Na vrhu šeste najvišje gore prav vsi člani naše odprave
Osvojitev 8201 m visokega Čo Oja imeniten dosežek – Prvi na vrhu dr. Iztok Tomazin sam – Viki Grošelj petič čez 8.000m – Nov cilj
Z osvojitvijo 8201 m visokega Čo Oja, šeste najvišje gore na svetu, so jugoslovanski alpinistični statistiki zabeležili že deveti osemtisočak, ki pa ga bodo kronisti bržda imeli zabeleženega še po nekaterih drugih značilnostih. Vrh je doseglo vseh sedem članov odprave, skupaj z Romanom Robasom, vodjo odprave. Slednji je očitno imel najtežje delo – ne samo zato ker je startal v zadnji navezi, ampak tudi zato, ker je dobro vedel, da odprava živi z dolgom 14.000 dolarjev. Dan pred odhodom iz Ljubljane so namreč dobili za popotnico odpoved sodelovanja enega od pomembnih financerjev.
VODJA – Roman Robas. (Foto: S. Ž.)
Tone Škarja, pridruženi član odprave, ni imel namena naskakovati dokaj zahtevne severne stene, zato pa se je lotil nekaterih strateških nalog v zvezi z naslednjo slovensko alpinistično odpravo 1989 leta na deseti osemtisočak Šiša Pangmo, prav tako s kitajske strani.
»Odpravo na Čo Oju lahko ocenim kot izredno uspešno. Ne samo zaradi maksimalnega alpinističnega dosežka, ampak tudi zaradi samega pristopa k nalogi. Odkrili smo steno, ki je bila še neraziskana in v kratkem času potegnili v njej zanimivo smer. Pomembna je tudi sestava ekipe – poleg izkušenih alpinistov, Vikija Grošlja in Iztoka Tomazina, so sodelovali pretežno mladi alpinisti, katerih čas šele prihaja,« je povedal Tone Škarja.
Glede na to, da v Himalaji obstaja izredno velika možnost neuspeha, je seveda vselej v ospredju pozornosti človek, ki prvi doseže vrh. Tokrat je to nalogo opravil naš znani alpinist in zdravnik odprave Iztok Tomazin. O svojem samostojnem vzponu na vrh je povedal: »Da sem se podal na vrh sam, je bilo zgolj naključje. Z Markom Prezljem sva preživela v steni večino časa skupaj. Dan, ko sva opremljala steno s stalnimi vrvmi in postavila še višinski tabor III, se je končal vsaj z osemnajstimi urami dela. Seveda brez ustrezne hrane, tekočine, v izredno hladnem vremenu, tako da sva bila oba močno utrujena. Drugo jutro bi morala odriniti na vrh, pa je Marko zaradi izčrpanosti raje sestopil, sam pa sem se vseeno odločil za vrh.«
Zaradi dokaj strmega zaključka smeri na vršni greben in zato velike nevarnosti zdrsa pri sestopu po isti smeri, še posebno brez varovanja, se je Tomazin vrnil po smeri prvopristopnikov in tako šele dan kasneje, ob 7. uri zjutraj, priromal nazaj v bazni tabor. Vsekakor lep vzdržljivostni dosežek.
JUGOSLOVANSKA SMER NA ČO OJU – Točke (od spodaj navzgor) označujejo tabore: T-2 6200 m, T-3 7200 m in T-4 7550 m.
Zanimivo je še nadaljnje dogajanje tik pod vrhom Čo Oja. Viki Grošelj in Jože Rozman sta se Tomazinovi smeri umaknila bolj desno in po tej poti tudi sestopila. Naslednji dve navezi Marko Prezelj in Rado Nadvešnik ter Roman Robas in Blaž Jereb pa sta napravili obe kombinaciji pentlje – direktno na vrh in sestop po desni varianti ter obratno.
Fante je tokrat spremljalo izredno hladno vreme. Že v prvem višinskem taboru na višini 5850 m so namerili 25 stopinj pod ničlo, višje zgoraj na vetru pa je bilo po zatrjevanju vsaj še za 10 in več stopinj bolj hladno. O težavah s prsti na nogah niso govorili. Roman Robas pa seveda ni mogel skriti pomrznjenega nosu: »Preveč sem pazil na prste in premalo mislil na nos – in še velikega imam – pa sem jo skupil.« je v šali povedal vodja.
Morda velja povedati še eno značilnost pri naskakovanju Čo Oja. Med višinskima taboroma II in III med 6200 m in 7200 m so morali fantje opraviti s kar 1000 višinskimi metri stene in zahtevnim 150-metrskim kombiniranim pasom skale in ledu ter naklonino 70 stopinj.
