Kopne stene francoskih Alp ponujajo neomejene možnosti
Več obiska skali kot ledu – Nekaj sten skoraj na novo odkritih – Michel Piola eden tistih, ki dajejo pečat novemu valu zadnjih let
Poletje je za montblanško pogorje čas, v katerem se plezalci praviloma lotevajo plezalskih problemov kopnih sten. Resda se ob spremembi vremena včasih naredijo izvrstne razmere za led, vendar jih praktično lahko povsem izkoristiš samo, če živiš v Chamonixu. Letošnje poletje je bilo lepo, zlasti julij je bil za led nadpovprečno dober. Ponovljenih je bilo veliko smeri tipa Walker, toda več novih smeri so prinesle kopne stene.
Za uvod pa še podatek, da je bil v zimski sezoni poleg nove Boivinove smeri v Jorassih opazen že dosežek Patricka Gabbaroua, ki je sredi marca presoliral šest severnih sten. Posamezne smeri sicer niso bile kdove kako ekstremne, vendar je Gabbarou v petih dnevih dobro pokazal, kaj zna. Začel je 15. marca s severno steno Aig. de Argentiere, sestop pod Les Curtes, kjer je ponovil Švicarsko smer in konec dneva še Severni ozebnik v Aig. de Telefre. Sledil je Mrtvaški prt v Jorassih, potem pa dolg greben Jorassov do pod Tour Ronda, čez njega po severni steni, zatem pa je bil na vrsti Pilier de Angle. Tu je ponovil smer Boivin-Valencant (spomnimo se lanske ženske solo ponovitve), ki je bila pravzaprav najtežja na tej njegovi »delno« povezovalni turi. Vzpon in sestop na Mont Blanc je bil le še prijeten del delovnika. Gabbarou je celotno pot prehodil, nič uporabe helikopterja, ki ga je sicer občasno (za posnetke) spremljal. Gabbarou je pošteno priznal, da mu je bil v minimalno pomoč.
Izmed ledenih vzponov je treba v poletju še posebej omeniti tri nove smeri v severni steni Aig. du Midi. Splezani so bili namreč vsi trije seraki, pri vseh treh prvenstvenih vzponih pa je sodeloval Francois Damilano. Najprej je 19. julija skupaj z Jean-Lucom Vanacheijem preplezal direktno na Col du Plan. Prvi trije raztežaji v seraku so ves čas navpični, nekaj mest pa tudi previsnih. Smer sta imenovala Kali Fragili. Devet dni kasneje je skupaj z Remyjem Heintzejem in Jean-Pierrom Marusom plezal čez serak levo od Frendojevega stebra (tu je 50 metrov ves čas previsnih). Zadnjega julija pa je skupaj s Thierryjem Olivom zlezel še Sorbet Citrouille. Tudi tu previsnega ledu ni manjkalo.
Mnogo več novega se je dogajalo v kopnih stenah, v katere se, kot kaže, ponovno vračajo svedrovci. Toda ne v tem smislu, kot je bilo to v šestdesetih letih (ko je bila moda navrtanih diretisim). V 300 do 500 metrov visokih smereh zavrtajo tudi po 60 svedrovcev, ki pa skoraj izključno služijo le za varovanje in pa zlasti za dobra varovališča. Ročno vrtanje bi seveda šlo preveč počasi in tako vrtalni stroji brnijo vse vprek. Časi se torej spreminjajo tudi v velikih stenah in ne samo v plezališčih.
Med temi vzponi bi najprej omenili tretjo smer v južni steni Aig. du Fuja, ki sta jo potegnila Pascal Colas in Philippe Grenier. Poteka levo od klasične ameriške smeri, visoka je 300 metrov in ocenjena 6b, A2, morda pa največ pove splošna ocena ABO (najvišja tovrstna v Franciji). Smer je bila v teku poletja precej obiskana, vendar le od zgoraj navzdol. Predstavlja najbolj enostaven sestop iz Aig. de Fuja, tako, da se ponavljalcem zna zgoditi, da jim bodo še največ težav zadali sestopajoči.
