem odločijo za eno od variant, na vrh Stola ali pa po spodnjih planinah. Ker Stol pozimi skriva na svojih pobočjih najrazličnej­še pasti, je pohod nekaj zadnjih let vedno le po spodnjih planinah.
Zato se je sedaj izoblikoval pred­log, da bi bil pohod v maju ali v začet­ku junija. Razmere spomladi bi zago­tavljale vzpon na vrh, pohod bi bil varnejši, pa tudi cenejši. Člani organi­zacijskega odbora pričakujejo tudi mnenja širše planinske javnosti, da bi se tako lažje odločali o morebitnem novem datumu pohoda na Stol.

Janko Rabič