Sedem naših na vrhu Čo Oja
Ekipa je plezala novo smer po severni strani – 22 Jugoslovanov sedaj z osemtisočaki
Slovenska odprava na Čo Oju (8201 m) se vrača s Kitajske z osvojenim osemtisočakom. Takšno novico je včeraj sporočil iz Tibeta Tone Škarja. Kot kaže, jih je spremljalo dobro stabilno vreme. Na vrhu jih je bilo namreč kar sedem. Ekipa je plezala novo smer po severni strani in po prvotnem načrtu naj bi prišli na normalno smer nekje na višini 7600 metrov. Razen, da je smer visoka 2000 metrov, druge podrobnosti o njej za sedaj še niso znane.
DEVETI OSEMTISOČAK – Naši alpinisti so se povzpeli doslej na devet vrhov višjih od 8.000 m (Foto: Roman Robas)
Prvi je na vrh splezal Iztok Tomazin, in sicer 2. t. m. Tri dni za njim sta mu sledila Viki Grošelj (to je njegov peti osemtisočak) in Jože Rozman. Spet čez tri dni sta bila uspešna še Rado Nadvešnik in Marko Prezelj, 9. t. m. pa sta uspeh lepo zaokrožila še Blaž Jereb in vodja odprave Roman Robas.
Čo Oju (8201 m) je za nas deveti osvojen osemtisočak (od teh je eden stranski vrh) in to je bila druga odprava nanj. V južni steni so na nepalski strani poskušali prvič člani AO Impol.
Praktično so takrat splezali že vse težave, vrh jim je preprečilo le slabo vreme.
Razen za Grošlja in Tomazina je bil Čo Oju za vseh drugih pet prvi vrh nad magičnimi 8000 metri. Tako so se priključili tistim 22 jugoslovanskim alpinistom, ki so doslej osvojili vsaj en takšen vrh.
Slovenska odprava je ta čas v Lhasi v Tibetu, konec meseca pa bodo v Katmanduju, od koder bodo sporočili točen datum vrnitve domov.
Še tri smeri z oceno 8a
Rehberger plezal v Franciji in Italiji – Vse tri smeri pa so precej lažje od Sortilege (8b) in Future (8b) – Jamnikar v preobrazbi
Srečo Rehberger in Nuša Romih sta se pretekli teden vrnila z enomesečne plezalne turneje. Obiskala sta Cimai v Južni Franciji, stene Monaca in italijanskega Lumignana. Poleg teh centrov sta bila še v francoskem Buouxu, kjer pa sta naletela na slabo vreme. Bera te turneje so trije Rehbergerjevi vzponi z oceno 8a (IX+/X-).
Po Bouxu, kjer zaradi vremena nista splezala nobene smeri, je bil na vrsti Cimai. V svojem prejšnjem obisku je Rehberger tu ponovil zelo zahtevno smer Sortilege (8b), ki je bila prva jugoslovanska smer takšnih težav. Tokrat je ponovil lažjo smer. En un Combat douteux je 25 metrov visoka smer solidno previsna, ocenjena pa 8a. Prvi vzpon je opravil Denis Garnier, ki je sploh uredil in splezal praktično vse smeri v tem centru. Le pri najtežjih sta kot avtorja sodelovala J. B. Tribout in Raboutou. Sledil je Monaco in smer s precej dolgim imenom Des chiffres et des lettres. Gre za kratko, vendar pa močno previsno ploščo s težkim detajlom (2-3 m). Ocena prav tako 8 a.