Vzhodna stena Pointe de Lepiney na južnih obronkih chamoniških igel je letos dobila še dve smeri (poleg dveh starih). Belgijca Claude Lorenzi in Pierre Masschelein sta splezala izredno zahtevno Folies Belgeres, v kateri sta zavrtala 15 svedrovcev, težave pa so celo 7b! (VIII+/IX-). Če bo ocena potrjena, potem je to vsekakor izjemen rezultat v takšnih stenah. Pri drugi smeri ima prste vmes nihče drug kot Michel Piola, ki že tam od leta 1983 daje utrip najzahtevnejših smeri kopnih sten tega področja. Piola je skupaj z Danielom Ankerjem in Pascalom Strappazzonom v novi smeri zavrtal 61 svedrovcev, 450 metrov visoka smer pa je ocenjena VII+, Ao. V južni steni Midija pa je skupaj z Gerardom Hopfgartneijem zlezel Affaire Electra, kjer sta morala premagovati težave 7a+.
Zelo impresiven vzpon, kjer je bil zraven spet Piola, je bil opravljen v Jorassih, in sicer v južni steni. Dostop je solidno dolg, smer pa poteka desno od smeri Calcagno-Ceruti-Machetto iz leta 1970. Pioli sta tudi tukaj v dveh dnevih plezanja delala družbo Anker in Strappazzon. Potegnili so 14 raztežajev, pri tem pa zavrtali 57 svedrovcev (10 mm). Splošna ocena smeri Etoiles Filantes je ABO-, posamezna mesta VIII-, obvezno pa je treba plezati VII+.
V JV steni Chandelle du Tacul je bil s Piolo samo Strappazzon, spletala pa sta Tabou (ED-), ki je visoka 220 metrov, obvezna pa so mesta 6b. V tretjem raztežaju so težave brez pomoči tehnike celo 7a.
Med velikim številom smeri z oceno 6a naj omenimo nekaj zahtevnejših. V Point Adolphe Rey in sicer v južni steni sta Bruno Cormier in Romain Vogler preplezala Total Look (6b in tudi 6c+), v Point Lachenal je bil z Voglerjem Piola in potegnila sta novo smer z oceno 6c, v isti steni pa je Vogler skupaj z Gerardom Longom splezal Californio. Ocena je 6c+.
400 metrov visoka stena Aig. du Roc je prav tako za smer bogatejša. Desperado ima splošno oceno ED-, sicer pa so obvezna mesta 6b, ostalo v prostem plezanju tudi do 6c.
Vsi po vrsti so to zelo zahtevni vzponi, žal pa pogrešamo velikopotezne ture v 1000-metrskih stenah Druja, pa v nekoliko krajši steni Blatiera in podobno. Lansko leto so bile omenjene stene precej obiskane in rezultat tega je bilo nekaj izrednih smeri. Dejstvo pa je, da so v zadnjih petih letih takšne stene ponovno pritegnile plezalce novih smeri. Tako je izbira modemih vzponov sedme in osme stopnje skoraj neomejena. Menda imajo v JV steni Aig. du Midija tudi že prvo 8a v teh stenah. To je bilo pravzaprav pričakovano, saj je stena zaradi ugodne lege in zelo kratkega dostopa zanimiva tudi za športne plezalce.
Zmagovalci Čo Oja v sredo doma
Slovenska alpinistična odprava, ki je imela za cilj 8201 m visoki Čo Oju, se vrača v domovino v sredo, 7. t. m. ob 13.10 na brniško letališče. Sedemčlanska ekipa pod vodstvom Romana Robasa je splezala novo smer v severni steni, vseh sedem pa je tudi stalo na vrhu devetega jugoslovanskega osemtisočaka.
Tomo Česen
Nevarni stalni klini v vrtcih in stenah
Zadnja leta je bilo med plezalci nekaj nesreč, ker so se v stenah izpulili stalni klini
Zadnja leta se je pri plezanju v plezalnih vrtcih in navezam v stenah primerilo nekaj nesreč, ki bi jih po vseh pričakovanjih ne smelo biti. Plezalcem so se namreč izpulili stalni klini, nameščeni kot pomoč pri varovanju med prostim plezanjem, za varovanje na stojiščih v stenah in za spust ob vrvi.
