Letos strožja merila pri izbiri gorniških filmov
Obisk projekcij II. pregleda amaterskega gorniškega in alpinističnega filma je presegel vsa pričakovanja – Spodbuda za naprej
Kljub dodatni predstavi v obeh večerih je bila mala dvorana Cankarjevega doma premajhna, da bi lahko sprejela vse, ki bi radi videli sedem filmov, kolikor jih je prišlo v ožji izbor letošnjega II. pregleda amaterskega gorniškega in alpinističnega filma. Množičen obisk je najlepše darilo prireditelju Tonetu Strojinu, hkrati pa spodbuda drugim alpinistom, da poprimejo za kamero in svoja plezalska doživetja prenesejo na filmski trak.
»Najraje bi čimprej zbežal iz tega belega pekla, a rad bi tudi snema!…« je dejal Tomaž Jamnik ob svojem filmu, medtem ko smo gledalci videli na platnu navezo, vzpenjajočo se po snežni strmini osemtisočaka, kjer se lahko vsak čas nad njimi podre ledeni serak. Snemanje v takšnih okoliščinah je torej lahko prav zadnje dejanje v življenju alpinista, zato ima vsak kader, ne glede na estetsko raven, neprecenljivo dokumentarno vrednost. Alpinistični film tudi ni nastal iz pridobitniških nagibov, je le izraz želje, pravzaprav odgovornosti ustvarjalca, da bi izjemno dejanje (kar zmaga nad himalajsko steno nedvomno je) na najbolj neposreden način prikazal javnosti.
Drugi pregled je minil v znamenju odpravarskih filmov (štiri projekcije). Ob tem je prireditelju prišlo na misel, da bi v prihodnje pripravili kratek tečaj za snemalce, katerega namen bo, otresti se šablonskega prikazovanja naših ekspedicij v tuja gorstva. Filmi na festivalu, ki ni imel tekmovalnega značaja — vsi prikazani so dobili pohvale Planinske zveze – so ostali na približno enaki kakovostni ravni kot lani, saj je večina filmov starejša kot leto dni. Komisija za izbor filmov v sestavi: Staš Potočnik – režiser, snemalec Slavko Vajt in Tone Strojin, predstavnik PZS, pa je za letošnjo predstavitev uporabila strožja merila pri izbiri filmov. Poleg minimalne kvalitete je zahtevala še osebni komentar v tonskem zapisu ali posnet na kaseti. Prav zaradi slednjega je odpadlo precej odličnih filmov. Za tolažbo tem avtorjem pa: te stvaritve ostanejo v evidenci za prihodnjo predstavitev. Na žalost se televizija še vedno niso »ogreli« za odkup alpinističnih filmov 8 mm, čeprav bi jih z malo dobre volje lahko priredili tudi za ogled na malem zaslonu. Prav tako ni za filme nikakršnega zanimanja fotokino kluba PZS, Planinska organizacija pa spet nima dovolj denarja za kopije. Tako bo ta dokument trajne vrednosti ostal le v rokah njihovih ustvarjalcev.
Še vzpodbudna novica: za prihodnje leto je že zbrano dovolj gradiva za en večer sporeda. Prireditelj si bo za III. pregled amaterskega gorniškega in alpinističnega filma skušal dobiti tudi pokrovitelja, najverjetneje tujo tvrdko.
Matej Šurc
PREJELI SMO
Nekaj misli ob razpravljanju o alpinizmu
Visoke in težke gore, visoke in težke stene, neraziskani gorski svet: okrog tega jedra se vrti ves svetovni alpinizem, zadnjih dvesto let tudi slovenski in zadnje desetletje še posebno hitro. Razvoj je šel v širino (planinstvo, smučanje) in višino – po težavah in metrih. Človek odkriva vedno nove načine za zadovoljitev svojih potreb do pustolovščini: zmajarstvo, ekstremno smučanje, skoki s padali čez stene. Prosto plezanje in plezanje ledenih slapov sta omogočila nesluten dvig kvalitete tudi v najzahtevnejših gorstvih sveta. Razvoj alpinizma je vedno nihal med tehniko in prostim plezanjem in vsakokrat se je dvignil za stopnico višje. To, kar zmorejo najboljše naveze, zmorejo tudi redki posamezniki sami. Vse te storitve na meji možnosti so pogoj za najtežje vzpone v Himalaji, Patagoniji itd. Če Slovenci ne bi imeli ekstremnih plezalcev, ne hi splezali na najvišjo goro sveta.