Potem pa na poti domov še obisk Lumignana, ki je od Ljubljane oddaljen približno 300 km in je izrazito zimski center. Skala in plezanje sta v večini podobna kot v Buouxu. Torej previsne stene z luknjicami. Rehberger je tu ponovil Mariacherjevo smer El Somaro (8a). Poleg teh smeri je na pogled plezal še nekaj smeri z oceno 7a (VIII),
Na domačem prizorišču si najprej oglejmo, kaj se je dogajalo v Paklenici, kjer sta plezala Benjamin Ravnik in Matjaž Ravhekar od 25. do 28. oktobra. Najprej sta prosto ponovila El Condor passa. Ravhekar na pogled, Ravnik pa prav tako v prvem poskusu, vendar jo je pred leti že plezal. Ocena te 290 metro visoke smeri je VIII. Potem sta plezala Barbaro (VIII) nad parkiriščem. Tudi to je Ravhekar splezal na pogled. Ravnik pa z rdečo piko v tretjem poskusu. Sledil je Raz malega kladiva (VIII) – oba v prvem poskusu. Tretji dan je Ravnik plezal z Rafkom Kolblom, in sicer Jenjavo smer (VIII+ ). Vse je splezal takoj, razen drugega raztežaja, ki mu je uspel v drugem poskusu. Zadnji dan pa sta Ravhekar in Ravnik ponovila še Šubaro direkt (VIII+ ). Opravila sta prosto ponovitev z rdečo piko, čeprav sta najtežji del oba splezala na pogled. Oba pa sta padla na lažjem delu.
V stenah so bili pretekli teden opravljeni štirje težji vzponi. Igor Jamnikar je 12. t. m. kot dvanajsti plezalec uspel v Preobrazbi (IX+) v Mišji peči. V samem Ospu je bila smer Pariz-Dakar (IX-) splezana dvakrat, in sicer 12. t. m. Robi Jamnik. 17. t. m. pa še Bogdan Gerželj. To sta že deseti in enajsti vzpon. Uroš Grilc pa je 13..t, m. šele kot tretji preplezal Brankota (VIII + ).
V Beli nad Vipavo je Jože Krapež ponovil Džuli Šviga (VIII+/IX-) v tolminskem vrtcu pa je Ime rože (VIII-) in Ubijanje časa (VIII + ) ponovil Mitja Lo Duca. V Trentarskem ozebniku je skupaj z Markom Tabajem opravil prvo ponovitev smeri Rondoment (VI+/VI, 200 m). Lo Duca je zatem na Robiču pri Kobaridu ponovil Copacabano z oceno VIII- v Vipavi pa še Travo sv. Lucije (VII1-).
Tomo Česen
Češkoslovaškim alpinistom prepovedali odprave
Poznavalci so enega mnenja: češkoslovaški himalajizem še ni imel tako bogate sezone, kot je bila letošnja. Toda bila je tudi izredno tragična: štirje so umrli na Everestu, dva na Tiličo in eden na Anapurni. Njihovi športni forumi so se zato odločili za nenavaden ukrep – prepovedali so nadaljnje odprave! Kaj bo iz tega, za sedaj še nihče ne more z gotovostjo napovedati. Najverjetneje pa vsaj v letu 1989 v Himalajo res ne bo odpotovala nobena češkoslovaška alpinistična odprava.
Največ je bilo doslej slišati o njihovem (že drugem) vzponu na Everest. Štiričlanska ekipa – Dušan Becik, Peter Božik, Jaroslav Jaško in Jožef Just je 14. oktobra začela vzpon po Boningtonovi smeri v JZ steni Everesta. Tri dni kasneje je bil Just (ne da bi uporabljal dodatni kisik in podobno, kar ne spada v alpski način) na vrhu. Njegovi trije tovariši pa se niso počutili dovolj močne in so se raje odločili, da ga počakajo 8760 m visoko. 17. oktobra ob 13.45 se je Jožef Just oglasil z vrha. Fotografiral je in povedal, da je izredno mraz, da piha močan veter in da ga tovariši čakajo na južnem vrhu, če že niso medtem začeli sestopati v smeri Južnega sedla k T4, ki je nekako 8000 m visoko. Ob 16. uri je Just nadalje poročal, da se je na višini 8300 m pridružil tovarišem. Do 17.30 so se potem še redno javljali, potem pa je vse utihnilo. Vodja odprave Ivan Fiala se je zato takoj odtočil: čim hitreje na pomoč.
Ponoči se je začelo neurje, ki je trajalo še ves naslednji dan. Poročajo, da je bila hitrost vetra prek 160 km/h. 18. oktobra so ameriški alpinisti poročali, da v T4 češkoslovaških alpinistov ni. Tudi kasneje jih ni nihče več ne videl ne slišal.