Vsekakor velja še enkrat posebej omeniti Vikija Grošlja, 36-letnega alpinističnega veterana, po poklicu učitelja telesne vzgoje, ki je s Čo Ojem osvojil že svoj peti osemtisočak.
V svetu alpinističnih zbirateljev vrhov nad 8000 m je to že lep dosežek. In prav zato nas je zanimalo, ali namerava v svoji bogati alpinistični karieri štartati na vseh 14 najvišjih lovorik. Takole pravi: »Do nedavnega o takem cilju še nisem razmišljal, no od letos naprej pa bo to moj osnovni cilj. Če bo vse po sreči, bom že prihodnje leto poskusil srečo na naslednjih štirih osem tisočakih: pomladi v zahodni steni Anapurne, poleti z Zagrebčani na Everest, prav tako s kitajske smeri, nato se bom pridružil naši odpravi na Šiša Pangmo, teoretično pa obstaja še možnost za vzpon na Nanga Parbat. Nekaj malega vem tudi za 1990. leto. Takrat bi morda poskušal z Argentinci na Daulagiri in s tržaškimi Slovenci, ki nameravajo na Everest, osvojiti sosednji Lohtse«.
Za 1990. leto je še omenil Hidden Peak in K-2 … ostaja še zadnji. 14. vrh.
In kje boste dobili sredstva za takšen podvig?
»V sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije se bomo lotili obsežne zbiralne akcije pod nazivom .Viki Grošelj 8000 … Toda o tej akciji kaj več, ko se jo bomo tudi uradno lotili.«
No, upati je, da bomo Slovenci podprli velikega športnika, ki hodi po stopinjah slavnega R. Messnerja. Da se človek loti takega podjetja, mora imeti vase neomajno zaupanje in seveda tudi srečo. Samo spomnimo se Šraufovih naskokov na Daulagiri …
Niko Slana
Iz alpinistične zgodovine Čo Oja
Alpinisti so ga spoznali 1921. po prvi (britanski) odpravi na Everest: opisal in fotografiral ga je C. K. Howard-Bury s tovariši. Toda šele 30 let kasneje, ko so šli Britanci spet, nad Everest, so mu »izmerili utrip«: SZ stran nudi največ možnosti so ugotovili. In prihodnje leto so prvič zakoračili tudi po njegovih vesinah. Spet seveda Britanci, na poti k Everestu. Leta 1954 pa je prišla mini avstrijska odprava. Brez veliko komplikacij so bili Herbert Tichy, Sep Jöchler in Pasang Dava Lama (v drugem poskusu) 19. oktobra na vrhu. Švicarsko-francoska odprava, ki je poskušala ob njih, pa ni prišla čez 7700 m.
Drugi pristop na vrh pripada Indijcem. 15. maja 1958 je uspelo Pasang Dava Lami in Sonan Gjaltsnu. Toda gora je tokrat zahtevala tudi že prvo (alpinistično) žrtev. Na poti med baznim taborom in Tl je umrl N. D. Taval. Še bolj tragično pa se je končala mednarodna ženska odprava leto kasneje. V štirici so pod plazom umrle voditeljica, neustrašna Claude Kogan ter von der Strattnova in Ang Norbu med reševalno akcijo pa še Čovang. Neuspešna je bila tudi odprava J. Boona letaj961. Šele 26. aprila 1964 je Fritz Stammberger menda (nekateri mu podvig namreč oporekajo) opravil tretji pristop. Tudi on se je povzpel po Tichyjevi ali Klasični smeri Po njej je do zadnje sezone uspelo vsega 28 navezani in enemu posamezniku, večini z nepalske strani. Letošnjo jesen pa je bilo menda izjemno število ponovitev te smeri iz Tibeta, nad katero pa še nimamo pregleda.
Drugo (še vedno neponovljeno!) smer je dobil Čo Oju šele 1978.
V jugovzhodni steni sta jo 29. oktobra brez dovoljenja oblasti – na alpski način, preplezala Alois Furtner in Eduard Koblmüller
Ko so Michael Dacher, Reinhold Messner in Hans Kammerlender po zahodnih vesinah izpeljali (5. maja 1983) novo varianto, je bil to šele peti pristopna goro, ko sta 13. maja 1984 Vera Komarkova in Dina Šterbova, članici ameriško-češkoslovaško-nepalske odprave, opravili po njej prvi ženski pristop, pa osmi
Jeseni 1984 so alpinisti AO IMPOL iz Slovenske Bistrice zasnovali drzno smer po JV stebru. Toda zaradi nemogočih vremenskih razmer je žal niso mogli končati. Uspel pa je že naslednji poskus. Poljsko-kanadska odprava je bila uspešna v koledarski zimi in je opravili tudi prava dva zimska pristopa (12. in 15. februarja 1985).