Raziskave odbora za varnost pri nemškem planinskem združenju (DAV) so pokazale, da gre za nesreče zaradi rje, ki je načela nekatere svedrovce pa za slabo nameščene in pritrjene kline v umetno pripravljenih vrtinah.
Podobne pojave so že poprej ugotovili tudi Francozi, ki skupaj s planinci iz ZR Nemčije ugotavljajo, da se mora za varnost zanimati in kaj storiti tudi javnost, saj dandanes vse več ljudi zahaja v plezalne vrtce in gore in bi družbi ne smelo biti vseeno, če se plezalci zaradi svoje dejavnosti poškodujejo ali celo ubijejo samo zato, ker varovalne naprave ne ustrezajo.
Nemška planinska organizacija se je v svoji temeljitosti že lotila dela. Samo v enem samem predelu so namestili 4000 stalnih klinov, ki seveda niso zastonj, zato išče pomoč pri oblasteh na ravni deželnih vlad pa vse do zvezne oblasti, seveda pa ne misli opustiti sodelovanja z organizacijami, ki se ukvarjajo s tujskim prometom in predvsem resno računa na sodelovanje planinskih društev, gorskih vodnikov in gorske reševalne službe. Kot ponavadi bo dobrodošla tudi podpora delovnih organizacij in drugih dobrotnikov.
Varnostniki DAV opozarjajo, naj se z izdelavo varovališč in nameščanja stalnih varovalnih klinov ukvarjajo samo zanesljivi in vešči poznavalci, plezalci pa naj se ne zatekajo k doma izdelanim, nestrokovnim pripomočkom.
Spričo živahnega razvoja športnega plezanja in vse večjega števila plezalnih vrtcev pri nas, se bodo podobni problemi pokazali verjetno tudi v Sloveniji. Organizatorji plezalnih šol in športnega plezanja naj poskrbe, da se pravočasno znebijo slabih varoval. Opozorilo nam kaj lahko prihrani škodo in obvaruje kako življenje.
Drugič uspešen na Trango
Leta 1986 si je poljski alpinist Wojciech Kurtyka izbral za soplezalce v JV steni Nameless Towerja japonske alpiniste. Vendar pa sicer dobri posamezniki v navezi niso bili uspešni in razočarani Kurtyka je dejal, daje bila izbira partnerjev ena od njegovih velikih napak. Letos se je pod Trango vrnil s švicarskim plezalcem Erhardom Loretanom. Bila sta uspešna in potegnila novo smer v navpični in deloma previsni steni. Za vse skupaj sta potrebovala 14 dni, in sicer v treh poskusih.
Turni smuk brez meja
Prihodnje leto bo od 5. do 12. marca v Bohinju srečanje predstavnikov Avstrije, Italije, Francije, ZRN, Švice ter mednarodne planinske organizacije UIAA in seveda naših pod imenom »Tumi smuk brez meja«.
10 dni za Mt. Asgard
V severozahodnem delu Kanade se pne skoraj 1000 metrov v višino JZ stena Mt. Asgarda. Znana je po odličnem granitu in ne nazadnje tudi po svojih težavah. Letošnjega maja so v njej deset dni plezali F. Defrancesco, L. Lenardi, F. Leoni in M. Manica. V skali so bile težave VIII, A3, v ledu pa do 70 stopinj. Svoj prvenstveni vzpon so dokončali 23. maja.
Franci Savenc
Gorniška knjiga pred filmom
Toneta Škarjo, nagrajenca za planinsko književno delo – knjigo Jalung Kang predstavi Mitja Košir, Franček Vogelnik pa nekaj besed nameni Matevžu Lenarčiču, nagrajencu za krajši planinski prispevek V senci neba. V obrazložitvah, zakaj sta prav ta dva zmagovalca natečaja za nagrado Nejca Zaplotnika (v okviru kranjskega festivala športnih in turističnih filmov) oba – Košir in Vogelnik – poudarita njuna pisateljska prizadevanja, da v okviru gorniških doživetij iščeta tudi odgovore na najpomembnejša življenjska vprašanja.