Za boljše poznavanje razmer poglejmo še malo nazaj. Odprava bratislavske IAMES je pred Everestom zmogla že Lotse. Podrobnosti sicer še niso znane, ve pa se, da sta bila na vrhu četrte najvišje gore sveta Becik in Just 28. septembra. Iz T3 sta po Normalni smeri v T4 (8050 m) potrebovala le sedem ur, za na vrh (nadaljevala sta ponoči) pa še nadaljnjih osem. Bil je to tedaj peti letošnji osemtisočak za češkoslovaške alpiniste: po Anapurni, Hidden Peaku, Gašerbrumu II in Daulagiriju.
Še najmanj pravzaprav vemo o mednarodni odpravi tudi naši javnosti dobro znanega Jirija Novaka. Imela je velike načrte: Anapurno v povezavi z vrhom Fang in posebej še Daulagiri, vse po novih smereh. V zahodno steno Anapurne so bili namenjeni Benedik, Drlik, Frag, Hojmanova, Jon, Mrozek, Nedvedicka, Pelikan in Šilhan. Na Fatig s prečenjem do Anapurne Martiš, Nežerka in Sulovsky, na Daulagiri pa vsi tujci (pravzaprav le Italijani, saj sta se sovjetska alpinista Mojsejev in Vasiljev – pošteno povedano – bolj zanimala za Kangčendzengo in splošne razmere, kar jih vse zanima pred velikopoteznim prečenjem vrhov Kangčendzenge, ki ga načrtujejo za prihodnje leto), Demjan, Hašik, dr. Skrička, Igor Novak in vodja. Ob njih je bila še skupina planincev, ki se je namenila na treking. Vemo le, da so bili na vrhu Anapurne in Daulagirija, toda načrtov menda le niso v celoti uresničili.
Sinji slap zaledenel
Davo Karničar in Peter Sušnik sta Sinji slap pod Češko kočo plezala že 9. t. m., razmere pa sta imela kar dobre. Le v spodnjem navpičnem skoku je bil led zelo krhek. Dober teden pred tem je Karničar soliral v Dolgem hrbtu smer Kemperle-Murovec.
V Mariboru in Sl. Bistrici film iz K2
Alpinistični odsek Impol prireja v torek, 22. t. m. ob 19. uri v veliki predavalnici Visoke tehniške šole v Mariboru projekcijo filma Magic Line K2. Film je 45 minutni dokumentarec ob letošnji odpravi na drugi najvišji vrh sveta, ki ga je posnel Danilo Tič. Projekcijo bo spremljala glasba in diapozitivi Milana Romiha.
Ponovitev predavanja v Slovenski Bistrici pa bo v petek. 25. t. m., ob 19. uri v Viteški dvorani.
Ogledala sta si Langtang
Od konca oktobra do začetka novembra je bila na poti mini ogledna odprava AO Matica, ki je imela za cilj ugotoviti možnosti za delovanje močnejše plezalske ekipe na področju Langtanga v nepalski Himalaji, kjer naših odprav oziroma navez še ni bilo.
Na pot sta odšla Janez Marinčič in Lidija Honzak, ki sta raziskala možnosti in cilje predvsem v dveh markantnih vrhovih tega področja, in sicer: zahodna stena (kombinirana) in južni greben Dorje Lakpa (6990 m) ki je zelo dobro viden tudi iz katmandujske kotline, ter kombinirana zahodna stena in južni greben Gangchempa (6400 m). Cilji na obeh vrhovih so vredni obiska kvalitetnih navez, saj je celotno področje Langtanga z vrhovi do 7200 metrov v alpinističnem smislu zelo zahtevno. Kombiniranih sten je tam na pretek.
Z jadralnim padalom s Triglava do Bohinja
V idealnih vremenskih razmerah sta Klemen Kobal in Tone Svoljšak (oba Let Škofja Loka) 12. t. m. opravila prvi polet z jadralnim padalom s Triglava do Bohinja. Celotna dolžina poleta je več kot 11 km, višinska razlika pa 2200 metrov. Pri pristajanju v Bohinju jima je zagodla megla, tako da sta morala zaviti nazaj v Voje. Polet je (poleg znanja in izkušenj seveda) mogoč samo z najkvalitetnejšemi padali s fineso prek 4,5, v tem primeru Genair 512 švicarskega proizvajalca Aliesa de Kalbermatna. Celoten polet sta Kobal in Svoljšak izvedla v 18 minutah.
