Alpinistične novice 51/1978

Dve podobi Everestovega zahodnega grebena
Mount Everest – z nepalske strani (prva slika). S pušči­cami je označena zamišljena smer jugoslovanske alpinistič­ne odprave »Everest 79«, ki naj bi potekala po še nepreplezanem Zahodnem grebenu. Desno od najvišjega vrha se dviga Lotse (8501 m), med njima pa je Južno sedlo (7985 m) prek katerega se vzpenja smer prvih pristopnikov. V desnih pobočjih Everesta pa sta še dve smeri – Ameriška, ki prekriža Zahodni greben in bolj zadaj Angleška prek JZ stene. S krogcem je označena Zahodna rama, od koder, so­deč po tej fotografiji, ni več daleč na glavni vrh (8848 m).
Kako dolg je v resnici gre­ben od Zahodne rame na vrh in kako strm je v svojem zad­njem delu, pa nam kaže po­snetek s kitajske strani (dru­ga slika). S krogcem je spet označena Zahodna rama, s tri­kotnikom pa mesto, koder so se na Zahodni greben povzpeli Američani (pikčasta linija je njih nadaljnja smer, črtasta pa »Jugoslovanska« po grebe­na). Z leve (polna črta) pa so na vrh prvi prišli Kitajci.

Arhiv F. S.

Konec »alpinističnega leta«
Da bi omogočili pravočasno obravnavo poročil, se je komisija za alpinizem že pred več kot le­tom dni odločila, naj traja »alpi­nistično leto« od 28. novembra do 27. novembra naslednje leto. Sicer pa se je tudi letos znova pokaza­lo, da v prvem delu decembra skorajda ni pomembnejših vzpo­nov in da do njih pride šele ob pričetku zimske sezone (21. de­cembra).
Ivo Auberšek (ŠAO) in Franček Knez (Celje) sta v soboto, 9. t. m. preplezala Debeljakov raz Strelčeve peči (V), dan kasneje pa sta opravila še prvo ponovitev Gamsovega raza (II-III) v isti steni z novo vstopno varianto (III+, krušljivo). Ker je to ostenje južno, sta imela skoraj polet­ne razmere in skalo v glavnem suho, le z grebena je od časa do časa padlo nekaj snega.

Številni komentarji kategorizacije
Neuradni seznam kategoriziranih slovenskih alpinistov, ki smo ga objavili pretekli teden, je zbudil številne komentarje. Najštevilnej­še pripombe so na togost kriteri­jev kvalitete, saj se to, kot ve­mo, v alpinizmu ne da realno meriti, dalje na favoriziranje vzpo­nov v visokih tujih gorah, kamor je dano oditi le redkim itd. Pre­cej pripomb pa je tudi zaradi nepoznavanja kriterijev, zato jih na kratko ponavljamo.
Za naziv (športnika) alpinista mednarodnega razreda je potrebno imeti najmanj 1501 (1201) točk po sprejeti klasifikaciji. Razen tega pa mora alpinist izpolnjeva­ti še naslednji kvalitetni pogoj: najmanj 8 različnih zimskih vzpo­nov (ne pristopov), od tega vsaj enega V (IV) stopnje z višino nad 250 m, najmanj 10 različnih vzponov VI (V) stopnje in vsaj 2 ledna ali kombinirana z višino nad 500 m; ali pa najmanj en vzpon visok nad 2500 m IV (III) stopnje v višino prek 7000 m, 4 zimske vzpone, najmanj 4 zimske, med katerimi mora biti vsaj eden III (II) stopnje nad 250 m in 5 vzponov V (IV) stopnje.
Za naziv alpinista zveznega raz­reda je potrebna le 1001 (801) točka, toda na seznamu vzponov mora biti: vsaj en vzpon višine nad 2500 m IV (III) stopnje z doseženo višino 7000 m ali vsaj 6 različnih zimskih, med njimi vsaj eden IV (III) stopnja nad 2500 m in 8 vzponov VI (V) stopnje ali 1 zimski vzpon III (II) stopnja nad 250 m, vsaj 4 ledne ali kombinirane ture IV (III) stopnje nad 500 m in 8 različnih vzponov VI (V) stopnje.
Za naziv alpinist I (republi­škega) razreda pa je potrebna najmanj 501 (401) točka in vsaj 4 zimski vzponi, med katerimi mora biti vsaj eden III (II) stopnje nad 250 m in 5 vzponov V (IV) stopnje ali 2 različna ledna ali kombinirana vzpona vsaj IV (III) stopnje nad 400 m in 5 vzponov V (IV) stopnje. Številke v oklepaju veljajo za alpinistke, pripomniti pa velja še, da se vzponi večje težavnosti lah­ko transformirajo v več vzponov nižje ocene. Izračun torej vsekakor ni preprost in zahteva tudi dobro poznavanje karakteristik plezalnih tur.
Pripomnimo naj še, da po in­formaciji republiške TKS vsi športniki, ki ob naslednji kate­gorizaciji niso »zdrknili« za več kot en razred, obdržijo eno leto še prejšnji naziv.