Odprava iz Katovic (Poljska) je 29. aprila 1986 prišla na vrh prek JZ stene in Z grebena. In sedmi vzpon po tej skoraj od tal do vrha samostojni varianti, je le malo kasneje, 11. maja opravil naš rojak Bogdan Brakus. Pripada mu 25. pristop.
Poljaka sta prva preplezala tudi SZ steno (s priključkom na Klasično smer) Tadeusz Karolezak in Aleksander Lwow sta uspela 30. septembra 1987 lani in njun je 42. pristop na vrh Čo Oja.
Prva smer v zahtevni S steni (v literaturi le-ta doslej sploh še ni bila predstavljena), pa sedaj pripada naši odpravi.
Že štirinajstič o plazovih
Podkomisija za plazove pri Komisiji za GRS skupaj s Komisijo za vzgojo in izobraževanje organizira letos že XIV. dan varstva pred snežnimi plazovi. Seminar je namenjen predvsem vodstvenim kadrom Komisije za alpinizem, mladinske komisije, planinskim vodnikom, inštruktorjem, pa tudi članom drugih organizacij (taborniki, smučarji. JLA, RSNZ itd.), ki se pri svojem delu srečujejo s snegom in nevarnostmi snežnih plazov.
Seminar se bo začel v soboto, 17. t. m. ob 13. uri, zaključek pa bo približno ob istem času naslednjega dne.
V Omišu in na Velebitu
Za novembrske praznike sta stene Omiša obiskala Tomo Jeseničnik in Miran Kaker (oba AO Črna) in v Omiški Dinari ter Babjači preplezala dve novi smeri. Smer Zahodno od raja poteka v prvi steni, ki je visoka 160 metrov. Težave se gibljejo do V+, A2, plezala pa sta 6 ur. Prvenstveno smeri v Babjači pa sta splezala v dveh delih, kar sta se morala vrniti po svedrovce. Za Svilene sanje, kot sta vzpon poimenovala, so značilne zasigane razpoke, zaradi tega je varovanje na težjih mestih slabo. Smer sta ocenila VI, A2e. visoka pa je 170 metrov. Porabila sta 10 ur.
V steni so ostale tri krone M8 ter trije klini. Veliko je tudi plezanja s hudičevimi krempeljci.
V steni, ki je menda dobro vidna iz Karlobaga, pa sta plezala Marko Belihgar in Borut Lilik. Dostop do stene iz Karlobaga po brezpotju je sorazmerno dolg (2-3 ure), lahko pa začnete tudi v vasi Ušje (2 uri) oziroma v vasi Oštarije (3 ure). Stena je razdeljena na tri dele in zlasti v zadnjem JV delu je ogromno možnosti za prvenstvene smeri (100 do 150 metrov stene), kar je seveda logično, saj ti predeli Velebita sploh niso obiskani Podobnih sten je najbrž še dovolj, največja ovira pa je gotovo dolg dostop. Belingar in Lilik sta v prednjem delu stene preplezala tri raztežaje dolgo prvenstveno smer in v teh stenah je po vsej verjetnosti prva, imenovala stajo Telegraph road. V prvem raztežaju so težave do VI. ostalo pa do V +, tehnični začetek v drugem raztežaju pa sta ocenila Al in A2.
Primorski alpinisti bodo zborovali
Tradicionalni vsakoletni Zbor primorskih alpinistov bo letos 16. t. m., ob 19. uri v vasi Osek (med Ajdovščino in Novo Gorico) in sicer v gostilni Korle.
Izlet in trekingi
Člani Komisije za mednarodno sodelovanje PZS bodo še danes in naslednji (19. decembra) ponedeljek, med 15. in 17. uro v Domu slovenskih planincev na Dvoržakovi 9 v Ljubljani, nudili informacije in zbirali prijave za izlete in trekinge v prihodnjem letu. Prvim so dodali še izlet na Mokrine (Nassfeld), kjer bo moč smučati že 8. januarja, kandidatom za popotovanja pa se obetajo trekingi v Maroko (aprila), Peru in Ekvador (maj/junj) ter Mehiko (november), informacije bodo nudili tudi telefonično (061) 312-553 in 315-493, za trekinge pa še posebej načelnik komisije Janez Pretnar (064) 74-187 in 74-776.