Alpinizem je nevaren šport. Nevarnost se z več treninga in boljšo opremo najprej zmanjša, hkrati se pa razširijo meje dosegljivega in problem je spet isti, le da nadstropje višje. Osnovna težnja človeka je doseči največ, kar zmore. Meje možnosti so vedno nevarne. Prepoved? V zgodovini – pa ne le alpinizma – jih je bilo že mnogo in vse so padle. Švicarji so prosuli Eiger pred vojno celo prepovedali in ga prav s tem naredili še bolj slavnega, privlačnega in nevarnega.
Pomagata lahko samo dobra vzgoja in odgovornost. Planinska društva naj zahtevajo od svojih alpinističnih odsekov kvalitetne začetniške tečaje in naj jim pri tem pomagajo. dobri alpinistični inštruktorji in gorski vodniki, torej vzgojni kader, so neprecenljiv kapital planinske organizacije. Je že kdo vsaj približno ocenil, koliko Slovencev je stalo na Mont Blancu, Monte Rosi in Matterhornu, čeprav objektivno sami niso bili sposobni opraviti teh podvigov?
Tako se počasi dviga kakovost vse večjega števila planincev, vse manj je jasno umetno poudarjana ločnica alpinist – planinec, vse manj je odvisnosti od umetno speljanih in opremljenih poti. Naj ne moti, da je najsposobnejših le nekaj: dokler vrh raste iz širine, je vse prav. Nikar na silo izenačevati, ker izenačujemo lahko samo navzdol. Pri vseh športih je tako. Le vrh brez podlage nima opravičila. Nasprotno: pospeševati kakovost pomeni dvigati tudi splošno raven. In ne omejevati svobodnih dejavnosti: človek se iz tehnike vedno vrača nazaj k naravi na načine, ki ga pač takrat vesele.
Ne očitajmo, si da se prehitevamo! Zgodovina nas je Slovence nekoliko prehitela in sedaj moramo biti precej urni, če hočemo ujeti vlak. Tudi v alpinizmu. Pustimo tistim, ki to zmorejo in hočejo, doseči in obdržati svetovni vrh. Ne bodimo majhni: če smo nekoč občudovali le tuja dejanja, ne mečimo sedaj enakih svojih pod indeks.
Nobenega prehitevanja in obvoznic pa ne pri vzgoji! Inštruktor in vodnik morata biti to v polnem pomenu te besede: moralno, tehnično in fizično. Če je bilo kdaj narobe, je bilo zato, ker dejstva niso ustrezala pomenu besed.
Še majhna bolečina za konec. To, da je Messner v 15 letih v gorah izgubil dva brata, je predvsem zanj velika tragedija. Nesreča je lahko vzgojni primer, ni pa lepo z njo pretiti kot s »kaznijo božjo«. Velja za vsakega, da »ne ve ne ure ne dneva«. Smrt zahteva dostojnejši način obravnave, kot pa je obdelovanje živih med seboj.
Tone Škarja
Tamov alpinist
Čeprav je od zadnje številke minilo menda že kar šest let, zasluži ponoven izid glasila alpinistov v TAM »Tamov alpinist« vso pozornost. Ne morda zaradi obsega, saj je to sorazmerno drobna knjižica z vsega 16 stranmi formata A4 ali pa solidne grafične opreme, čeprav so imeli na razpolago le povsem enostavno tehniko, temveč predvsem zaradi vztrajanja, želje in potrebe, da zapustijo tudi še kaj drugega, ne le gole vpise tur v knjigi vzponov.
Osrednji sestavek je posvečen Durmitorju, opremljen pa je z grebensko skico in kratko kronologijo. »Zadnjih nekaj let so bili naši cilji predvsem visoki vrhovi Alp, strme stene Dolomitov, odšli smo v Kavkaške gore in Ande, pa na Kilimandžaro… Spoznali pa smo, da so tudi gorstvo na jugu naše države zanimiva.« To so uvodne besede avtorja članka, kaže pa, da tudi del usmeritve.
Največ zaslug za izdajo glasila ima Samo Žnidaršič, ki je razen nekaterih članov in tipkanja, opravil kar večino del. Obeta tudi, da bo prihodnja številka izšla z manj zamude in da bo še boljša.