Sprejem v Škofji Loki
Alpinistični odsek PD Škofja Loka je 9. t. m. na Lubniku pri­pravil tradicionalni »sprejem«. Štirje naraščajniki so bili sprejeti med pripravnike, Simona Peternel in Miha Prevc pa med alpiniste.

Poljaki v Cordilleri Blanci
Akademski alpinistični klub iz Katowic je letos organiziral odpra­vo v Cordillero Blanco (Peru), ki jo je vodil Kazimer Malczik. Preplezali so S greben vzhodnega vrha Huandoya (4 vzpon), prven­stveno smer na Aguha Nevada (V+), in sicer direktno od jeze­ra in novo smer na Piramido de Garsilaso (3 vzpon).

Šesta in ne sedma stopnja
V sestavku »Prosta ponovitev«, ki smo ga objavili pretekli teden, je prišlo do hude napake. Prvi raztežaj Raza za malo kladivo (Paklenica), v katerem je tudi najtežje mesto (A 2) smeri, je namreč Tomazin ocenil – ob pr­vi prosti ponovitvi – s VI- (in ne VII-), kar pa je bilo – upaj­mo razvidno – vsaj iz nadaljevanja. Bila naj bi to prva tako visoka ocena pri nas, čeprav iz poročil vemo, da je Iztok Tomazin tako težka mesta že preple­zal v ZDA. Tamkajšnja ocena 5.10 namreč ustreza nekako sedmi po novem predlogu lestvice UIAA.

Čez 5000 reševalcev na Bavarskem
V bavarskih gorah je letos umr­lo 82 ljudi ali tretjino več kot lansko leto. Njihova gorska re­ševalna služba pa je nudila po­moč v 7362 primerih, šteje pa skupno 5391 članov.

Dom pod Klekom le občasno odprt
Ker so postali naši alpinisti že skoraj redni gosti doma pod Kle­kom, v katerega steni so zanimi­ve plezalne smeri, so nam sporo­čili, da bo dom do 1. aprila za­prt. Odpirali ga bodo le še ob nedeljah in praznikih in še to le od 8. do 14. ure. Za taste, ki bi želeli ostati v domu dalj časa ali pa priti kak drug dan (prispevek za dežuranje je 200 din dnevno) pa povejmo, da ima oskrbnik Blaškovič telefon (047) 72-293, predsednik PD »Klek« v Ogulinu pa (047) 72-365.

Skok v Mehiko
Radovljičani so se povzpeli na Popo­catepetl (5452 m) in na Citlaltepetl