Dnevi planinstva ’88
Tudi letošnja akcija Dnevi planinstva ’88, ki sta jo v Sarajevu pripravila Ševko Kadrič in Slobodan Žalica, so naleteli na dober odmev. Začeli so jih pred tednom dni s projekcijo diapozitivov Uzeirja Beširoviča pod naslovom »Lepote naših gora«. Po projekciji je bil še pogovor. Dan kasneje sta Dragan Ilič in Boris Kovačevič prikazala povsem drugačno zbirko diapozitivov; naslovila sta jo »Od Andov do Nepala«. V četrtek je bila promocija knjige Planinarjenjem do zdravlja mg. Ševke Kadriča in spet projekcija izbranih diapozitivov, tokrat o gorskem svetu BiH; pripravil jo je Drago Božja. Od petka 18. t. m. do danes pa so vabili na razstavi črno-belih (avtor Uzeir Beširovič) in barvnih (Milutin Vasiljevič-Lilo) fotografij. Ob razstavnih prostorih so imeli organizirano tudi prodajo planinske literature.
Danes ob 19.30 bo višek prireditev s prikazom dela bosansko-hercegovske alpinistične zgodovine. Pod naslovom »Veliki kuk, največja stena Jugoslavije« bodo predavali Drago Entraut, Faruk Zahirovič, Petar Hilčišin, Muhamed Šišič, Slobodan Žalica in Željko Rudan, sama znana imena. Jutri pa je na programu še okrogla miza o zaščiti planinske prirode.
Medvedi ogrožajo turiste
Večini turistov, ki so letošnje poletje taborili v poljskih Tatrah, bodo gotovo v najbolj neprijetnem spominu ostali tamkajšnji medvedje. Nadležni kosmatinci so ponoči pogosto vdirali v tabore, kradli hrano, prevračali zaboje za smeti, za proteste jeznih planincev pa se niso dosti zmenili. V začetku septembra je medved obiskal plezalsko središče Szalasiska pri jezeru Morskie Oko, kjer je grdo zdelal sedem šotorov. Po tem neljubem dogodku je uprava Tatranskega narodnega parka to področje preprosto zaprla.
Kanadčani pa so se požrešnih vsiljivcev lotili drugače: izdelali so posebne pasti za medvede. Z namestitvijo le-teh pred šotorišči, ostane imetje turistov nedotaknjeno.
Nesreča Wielickega
Petčlanska poljska alpinistična odprava, ki so jo pripravili v Katowicah, vodil pa jo je znani Krzysztof Wielicki, se je to jesen odpravila v še nepreplezano Z steno Bagiratija II. Toda po petih dneh vzpona (V+, Al) in 600 m preplezane stene, se je zgodilo težka nesreča. Jan Nowak se je ubil, vodja odprave pa težje poškodoval. Bilo je to 31. avgusta.
Krzystof Wielicki je izkušen himalajec z lepimi uspehi, zaradi katerih ga je Reinhold Messner tudi vključil v svojo mednarodno ekipo, ki naj bi prihodnjo pomlad poskušala preplezati južno steno Lotseja. Za njim je prvi zimski pristop na Mount Everest (februarja 1980), prvi vzpon in sestop na kak osemtisočak (Broad Peak) v enem dnevu itd.
Izleti in popotovanja v letu 1989
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS je tudi za prihodnje leto pripravila program planinskih in planinsko-smučarskih izletov na tuje, pa tudi popotovanj – trekingov. Upajo, da bodo dovolj zanimivi in da se jih bodo planinci še naprej radi udeleževali. Da bi spoznali odmev in dali vse potrebne informacije, pa tudi, da bi prvi interesenti že lahko vplačali akontacije in si zagotovili mesto v avtobusu, bodo prve tri decembrske ponedeljke (5., 12. in 19. decembra) od 15. do 17. ure dežurali v prostorih Planinske zveze Slovenije, na Dvoržakovi 9 v Ljubljani. Poklicati jih bo mogoče tudi po telefonu, na 312-553 ali 315-493.
