Koliko kategoriziranih?
Po prvih podatkih bo letos alpinistov s kategorijo že 44 – Nova imena pa tudi nekatera presenečenja
LJUBLJANA – Kategorizacija alpinistov je novost v naši telesnokulturni praksi in je zaživela šele lansko leto. Dolgotrajne so bile priprave nanjo in precej ur so tisti, ki so se z njeno zasnovo ukvarjali, porabili, da bi na osnovi obstoječih pokazateljev (težavnostna stopnja, višina stene, letni čas vzpona in vrsta vzpona…) dobili kolikor toliko realna merila. Ali so, oziroma v kolikšni meri jim je uspelo bo dala odgovor šele natančnejša analiza, že sedaj pa je mogoče reči, da so vzponi v tujih visokih gorah preveč favorizirani in da so tisti, ki jim pozimi ni uspelo realizirati svojih načrtov, poleti pa npr. niso imeli priložnosti plezati v visokih lednih ali kombiniranih stenah »izločeni«, ne glede na število in kvaliteto drugih vzponov.
Lanska kategorizacija je bila opravljena na osnovi poročil 13 alpinističnih kolektivov, letos se jih je odzvalo s podatki že 24 in temu primemo je poraslo tudi število tistih, ki so po prvih izračunih dosegli pogoje za uvrstitev v enega od treh razredov. Lani so bili npr. v mednarodni razred uvrščeni trije, letos bodo – kot kaže – štirje: Borut Bergant (Tržič), Mišo Čulk (ŠAO), Janez Šušteršič (Mengeš) in Iztok Tomazin (Tržič). Eden več je letos tudi v predlogu za »članstvo« v zveznem razredu. Po še nepopolnih podatkih naj bi bili to: Vincenc Berčič (Kamnik), Franček Knez (Celje), Rok Kovač (AAO), Bojan Pollak (Kamnik), Miro Štebe (Mengeš), Andrej in Marko Štremfelj (oba Kranj), Matjaž Veselko (Domžale) in Jože Zupan (Celje). Za republiški razred pa jih je za zdaj na seznamu kar 31 (lani 22): Zvone Andrejčič (Radovljica), Janko in Franci Arh (oba Bohinj), Ivo Auberšek (ŠAO), Stane Belak, Zoran Bešlin (oba Matica), Lojze Butkovič (Bohinj), Marko Grad (Domžale), Igor Herzog (AAO), Janko Humar (Bohinj), Boštjan Kekec (Škofja Loka), Stane Klemenc (Domžale), Rok Kolar (Prevalje), Ivo Kotnik (ŠAO), Marjan Manfreda, Janez Marinčič (oba Matica), Irena Markuš (Kamnik), Vanja Matijevec (Šmarna gora), Željko Perko (Tržič), Dušan Podbevšek (Kamnik), Peter Poljanec (Idrija), Franc Pušnik (Ravne), Vanda Reščič (Mengeš), Leo Svetličič (Idrija), Marko Šurc (Bohinj), Andrej Škafar (AAO), Miro Šušteršič (Mengeš), Emil Tratnik (Idrija), Lado Vidmar (Rašica), Janko Vodlan (Domžale) in Jože Žumer (AAO).
Zanimivi pa so tudi drugi podatki. Da ima največ vzponov (letos kar 133) tudi letos Celjan Franček Knez je bilo pričakovati, toda nekateri ne zaostajajo mnogo za njim. Bojan Pollak (Kamnik) jih ima 103, Iztok Tomazin (Tržič) 90 itd. Največ kategoriziranih alpinistov pa ima po (še neuradnem) predlogu AO Bohinj (6), po štirje pa so člani AO Domžale, AO Kamnik, AO Ljubljana-matica, AO Mengeš in Akademskega AO. Za pohvale perspektivnim (pripravniki in alpinisti s stažem do enega leta) je predvidenih skoraj 50 mladih, za vrhunske dosežke le sedem, eden več pa za zaslužne. O dosežkih letošnjih odprav pa se bo morala komisija za alpinizem PZS posebej pogovoriti, saj menda nobena ni predložila kompletnega poročila.