Pisanja, tako Škarje kot Lenarčiča, bi potemtakem lahko uvrstili v tista področja, ki jim pravimo – ustvarjanje, saj, (kot tudi ostali naši sodobni alpinistični pisci: Mahkota, Grošelj, Zaplotnik, Cedilnik, katere v pričujoči obrazložitvi omenja tudi Košir), presegata okvire sedanjosti. Pisana gorniška beseda ima bogato tradicijo pri nas, Slovenci smo na te ustvarjalce lahko ponosni, saj se z alpinistično knjigo postavljamo ob bok vsakemu, tudi večjemu narodu.
Drugače, lahko bi rekli, prav nasprotno, je z našim alpinističnim filmom. To v naslednjem prispevku letošnje 11. številke Planinskega vestnika ugotavlja filmski kritik Tone Frelih. Čeprav ima gorniški film na Slovenskem dolgoletno tradicijo, dolgoletno tradicijo, piše Frelih, gre pri nas (predvsem v »ekspedicijskih« filmih) predvsem za opis rezultata alpinistične odprave; morebitnega uspeha.
Frelih nadaljuje, da predvsem zahodnoevropski cineasti v svoje alpinistične stvaritve vključujejo tudi vsebinske razsežnosti, kot so podoživljanja velikih alpinističnih dosežkov, portrete slavnih plezalcev… da torej ne gre več le za golo kronologijo vzponov. Glede naših filmov pa znani filmski kritik ugotavlja, da nastajajo spontano, naključno. Zato skuša v njem avtor izpovedati vse svoje vedenje in razumevanje alpinizma. Zato so ti filmi marsikdaj besedno pleonastični, alpinizem zadobiva metafizične razsežnosti, ki naj bi jih bili sposobni doumeti samo alpinisti. Kljub poglobljeni kritiki pa avtor v prispevku ne analizira razmer (ne mislim tu nevarnosti v gorah, ki prežijo na snemalca), v kakršnih nastaja alpinistični film, niti možnosti, oziroma sredstev, niti odnosa TV ali filmskih ustanov do gorniških filmskih stvaritev.
Vodja letošnje osrednje alpinistične odprave na K2, Tomaž Jamnik, nam v tej številki Vestnika poda kratko poročilo o dogodkih na gori, v prispevku člana odprave Pavleta Kozjeka pa še nadrobneje zvemo, kako malo je manjkalo, da bi naši alpinisti postali zmagovalci druge gore sveta.
Sledijo trije povzetki z mednarodnih srečanj, ki zadevajo planinsko problematiko. O 24. srečanju treh dežel, ki je bil tokrat v Martuljku, piše Aleksander Čičerov, Boris Mlekuž pa na kratko predstavi poglavitne teme jesenskega srečanja predstavnikov gorskih reševalnih služb v Pinzolu, kjer so med drugim tudi ugotovili, da naša GRS žal tehnično zaostaja za ostalimi službami v alpskih deželah. Ena izmed poglavitnih točk simpozija o zaščiti alpskega krasa, ki je bil jeseni v avstrijskem Bad Miterndorfu in o katerem piše Andrej Kranjc pa je bilo vprašanje, kako pred onesnaževanjem ohraniti vse bolj ogrožene podzemne jame. Spoznali so tudi, da med najhujše nevarnosti kraških jam sodi prav množični jamarski turizem.