Treskavica – Oblik
Treskavica je eden najlepših gorskih predelov BiH, Oblik pa s svojo kompaktno steno in gladkimi ploščami, še posebej izziva alpiniste. Edin Durmo (M. Grabiča 11, 71000 ZENICA), ki je napisal prvi vodniček za to goro, »opravičuje« svojo odločitev: v tej steni sem doživel tako lepe, nepozabne trenutke! Na ta način jih želim posredovati tudi drugim.
Knjižica je skromna po izgledu, ima le 20 strani (A5), nekaj shem, risb in reprodukcij fotografij ter opise 10 smeri, predstavlja pa precejšen korak v predstavljanju gora BiH. Upajmo, da bo ta korak vzpodbuda tudi drugim.
Durmo, ki je trenutno tudi eden najuspešnejših alpinistov BiH, je svoje tovariše razveselil tudi s predstavitvijo plezališč v Paklenici. Tokrat celo samo s pregledno skico in seznamom smeri (z ocenami); dovolj za mlade, ki se odpravljajo v Paklenico prvič.
Planinstvo in alpinizem
Druga izdaja knjige Zlatka Smerketa »Planinarstvo i alpinizam«, ki jo pripravlja Planinska zveza Hrvatske, zaradi tehničnih težav v tiskarni kasni.
V pisarni PZH upajo, da bodo uspeli vse težave odpraviti v kratkem in da bo knjiga izšla konec leta ali začetkom januarja prihodnje leto. Knjigo bo potem mogoče kupiti tudi v prosti prodaji (sprejem prednaročil so namreč končali že 1. oktobra), upajo da tudi v ekonomatu PZ Slovenije in nekaterih naših knjigarnah. Kakšna pa bo cena (za prednaročnike je bila le 10.000 din), še ni znano.
Članarina za 1989
Glavni odbor PZS je sklenil, da bo planinska članarina v letu 1989 za odrasle 10.000 din (od tega prispevka za PZS 5.400 din), za mladince 5000 din (odvod 1.500 din) in za pionirje 3000 din (odvod 600 din). Društva lahko po svoje urejajo popust za upokojence, seveda s tem, da ostane prispevek za PZS nespremenjen. Lahko pa določijo tudi »dodatek«. Dogovorjena pa je bila tudi novost: Odvod PZS v dogovorjeni višini velja le do 31. maja, potem bo valoriziran z indeksom rasti osebnih dohodkov. Naročnina za Planinski vestnik bo 25.000 din za prvo polovico leta.
Bosni in Hercegovini pa so se domenili, da bo članarina za odrasle v večjem razponu, od 5000 do 10.000 din, s tem, da bo odvod PZ BiH le 1500 din. Pa še ena zanimivost: smučarska centra na Jahorini in Bjelašnici nudita tudi letos članom planinske organizacije 50% popust ob nakupu sezonske karte (polna cena je menda kar 400.00 din).
Franci Savenc
Našim pohvale tudi v Nepalu
Enkrat za spremembo je bilo našim alpinistom v Himalaji naklonjeno tudi vreme – »Našo« steno so si že prej ogledovali tudi Japonci
Fred odhodom slovenske alpinistične odprave, ki si je za cilj zastavila vzpon na 8201 meter visoki Čo Oju po severni strani, je bilo vrsto zapletov. Težavam s sestavo ekipe so se kasneje pridružile še finančne in nekaj časa sploh ni bilo jasno, če bo odprava sploh odšla na pot.
Najprej je konec septembra odšel v Nepal Viki Grošelj, da pripravi vso potrebno opremo, za njim so v začetku oktobra krenili še Roman Robas (vodja), Blaž Jereb, Rado Nadvešnik, Marko Prezelj, Jože Rozman in Iztok Tomazin. Teden za njimi pa še Tone Škarja, ki je medtem doma reševal finančne probleme vezane na od pravo.