FRANCI SAVENC
NAD KOROŠICO. Medtem ko je v dolini megla, se na s soncem ožarjene vrhove vzpenjajo naveze tistih, ki jim tudi pozimi ni obstanka v dolini. Toda, če jih boste posnemali, pazite, vsaka nepremišljenost se lahko kruto maščuje…
Foto: Stane Klemenc
Še dva na Everestu
Čeprav so tako rekoč vse svetovne agencije poročale, da se je letos jeseni povzpelo na vrh Mount Everesta 14 članov nemško-francoske odprave, sedaj poročajo še o dveh, ki sta prišla na vrh 19. oktobra. To sta bila Georg Rither in Bernard Kulmann, druga korektura pa je, da ni prišel brez kisika na vrh en sam alpinist, temveč kar trije. Razen Hansa Engla (34) še dve Šerpi.
Prosta ponovitev
LJUBLJANA – Kaj pomeni »prosta ponovitev« so celo nekateri razgledani alpinisti izvedeli šele letos ali morda lansko leto. Pa je, resnici na ljubo, Fritz Wiessner že pred leti v okviru mednarodne unije UIAA zagovarjal možnost, da bi imele takšne smeri lahko dve oceni. Običajno, od I do VI, oziroma VI+ za prosto plezanje in A l do A 4 za tehnično plezanje. Druga ocena pa bi bila informacija o težavah, s kakršnimi bi morali računati tisti, ki bi se odločili za prosto ponavljanje te iste smeri.
Med tem pa so se razmere precej spremenile. Posamezni, športni plezalci, največ verjetno tisti iz Yosemite, najboljši »piskaři« s čeških peščenih stolpičev, prenekateri, ki je treniral v Saški Švici (NDR) pa tudi posamezni alpinisti iz Vzhodnih Alp, namreč že nekaj časa premagujejo težave, ki presegajo mejo UIAA lestvice VI+ in zato ponovno, z vso odločnostjo, terjajo uvedbo VII stopnje. Vse več je znanih tudi primerov, da so celo zelo težke tehnične smeri ponovili, ne da bi kline ter druge tehnične pripomočke obremenjevali, oziroma jih kakor koli izkoristili za napredovanje. Smerem, ki so imele v vodnikih npr. zapisano A l, so pričeli Američani dopisovati k oceni WAF (when absolutely free) VI in tudi več, kakršne so bile pač težave, ko je bila smer preplezana popolnoma prosto. (Nemci si pomagajo z oznako Rotpunkt). V opisih so se poleg plezalcev, ki so opravili prvenstveni vzpon, pričela pojavljati tudi imena, ki so smer ponovili prosto. In končno je prišel tudi čas (22. in 23. septembra letos) za simpozij v Münchnu, ki se je – kot vemo – končal s predlogom – lestvica UIAA naj se odpre navzgor. Prosta ponovitev kake težje tehnične smeri pri nas doslej menda ni bila znana. Res je sicer, da je prenekateri dobro treniran plezalec »izpuščal« posamezne kline, ki so jih zabili slabši ali pa morda celo dobri plezalci v trenutku, ko niso bili »razpoloženi« in, da so jih prenekateri med napredovanjem celo izbijali, toda na ključnih mestih so jih vendarle uporabljali. Le Peter Ščetinin je letos poleti, ko se je vrnil iz Grčije, povedal, da je dve tamkajšnji smeri preplezal tako, da je njegov tovariš na vrvi Dietrich Hasse njun vzpon označil kot »rdečo piko«.