Planinsko društvo Bled praznuje letos 40-letnico obstoja in še 10-letnico delovanja njihove planinske koče na Lipanci. Ob tem dvojnem jubileju jih je obiskala tudi novinarka Dragica Manfreda. V pogovoru s predsednikom zvemo, da društvo vzdržuje (poleg Blejske koče) tudi 106 kilometrov planinskih poti, da planinci ne marajo skupnih izletov in da na blejski osnovni šoli vzorno skrbijo za planinski naraščaj. Zvemo tudi kakšen odnos imajo »uradno« planinci do delovne organizacije Triglavski narodni park, ki ima svoj sedež prav na Bledu. »Kot državna institucija se je odmaknil življenju v svojem okolju, problemov se loteva sam zase in po birokratskih poteh, postal je spolitiziran predstavnik te naravne lepote. V osrednji coni Triglavskega parka pa nemoteno rastejo vikendi – upam si trdili, da z njihovo vednostjo…« pravi predsednik blejskih planincev. Škoda, ker sta obe organizaciji, ki imata v kraju isto poslanstvo – sprti, vseeno pa bi bilo zanimivo slišati, kaj o PD Bled misli tudi TNP.
Matej Šurc
Pozimi v gorah nenehno na preži pred plazovi
Mednarodna komisija za reševanje v gorah je imela sestanek v Švici – Obravnavali so smrtne primere – Poslanica najširši javnosti
Delegati Mednarodne komisije za reševanje v gorah smo v Guntnu (Švica) na sejah komisije za snežne plazove spet obravnavali smrtne primere in se posvetili vprašanjem večje varnosti.
V prisotnosti zastopnikov petnajstih držav iz Evrope in S. Amerike smo najprej pregledali žetev smrti v sezoni med 30. 9. 1987 in 1. 10. 1988. Pokazala se nam je naslednja podoba:
Primerjalni podatki kažejo, da je število žrtev od sezone 84/85 dokaj upadlo, porast za 33 smrtnih žrtev od zime 86/87 do zime 87/88 pa kaže, da še ne smemo računati na dokončno bistveno manjšanje števila nesreč v snežnih plazovih. Vsekakor pa smo veseli, da je žrtev smrti vendarle manjša. Ob tem ne bi smeli pozabiti na to, da tri četrtine žrtev sodi k turnim smučarjem in smučarjem na obrobjih organiziranih smučišč, kar naravnost izziva zahtevo, da tudi na smučarske tečaje uvedemo vsaj minimalno vzgojo o varstvu pred snežnimi plazovi. Nekaj podobnega velja za cestni promet.
Na zasedanju podkomisije smo se spet zadrževali pri pripomočkih za medsebojno in organizirano pomoč. K prvim sodijo po svetu brez dvoma lavinske žolne. Pri nas teh skoraj ni, možno si jih je (v zelo omejenem številu) izposoditi pri Planinski zvezi Slovenije, zato priporočamo še naprej uporabo lavinske vrvice. Organizirani reševalci dajejo po vsem svetu prednost lavinskim psom, do tehničnih naprav – radarskega odmevnika in elektronskega vohljača smo slej ko prej skeptični, saj teh naprav večina reševalnih služb po svetu nima, kolikor pa so na voljo, so zelo dragi in tudi ne boljši kot pes.
Komisija je najširši javnosti namenila tole poslanico:
Na zasedanju v Guntnu, Švica smo ugotovili, daje v zimi 1987/88 zaradi snežnih plazov preminilo 150 oseb. Med temi je bilo 83 turnih smučarjev, 39 pa smučarjev, ki so smučali na obrobjih organiziranih smučišč.
Vse preveč je žrtev med ljudmi, ki sicer vedo za nevarnost in slabe razmere v zasneženi naravi. Čeprav so bili opozorjeni, so se lahkomiselno igrali s svojimi življenji.
Smučarjem in planincem, kakor vsem, ki se zadržujejo v nevarnem svetu priporočamo, da uporabljajo lavinsko žolno. Žolna mora biti uporabna, imeti mora dobre baterije, biti mora vključena, lastnik jo mora imeti pod srajco, ne v nahrbtniku. Med žrtvami pretekle zime je kar nekaj takih, ki niso spoštovali teh osnovnih navodil. Iskanju z lavinsko žolno se moramo priučiti, nič čudnega, če se je vsaj deset posegov medsebojne pomoči v zadnji zimi zaradi neznanja preveč zavleklo. Najboljši pomočnik organiziranih reševalcev je lavinski pes, vsem skupaj pa bo na moč pomagalo, če bomo prisluhnili opozorilom in upoštevali vremensko – snežne razmere.