Čo Oju je bil prvič osvojen leta 1954 in to prav iz Kitajske strani. Tichyjeva smer je najlažja in zato ni čudno, da so si tisti, katerim je bil cilj zgolj vrh, izbrali večinoma prav njo. V območju te smeri je bilo sicer splezanih nekaj bolj ali manj pomembnih variant, kaj več pa ne. Severna stran, ki je bila cilj naše ekipe, je bila alpinističnemu svetu praktično neznana. Na voljo ni bilo niti dobrih posnetkov s katerih bi lahko zvedeli kaj več. Tudi dostop pod steno je bil ovit v meglo, slike, ki so bile na voljo (posnete od daleč), pa niso kazale na kaj več kot povprečen cilj. Toda izkazalo se je drugače. Potem ko so po tednu dni odhoda iz Katmanduja že postavili bazni tabor na višini 5350 metrov, jih je čakal še dolg ledenik, ki je vodil v osrčje severne stene. Ponudila se jim je zelo lepa možnost splezati markantno in dokaj zahtevno smer ter tako odpreti tudi to stran Čo Oja. Tabor 1 so postavili 5850 metrov visoko, na začetku zelo dolgega ledenika, že dva dni kasneje (23. oktobra) pa st) tabor 2 postavili na začetku stene, 6200 metrov visoko. Prvih 400 metrov se je naklonina snega in ledu gibala od 50 do 65 stopinj, sledila je dolga snežna strmina (50 stopinj), pod taborom 3 pa je bilo mestoma zelo strmo (do 70 stopinj). Trojka je bila na višini 7200 metrov. Ta del stene so tudi opremili z fiksnimi vrvmi. Do tabora 4. ki so ga postavili 3. novembra na višini 7550 metrov, je bila naklonina okoli 50 stopinj, malo pod taborom tudi bolj strmo. Celotna stena je fante spominjala na Švicarsko smer v Les Courtes.
Toda vrh je bil osvojen že pred postavljeno štirico. Iztok Tomazin je sam odšel na vrh 2. novembra kar iz tabora 3. smer pa povsem samostojno pripeljal mimo zgornjega pasu serakov direktno na vrh. Sestopil je potem kar po normalni smeri iz leta 1954 in se daleč naokoli vrnil nazaj v bazo. Za njim sta Viki Grošelj in Jože Rozman postavil še štirico in malo nad njo po desni strani splezala izstopno varianto. Tako sta delno rešila problem sestopa po isti smeri, saj je bil zgornji del Tomazinovega originala kar zahteven za povratek. Grošelj in Rozman sta bila na vrhu 5. novembra. Tri dni za njima sta vrh osvojila še Nadvešnik in Prezelj (sledila sta Tomazinovemu vzponu, vrnila pa po izstopni varianti), 9. novembra pa sta lep uspeh celotne ekipe zaokrožila še Robas in Jereb po izstopni varianti.
Za razliko od npr. odprav na Lotse Šar ali pa K2 so imeli tu lepo vreme, kar so seveda izkoristili. Nagajal jim je veter, še najbolj pa hud mraz.
V baznem taboru je bilo vsak dan zjutraj tudi minus 20 stopinj, višje pa seveda še manj. Vrhu vsega pa je bila skoraj cela smer ves čas v senci.
Nepal je letošnjo jesensko sezono gostil 65 alpinističnih odprav in približno polovica je bila uspešnih, k vsemu temu pa je potrebno prišteti še 19 nesreč s smrtnim izidom. Zelo je bil spet oblegan Everest, precej jih je tudi splezalo nanj, toda zahteval je tudi osem žrtev. In kakšen delež je letošnjo jesen imela naša ekipa? Poznavalci vzponov v Himalaji v Katmanduju so jim dali zelo ugodno oceno. Naši alpinisti so odprli praktično povsem novo (po sliki sodeč gre za zahtevno steno) steno osemtisočaka in povrhu vsega v njej potegnili tudi dobro smer. Najbrž so ujeli še zadnji vlak, saj so isto smer letos ogledovali tudi japonski alpinisti, ki v ta predel načrtujejo odpravo prihodnje leto. Zaključimo lahko, da so se fantje vrnili za nadpovprečno dobrim vzponom, njegovo pravo vrednost pa bo najbrž prinesel čas. Pa tudi odmevi iz tujine so dober pokazatelj vrednosti dejanja.
Čo Oju je za nas deveti osemtisočak (od tega en stranski vrh), skupno pa imamo Jugoslovani zdaj 27 alpinistov, ki so osvojili kakšnega izmed vrhov nad magičnimi 8000 metri. Največ jih ima Viki Grošelj in sicer pet, s štirimi osemtisočaki mu sledi Andrej Štremfelj, potem pa Nejc Zaplotnik s tremi. Po dva osemtisočaka ima šesterica: Stane Belak, Stipe Božič, Tomo Česen, Bogdan Biščak, Pavie Kozjek in Iztok Tomazin. Po en vrh pa ima že 18 alpinistov. Skupno število posamičnih vzponov na osemtisočake pa je zdaj 42.
Tomo Česen