Za nadaljevanje je sedaj poskrbel Tržičan Iztok Tomazin ki se je z modernimi tokovi ekstremnega alpinizma dodobra seznanil letos poleti v Ameriki. V soboto 25. novembra sta s tovarišem iz AO Matjažem Ivnikom plezala Raz za malo kladivo v Paklenici, ki je v vodniku ocenjen s V, VI, A 2. In zdaj poanta. Najtežje mesto (streho v prvem raztežaju A 2) je Tomazin sicer res premagal šele po več poskusih in kot drugi v navezi, toda vse ostalo je plezal prvi in – vse povsem prosto! Zanimive so tudi njegove »druge« ocene: prvi raztežaj VI-/IV-V, drugi VI/V+, tretji eno mesto V, drugače IV, četrti pa eno mesto V-, ostalo IV+.
Na vprašanje – ki se bo prav gotovo pojavilo – ali je bilo s tem tudi pri nas (prvič) preplezano mesto, ki po predlogu za novelacijo lestvice UIAA zasluži oceno VII, in ali bo ta ponovitev prišla v zgodovino kot nov mejnik v razvoju našega alpinizma, bo odgovor seveda prinesla šele prihodnost Toda – z obema omenjenima dogodkoma je bila, če ne drugega, prižgana vsaj rumena, morda pa tudi že zelena luč.
FRANCI SAVENC
Srečanje alpinistov
V petek, 18. t. m. ob 17. uri se bo v dvorani TVD Partizan – Ljubljana, Tabor 13, pričelo prvo formalno srečanje alpinistov, ki naj bi v prihodnje postalo tradicionalno. Zadnji zbor načelnikov je namreč prišel do zaključka, da zaradi vse večjega števila alpinistov ne gre več sklicevati zborov alpinistov, toda da so srečanja, tudi na republiški ravni, še kako koristna, če so dobro pripravljena in vodena.
Kakšen bo dnevni red prvega srečanja alpinistov za zdaj še ni znano, razen tega, da bo na programu tudi predvajanje diapozitivov s pomembnejših vzponov in odprav. Verjetno pa bi bilo prav, da bi nadaljevali razpravo o novi lestvici težavnostnih stopenj, o novih alpinističnih vodnikih, kategorizaciji in planinski informatik, pa še o marsičem, kar je ostalo v zadnjem času nedorečeno.
Primorska v Lučki Brani
V soboto 25. novembra sta Vili Klančar (AAO) in Janez Kovač (Impol) preplezala novo – Primorsko smer v Lučki Brani. Vstop nove smeri, ki sta jo ocenila s IV-, večinoma III, 200 m, je 20 m levo od Bistriške smeri s katero se na robu stene spet sestane.
Centralna v Vežici
Franček Knez in Jože Zupan sta 25. novembra preplezala še eno novo smer v Vežici: Centralno (V, A l, 7 ur). Vstopila sta v vpadnici mogočne strehe sredi stene, med smerjo Geršak – Grčar in Črnolasko in nadaljevala naravnost navzgor prek dveh gredin. Pred tem ste (19. novembra) ponovila tudi Akademsko in Hunikino smer v isti steni, Knez pa v navezi s Krevzeljem še Tamovsko (12. novembra) v Škarjah in dan pred tem sam Regrutsko v Vršičih.
Slabo vreme v Paklenici
Vreme med zadnjim prazniki alpinistom, ki so se odločili za vzpone v Paklenici, ni bilo naklonjeno. Prav zato najbrž tudi ni bilo posebnih vzponov (če izvzamemo prosto ponovitev Raza za malo kladivo), čeprav je bil obisk večji kot običajno.
Akademski AO: V Paklenici se je mudilo 11 članov (v obdobju 10 dni), kljub temu pa so vsi skupaj opravili le 30 vzponov. Marko Bricelj in Tomaž Skobrne sta v desetih urah ponovila Klin, Rok Kovač in Andrej Škafar kot zadnja (3. t. m.) Ljubljansko smer, plezali pa so še Mosoraško, Šaleško in druge.