Planinske izlete načrtujejo štiri. Od 1. do 4. julija na Monte Roso, drugi najvišji vrh Evrope, izlet, ki je namenjen izurjenim planincem. 22. julija bo na Hafner, tritisočak Poti prijateljstva, ki je lahko dostopen. 19. in 20. avgusta na Adamello, zahodni vrh zahodno od italijanskega mesta Trento. 23. septembra pa na Hochalmspitze, na vrh, ki ga je moč v lepem vremenu opazovati z Julijcev in Karavank.
Planinsko-smučarskih izletov bo pet. Na Reissek (18. februarja), Dobrač (25. februarja), Goldeck (11. marca), novo zimsko-poletno smučarsko središče Flattach (8. aprila) in Grossvenediger še posebej za turne smučarje (13. in 14. maja).
Popotovanje je predvideno v Maroko (22. do 31. aprila), na Toubkal, najvišji vrh Atlasa, pa tudi širom po deželi, ki ji ne manjka turističnih zanimivosti. V načrtih pa sta še Peru (junija) in Mehika (novembra), za kar pa sprejemajo le orientacijske prijave.
Himalaja in zemljevid Everesta
V novembrski številki National Geographic Magazina je nekaj člankov, ki obravnavajo geografijo Himalaje, opisujejo naravo, človeka in planinstvo. Zraven so tudi fotografije Everesta in okolice, porečja Brahmaputre itd. Res lepo presenečenje pa je mojstrsko izdelana karta (1:50.000). ki obsega področje od Ama Dablama do Rongbuka v Tibetu. Zemljevid je izdelan na podlagi fotografij, posnetih iz vesoljskega vozila Columbia in letalskih posnetkov, ki so jih naredili Švedi. Končno podobo so zemljevidu dali v Švici.
Zemljevid je zelo pregleden in natančno obdela tudi kitajski del ozemlja. Za marsikoga bodo imena na tem delu karte nova, ker uporabljajo uradno izgovorjavo.
Na hrbtni strani pa je računalniško obdelana reliefna karta od Langtanga do Makaluja. Pri izdelavi karte so sodelovali strokovnjaki devetih držav.
Menuet v Velikih stijenah
Naveza Edim Durmo (Zenica) – Mirza Todorovič (Tuzla) je opravila prvenstveni vzpon v desnem delu Velikih stijena na Romaniji. Novo smer, ki sta jo poimenovala Menuet, ocenila pa V+. A2, sta plezala 6 ur (22. oktobra) in v steni pustila okoli 30 klinov. Dan kasneje jo je Durmo tudi ponovil v navezi s Svetlano Mičič iz Tuzle.
Z berglami na Mont Blancu
40-letni Jan Luber iz Gilovic (Poljska) je bil 21. avgusta na Mont Blancu (4807 m), vrhu Evrope. Samo po sebi to ne bi bilo nekaj posebnega, če možak že od mladosti ne bi imel poškodovanih nog, tako da se lahko giblje le z berglami. Vzpon je bil v lepem vremenu, sestop je otežila nevihta z močnim sneženjem.
Vzponu je posvetil precej pozornosti tudi francoski tisk. Njihov časopis Dauphine navaja pod naslovom Odličen primer močne volje, da se Luber ukvarja s planinstvom od 16. leta. Bil je že na najvišjem vrhu Balkana Musali (2925 m), pa na Wirchrenu (2915 m) in leta 1979 na Grossglocknerju (3797 m).
Takšni dosežki so za invalide izjemnega psihološkega pomena, zato jim (mnogokje) posvečajo veliko pozornost. Svojevrsten »rekorder« med alpinisti-invalidi pa je vsekakor Anglež Norman Croucher, ki je svojo aktivnost kronal celo z vzponom na 7546 m visoki Mustang Ata na Kitajskem.