Franci Savenc
Sodelovanje z Avstrijci
Med plezanjem v Hochschwabu so se člani AO TAM dogovorili za skupen obisk enega izmed njihovih plezalnih vrtcev, ki pa so glede na višino že prave stene. Smeri dosežejo tudi 200 m. Mariborčani so spoznali steno Kugelstein, vzhodno in severovzhodno. Leži neposredno ob levi strani avtoceste, 20 km severno od Gradca. Steno so začeli ogledovati Avstrijci leta 1970 in jo do danes dodobra obdelali. Vsa stojišča so opremili s fiksnimi klini in tudi veliko število svedrovcev omogoča najbolj tvegane proste ponovitve. Miroslav Dušek in Armand Polegek sta ponovila smer Z (V-, Al. 100 m), Gorazd Bunc in Davorin Podrepšek pa poleg Prečenja že Zelenjavni raz (V, Al, 150 m). 10. t. m. sta Dušek in Polegek ponovila težko smer, imenovano Girandolen (V, A2, 180 m). Ocena za prosto ponovitev je VII+. Sicer pa so smeri ocenjene preskromno. Prosto preplezljiva mesta v smeri Girandolen, ki so ocenjena s V, so težja kot npr. takšna mesta v Klinu (če plezaš z uporabo vseh klinov).
Pisana dejavnost
Alpinisti AO Kozjak so od 4. do 8. novembra pripravili v sodelovanju s trgovsko hišo Merkur prikazovanje diapozitivov iz različnih tem alpinizma. Zadnji dan je GRS iz Maribora prikazala stensko reševanje na fasadi njihove zgradbe. Organizirali pa bodo tudi predvajanje alpinističnih filmov v kinu Partizan, in sicer 22. in 23. t. m. Konec oktobra so plezali tudi v Paklenici. Ponovili so Union, Klin, Zgrešeno, Celjski steber, Četrto simfonijo in Hidrogliser.
Radovljičani so začeli z AŠ
Alpinistična šola pod vodstvom Dušana Kocjančiča se je začela 14. t. m. ob 18. uri. Predavanja bodo v prostorih alpinističnega odseka v radovljiški graščini, praktični del pa bo v plezalnih vrtcih v Bodeščah in na Rodinah.
Niso pozabili tudi na plezanje. Aleš Ježek je s Tomažem Petačem (član AO Šmarna gora) v Nad Šitom glavi ponovil Zajedi, v Mali Mojstrovki smer Bernard-Kristan, v Trapezu smer Dolar-Kilar-Vavken, v Vežici SZ raz, z Markom Zupanom pa še Zajedo skozi okno v Nad Šitom glava. Blaž Jereb je v navezi z Alešem Ježkom prosto ponovil Italijansko v Ospu, oba pa na isti način tudi Luknjo.
Zaključek na Okrešlju
Člani Šaleškega AO so zadnjo soboto in nedeljo sprejeli tri pripravnike med alpiniste. Uspešno so izpit opravili Grega Justin, Marjan Ostrouh in Boštjan Erjavec, ki je član Zgornjesavinjskega AO.
Vzponi v Paklenici
Drugi dan novembra sta Slavc Svetičič in Miha Praprotnik v Visoki glavici preplezala novo smer, Rak, VII -in V +, 150 m. Poteka v SV steni med Oderuško in Polletno. Značilni so lepi naravni prehodi. Brane Vezovnik in Urška Šaver (oba AO Ravne) sta prosto splezala Petrovo varianto, ponovila sta tudi Klin s Šubaro direkt. Vezovnik in Gorazd Vodeb (član AO Škofja Loka) sta prosto ponovila Depresijo, Vezovnik pa je še prosto ponovil Levo tržiško v navezi s Šaverjevo. Matjaž Ravhekar in Benjamin Ravnik (AO Jesenice) sta splezala Funkcijo in Domžalsko, naslednji dan Forma vivo prosto. 4. novembra pa sta prosto splezala kombinacijo Rio in Jenjavo. To je 2. PP te kombinacije, ocena pa VI-do VII. Matjaž Prezelj je prosto ponovil Diagonalko v navezi s Klemenom Zupančičem. Plezala sta tudi Hidrogliser.
Kuštrasta v Rušici
Z dvema variantama so jo plezali 27. oktobra Matjaž Prezelj, Beno Ravnik in Klemen Zupančič. Prva varianta je na začetku (l. R. V+, IV), druga pa v zgornjem delu (en raztežaj VI, V+, drugi raztežaj III), ki poteka po izraziti poči sredi plošč, levo od velikega kamina. Teden pred tem pa je Ravnik v Visokem Rokavu nad B II plezal Desno smer.
AO Kranj na smučarskem sejmu
Na Gorenjskem sejmu v Kranju bodo člani AO Kranj od 21. do 24. novembra v okviru ZVUTS organizirali sejem rabljene planinske in alpinistične opreme. Vsi zainteresirani lahko opremo oddajo ali kupijo v četrtek in petek od 15. do 19. uri ter v soboto in nedeljo od 9. do 19. ure.