LJUBLJANA – »Odhod je bil res v načrtu za 24. novembra z brniškega letališča«, je pričel svojo pripoved Janez Pret­nar, predsednik PD Radovljica in organizacijski vodja pla­ninske odprave v Mehiko. »Ker pa je bila megla, s poletom ni bilo nič. Na hitro smo najeli avtobus in v desetih urah smo bili v Zürichu, od koder smo kljub megli konč­no poleteli v Pariz. Tu smo ob 11. uri potem ujeli še letalo za Mehiko. Le še v Houstonu (Texas) smo se spustili na trdna tla, predno smo pristali v deželi naših sanj.«
Ko so izstopili v Ciudadu de Mexico, je bila tam prijetna tem­peratura, zagledali so dva mogoč­na pettisočaka in vse težave so bile pozabljene. Naslednji dan so naglo nakupili hrano in oddrveli v Amecamaco ter naprej proti Tlamacasu (3882 m), kjer jih je sprejela nova in moderna planin­ska postojanka.
Naslednji dan ob 3. uri zjutraj so pričeli vzpon na Popocatepetl (5452 m), najvišji virh Srednje Amerike ali Popo, kot mu na kratko pravijo vsi po vrsti. Odlo­čili so se za lažjo, toda daljšo pot prek Cruces. Še v temi so se pritipali do bivaka (4500 m), naprej pa so krenili šele, ko se je naredil dan. Naprej so krenili po moreni, potem pa so z dere­zami zagrizli v dolgočasen ledenik na SV strani gore z naklonino 35-40 stopinj. Na vrhu, potem, ko so se dodobra nadihali vul­kanskih par pa jih je presenetil še en bivak, ki so ga tja posta­vili s helikopterjem.
Sledil je spust do Tlamacote in naslednjega dne so se vrnili v Amecameco, kjer so doživeli še potres. Prespali so na obrobju Pueble in nato tri dni ostali v Veracruzu na karibski obali. V soboto so si v Zampoali ogledali znamenite piramide, potem pa na­daljevali v Perote v vznožju og­njenika Cofu de Perote (4282 m). V nedeljo so bili že v Tlachichucu, izhodišču za drugi cilj – Orizabo ali Citlaltepeti.
Z najetim vozilom, ki je pred leti morda še zasluzil ime tovor­njak, so nadaljevali skozi koruz­na polja in borove gozdove, čez drn in strn in se zvečer usta­vili na Piedra Grande (4260 m), kjer stoji velika (100 pogradov), toda neoskrbovana koča. Vzpon so pričeli ob 4. uri zjutraj in se kmalu (na višini 4500 m) spopri­jeli z ledenikom. Sneg je bil slab­ši kot na Popoju, prediral se je, vendarle so se vzpenjali hitreje, saj vodi smer naravnost navzgor do kraterja in potem na vrh. Še pot navzdol v megli in njihovega planinarjenja v Mehiki je bilo ko­nec. F. S.

Še na K2 brez kisika – Na koncu ni bilo težav
Američani so se povzpeli na drugi najvišji vrh na svetu (8611 m) – Gre pa tudi brez uporabe kisikovih bomb

LJUBLJANA – Letošnji dosežki alpinističnih odprav, povz­peti se tudi na najvišje vrhove brez uporabe kisika, so izzveneli v ugotovitvi, da je to – seveda s primernim tre­ningom – povsem mogoče, toda nihče ni še zanesljivo odgovoril: kakšne so posledice za organizem. Everest je imel kar pet takih obiskovalcev, še prej je »padel« Lhotse«, sedaj K 2 – Čogori. Našteli bi lahko še nekaj vrhov nad magično linijo, ki so jo strokovnjaki začrtali. Mednje spa­da prav gotovo tudi Makalu, na katerega se je povzpel Mar­jan Manfreda, udeleženec naše doslej najuspešnejše od­prave.
Ameriška odprava, v kateri je bilo 12 alpinistov in 4 višinski nosači, se je septembra letos povz­pela na drugi najvišji vrh sveta, 8911 m visoki Čogori, bolj znan kot K 2 (Karakorum). Njihova smer vodi po SV grebenu, preči V steno in se v zadnjem delu priključi na Abruški greben. Troji­ca, ki se je povzpela na vrh, med vzponom ni uporabila kisikovih aparatov.
Bazni tabor so postavili 5. ju­lija na višini 5000 m. V naslednjih dveh mesecih so imeli kar štiri obdobja po sedem dni slabega vre­mena, tako da so v vmesnih obdobjih komaj lahko postavili vi­šinske tabore (na 5550 m, 6160 m, 6800 m, 6950 m in 7690 m). Naj­težje je bilo med taborama I in II v strmih ledenih ozebnikih in med III in IV, ki so ju povezali z zahtevno prečnico po nazobča­nem grebenu. Konec SV grebena (7690 m) so dosegli 18. avgusta, toda huda burja jim je dovolila postaviti tabor šele deset dni kas­neje. Naslednji dan je dvojica dosegla višino 7950 m. Upali so, da bodo lahko uresničili direkten vzpon prek SV stene, kar so pos­kušali že Poljaki pred dvema le­toma. Toda huda burja jim je to preprečila. Potem pa so še ugo­tovili, da je nevarnost plazov v SV steni prevelika in odločili so se za prečenje na Abruški gro­ben. Na njem so postavili potem tabor VI (7850 m) in 7. septembra sta bila na vrhu prva dva, eden brez uporabe kisika. Nasled­nji dan pa jima je sledila še ena dvojka. Tokrat sta bila oba brez kisika.
Obe navezi v zadnjem delu vzpo­na (trajal pa je 11-12 ur) nista naleteli na posebne težave, nekaj več jih je bilo le med sestopom. Vodja je moral celo bivakirati na prostem, zadnja dva pa sta se­stopila v Bazo šele 12. septem­bra. Že naslednji dan so odšli nazaj in 23. septembra so bili v Skarduju.

FRANCI SAVENC