Franci Savenc
Predavanje o Pirenejih
Planinsko društvo Nova Gorica prireja v torek, 22. t. m., predavanje in prikaz 150 barvnih diapozitivov o pirenejskem gorstvu. kjer so bili člani društva avgusta letos. Predavanje, ki ga bo imela Nada Pisk, bo v mali dvorani kulturnega doma. začelo pa se bo ob 18. uri.
E. Č.
Vse večji razmah športnega plezanja povsod v svetu
V Kranju zanimiv pogovor z našim vrhunskim alpinistom Tomom Česnom o tej dejavnosti, ki navdušuje mlade
V zadnjih letih se je v zahodnem svetu zelo razmahnilo športno plezanje, ki dobiva vse več privržencev tudi pri nas. O tem, zakaj se mladi tako navdušujejo za to dejavnost in kaj športno plezanje pomeni za nadaljnji razvoj alpinizma in planinstva pri nas, je tekel pogovor z našim vrhunskim alpinistom Tomom Česnom v klubu planincev v Kranju.
Za uvod je treba najprej pojasniti, da pod pojmom športno plezanje razumemo plezanje po kratkih stenah, do največ 40 metrov višine, večinoma pa le po 20 do 30 metrov visokih stenah. To so tako imenovani plezalni vrtci. Take stene seveda niso le v Alpah ali kakih drugih visokih gorah, ampak skoraj povsod, kjer je skalnat svet, zato so plezalcem veliko bolj pri roki kot visoke stene.
Ta bližina in večja izbira kratkih sten je eden izmed vzrokov za večjo privlačnost športnega plezanja od klasičnega alpinizma. Bistveni pa so po mnenju Toma Česna nekateri drugi vzroki.
»Za športno plezanje ni potrebno veliko znanja in izkušenj, tako kot za klasični alpinizem. Dovolj je imeti vsaj malo smisla za plezanje in s prizadevnim treningom je mogoče v kratkem času doseči dobre rezultate. Ta zvrst plezanja je tudi zelo poceni, medtem ko je za vzpone v visoke stene potrebno veliko drage opreme, še posebno pozimi «
Zaradi tega ni čudno, da se vse več mladih navdušuje za športno plezanje. Značilno je tudi to, da s to dejavnostjo začenjajo precej mlajši kot v klasičnem alpinizmu. Začetniki med alpinisti so večinoma stari 16 do 18 let, s športnim plezanjem pa se začno ukvarjati že precej mlajši.
»Ko mlad človek pri športnem plezanju doseže solidno raven, je iluzorno pričakovati, da se bo lotil klasičnega alpinizma, ker mora tam tako rekoč začeti znova«, je dejal Tomo Česen. Treba je namreč vedeti, da športno plezanje in plezanje po visokih gorah sicer imata nekaj skupnega, vendar pa dobremu športnemu plezalcu še veliko manjka, da bi bil dober tudi v visokih stenah, medtem ko se dober alpinist lahko dobro znajde tudi v športnem plezanju.
Posledice vse večjega razmaha športnega plezanja se že kažejo v preusmerjanju plezalcev. »Klasični alpinizem, to je plezanje po visokih gorah in visokih stenah pri nas in v svetu stagnira, kvalitetni dosežki so sicer še vedno, vendar pa je manj alpinistov, ki plezajo vrhunske smeri. V naši državi je ta čas le kakih deset plezalcev, ki v visokih stenah dosegajo nadpovprečne rezultate.«
A ne gre le za posledice razmaha športnega plezanja na tem področju. Na pogovoru v Kranju so opozorili tudi na to, da bo v prihodnje vse teže izpopolnjevati vrste gorske reševalne službe, za katero so potrebni izkušeni klasični alpinisti. Vprašanje je tudi, kako bodo v prihodnje pridobili mlade za opravila v planinski organizaciji, kot so nadelava in markiranje planinskih poti, planinska vodniška služba, oskrbovanje planinskih postojank in drugo. Odpirajo se tudi vprašanja organizacijske povezanosti in financiranja planinstva, alpinizma in športnega plezanja. Pri nas je to pod skupno streho Planinske zveze Slovenije. V tujini pa imajo planinstvo in alpinizem, v katerega je vključeno tudi športno plezanje, ločeno.
Lado Stružnik