Reševalna vaja v Ospu
10. t. m. je imela ljubljanska GRS tečaj v Ospu. Sodelovala je tudi obalna reševalna postaja, ki šteje doslej 8 članov. Med vajo so preizkusili možnost reševanja iz te previsne primorske stene. Verjetno bo treba v delu stene zabetonirati nekaj fiksnih klinov, ki bi služili za dobra stojišča. Stena namreč zahteva posebno tehniko reševanja. Vodja tečaja je bil načelnik ljubljanske GRS Tone Sazanov Tonač.
Osp je bil poln
Zadnji vikend je bila stena Ospa oblegana kot že dolgo ne. 9. t. m. sta Ela Leskovšek in Mojca Oblak opravili 1. žensko ponovitev Gobe, Leskovškova in je s Silvom Karom ponovila tudi Pajkovo streho (1. mešana ponovitev). Sicer pa so Gobe plezali še Dare Šolaja-Mišo Jugovič, Tomaž Žgajnar-Aleš Dolenc in Zoran Gričar-Držan Robi, ki pa sta po njej sestopila (Gričar brez lestvic), ko sta splezala Prečenje.
Pajkovo streho sta plezala tudi Milan Črv in Aleš Prosen. Prvo ponovitev Črnega vraga (desno od Pajkove) sta opravila Črv in Jugovič v osmih, urah (A2-A3, V+). Staro smer sta ponovila Hribar in Zajc. Pod Italijansko smerjo je bila sploh gneča. Plezali so Ničo Kregar-Mojmir Štangelj, Boris Kofol s tečajnikom, Mirko Kranjc (prosto) in Jelka Tajnik ter Metod Škarja (prosto) in Smiljan Božič.
Filip Bence in Janez Primožič sta splezala Tržaško, Pero in Prečenje, ki sta ga plezala tudi Kranjc in Tajnikova, slednja tudi Muho. To smer je Metod Škarja s Smiljanom Božičem ponovil prosto, plezala pa sta še Janez Kešnar in Vine Catman. Pavle Kozjek in Duška Pajenk sta plezala Medota in Žago, Hribar, Zaje in Zrinšek pa Žago in Pero. Poleg tega pa vsi niso sporočili podatkov o vzponih.
Popravek
AO Matica je sporočil, da sta 1. ponovitev Spominske smeri Tine Jakofčič opravila 9. maja leta 1981 Mitja Kanelopulus in Igor Krevelj, torej imata Marjan Kovač in Aleš Blejčevič 2. P.
Peč pri Gabrovki
To steno so že dalj časa uporabljali za plezalni vrtec litijski alpinisti, tako da je že precej obdelana, vendar še vedno ponuja nekaj možnosti za nove vzpone. Peč je iz centra Litije, do koder so ugodne zveze z vlakom ali avtobusom, oddaljena približno 15 km, iz Gabrovke pa kakih 5 km. Iz Litije prispemo na Javorski pil, kjer se levo odcepi makadamska cesta. Po njej gremo slab kilometer do prvega večjega razpotja in od tam se nam odpre pogled na steno, ki sameva na nasprotni strani doline. Desno se po kolovozu spustimo v dolino in se skozi vasico Podpeč mimo cerkvice dvignemo do vznožja stene.
Predvsem levi del osrednje stene z veliko rjavo zajedo in previsnim izstopom ponuja veliko možnosti za lepo in težko plezarijo. Stena je široka okoli 130 m, visoka pa od 20 do 100 m, če štejemo še njen spodnji, porasli del. Kamenina je kompaktna, vmes pa se najdejo tudi, krušljivi pasovi. Pod steno je votlina, kjer je mogoče prenočiti, le sto metrov od nje pa je jasa, kjer si lahko postavimo tudi šotor. Na porasli rami pod steno je vpisna knjiga in Litijčani naprošajo, da se vanjo vpisujejo novi vzponi, proste ponovitve itd. Obiskovalcem priporočajo profilne kline, Jeseničane in zatiče. Za vse podatke in informacije pa se je možno obrniti na naslov: Marjan Brodar, Šmartno 84. 61275 Šmartno pri Litiji.
Sprejem AO Železničar
Vsakoletni alpinistični sprejem so imeli 9. t. m. V vrste alpinistov so sprejeli le Janeza Janša, med pripravnike pa pet pripravnikov. Tudi letos deluje alpinistična šola, ki jo vodi Jernej Stritih, alpinistični inštruktor.
10. t. m. so plezali v Ospu. Navezi Bojan Počkar-Iztok Škrlj in Jernej Stritih-Zlatko Murtič sta ponovili Italijansko smer. Počkar je plezal prosto.
Tomo Česen