AO Kozjak (Maribor) je v Paklenici od 26. novembra do 2. t. m. organiziral jesenski tabor v okviru alpinistične šole, ki se ga je udeležilo 15 tečajnikov in članov. Skupno so opravili 75 vzponov, največ III stopnje, pa tudi nekaj težjih smeri so ponovili (Mosoraško, Raz za malo kladivo, Šaleško, Akademsko) in preplezali dve prvenstveni. Ljubo Hansel in Nenad Žilič (Split) sta 30. novembra preplezala Bršljanovo smer (III-IV, 150 m, ura in pol), ki poteka desno od Figove, 1. t. m. pa Lidijino smer (IV, 100 m, 2 uri) v Visoki Glavici.
AO Impol (Slovenska Bistrica): Zaradi poslabšanja vremena so se v Paklenici mudili krajši čas kot so načrtovali in opravili so lahko le 16 vzponov. 25. novembra so Matjaž Pečovnik, Željko Perko (Tržič), Milan Ravnik, Mišo Rus in Dani Tič preplezali Karabore, dan za tem pa štirje še Raz za malo kladivo in Šaleško smer.
Sarajevska AŠ je končala delo 8. nov. s slovensko podelitvijo diplom. Prijavilo se je 46, končalo pa jo je 31 kandidatov, ki so se pod vodstvom 14 inštruktorjev seznanili z vsemi teoretičnimi in praktičnimi osnovami alpinizma in plezali v stenah Romanije ter Treskavice.
O delu AO Rašica
Čeprav sodi AO Rašica iz Ljubljene med naše najmlajše alpinistične kolektive, saj organizirano deluje šele dve leti, dosega lepe uspehe na vseh področjih. Organizirali so alpinistično šolo, ki jo je uspešno končalo 9 tečajnikov tako da imajo sedaj že 25 članov. Še pomembnejši je podatek, da so letos opravili že prek 460 vzponov (ali po 18 na člana) in da je tudi njih kvaliteta precej porasla. (Med pomembnejšimi vzponi velja posebej omeniti predvsem 1. ponovitvi Osrednjega stebra in Medvoške smeri v Travniku ter prvenstveno »Rašiško smer« v Pihavcu.). Aktivni pa so tudi na drugih področjih. Na vsakem izletu mladinskega odseka sodelujeta vsaj dva člana AO, pomagali so pri njihovem taboru v Vratih, oktobra so vsako nedeljo štirje dežurali v koči na Rašici itd.
Sprejem v AO Kamnik
V soboto 18. t. m. ob 18. uri se bo v Kamniški Bistrici pričel slovesen sprejem med alpiniste kamniškega AO. Toda letos bodo sprejeli le enega. Zato pa bodo vsem še aktivnim in tudi nekdanjim zaslužnim članom podelili značke odseka z vgraviranim imenom in zaporedno številko.
Razočaranje na Argorahu – Ula
Urednik Naših planina, glasila PZ Hrvatske ter Bosne in Hercegovine, dr. Željko Poljak je v zadnji številki spet presenetil z opisom ene svojih planinskih tur v daljne dežele. Ker drugače ni mogel potešiti svoje sle po obisku mongolskih gora, se je pridružil eni naših turističnih skupin, ki je imela v programu tudi obisk planinske postojanke okoli 70 km stran iz Ulan Batorja. S še enim udeležencem (celo iz naše republike) sta se povzpela na 2751 m visoki Asrapt Hairahan v Skupini Hentjin Nuruu, za katerega so prvotno celo mislili, da še ni bil osvojen. Žal pa sta na vrhu našla dokaz, da ju je prehitel vsaj eden, ki se je podpisal Ostrovski. Sicer pa sta imela težave celo z imenom – ne le samega viha, temveč celo skupine! Po ruskem turističnem atlasu se je imenovala Argorahu-Ula, imena vrha pa v njem seveda nista zasledila. Z razčiščenjem so Poljaku postregli šele v državnem muzeju v Ulan Batorju.