Udeleženci seje v Guntnu smo poleg številnih drugih vprašanj obravnavali še zaključna dela na šest jezičnem slovarju izrazov o snegu, plazovih in varstvu. Delo je sedaj v zaključni fazi, lahko upamo, da bo tudi našim strokovnjakom prihodnjo jesen že na voljo v angleščini, nemščini, italijanščini, francoščini, španščini in slovenščini bodisi v tiskani izvedbi ali na disketi. Našo izvedbo bo sofinancirala Zveza vodnih skupnosti Slovenije.
Pavle Šegula
Prazne stene
Pred časom je predsednik PD Kranj Franc Ekar »zaslovel« kot nasprotnik prostega plezanja. Neupravičeno. Vzrok je bil v preobčutljivosti posameznikov, ljubiteljev, ki so začeli propagirati vrhunsko prosto plezanje, predsednik kranjskega planinskega društva pa je opozoril, da bodo morali razmejiti prosto plezanje in klasični alpinizem.
Ko smo pred kratkim o tem govorili s Francem Ekarjem, je povedal, da je zdaj samo še bolj potrebno stvari razčistiti.
Stene v planinah ostajajo prazne. Če so še pred kratkim pravili prostemu plezanju »plezalni vrtci«, ker gre pač za plezanje po kratkih navpičnih stenah, ki lahko ležijo tudi v nižinah, se je v zadnjih letih stvar razvila do vrhunske kvalitete. Posebno mladi se navdušujejo nad tem vrhunskim športom. Žal prinaša ta moda v sedanjem trenutku tudi malo pretirano atraktivnost, nekaj posledic v klasičnem alpinizmu, ki motijo tako ljubitelje te zvrsti kot tudi nekatere organizacijske delavce v planinskih društvih.
Alpinistični podvigi, s katerimi so sicer zasloveli naši vrhunski alpinisti po svetu, so imeli tudi sicer javnosti manj znano, zato pa nič manj koristno dejstvo. Člani alpinističnih dosežkov so bili vedno nekakšni pripravniki za Gorsko reševalno službo, pred tem pa že tudi neuradni skrbniki gorskih poti.
Z manjšim zanimanjem mladih za klasične naporne alpinistične vzpone je delno začel usihati dotok takšnega »podmladka«. Ob vsem priznanju prostemu plezanju, gre le za popolnoma drugo športno zvrst, ki zahteva popolnoma druge fizične kvalitete, ki ne zadoščajo za klasične alpinistične napore (seveda velja to tudi v obratni smeri) in seveda tudi ne za gorsko reševanje.
Nekateri alpinisti gredo pri oceni še dlje. Postavljajo vprašanje smiselnosti vključevanja prostega plezanja v alpinistične odseke planinskih društev. Ločevanje pogojuje še različna lokacija udejstvovanja, ko veličastne gorske stene zamenjajo visoke skale ob morski obali, ko nekajurni fizični napor zamenja nekajminutni.
Ob vsem tem gre še za nekaj – denar. Na eni strani je cenejši podvig v prostem plezanju finančno privlačnejši in skromna sredstva lahko koristi več ljudi, na drugi pa prav to grozi, da vsaj močno ovira klasične drage alpinistične podvige. Cene so namreč neprimerljive, vendar prav možnost »množičnosti« načenja tudi skromne blagajne planinskih društev – seveda na račun vrhunskega alpinizma.
Seveda so pogledi zelo različni. Zagovorniki, ki v svojem prepričanju včasih tudi močno pretiravajo v bran »svojega«, so povsod. Stvari še zdaleč niso razčiščene, tako, da bo najverjetneje povedanih še precej ostrih na račun enega in drugega ter verjetno tudi tega in podobnih poskusov komentiranja dogajanj – nekdo bo takoj očital da gre za naravni alpinistični razvoj, vendar se bo drug nad takšno razlago zgrozil…
Peter Colnar
